Pred dobrimi dvajsetimi leti, ko je prišlo do strašnega terorističnega napada na ZDA, smo nejeverno gledali v televizijske ekrane in v živo spremljali šokanten prizor, ko je v stolpnico Svetovnega trgovinskega centra trčilo potniško letalo. Stolpnici sta se kasneje zrušili, število žrtev je poskočilo. Pojavile so se tudi prve teorije zarote, da so Američani to storili sami, a vse več je bilo znamenj, da za napadi stoji Al Kaida, islamistična teroristična organizacija, ki jo je kasneje nadigrala še bolj zloglasna Islamska država.
Ta dogodek je temeljito pretresel ves svet. Sprožil je številne debate tudi o verskem ekstremizmu, ki naj bi navdihoval teroristična dejanja. Seveda se je govorilo predvsem o islamu. Česa takšnega si v krščanskem okvirju niti nismo mogli predstavljati. Tedanji profesor religiologije in osnovnega bogoslovja na ljubljanski teološki fakulteti dr. Drago Ocvirk je v enem od slovenskih časopisov nekoliko ironično pripomnil, da takoj plača večerjo tistemu, ki mu našteje vsaj en primer katoliškega fundamentalizma v Sloveniji. Seveda se ni našel junak, ki bi našel takšen primer. Še več, ko je tedanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode za svoj zadnji ljubljanski božič leta 2003 za Pop TV odgovarjal na vprašanje ljubljanske džamije (takrat se še ni vedelo, da bo stala zelo blizu mestnega središča), je med drugim omenil, da pri islamu ni stroge ločitve med religijo, družbo in politiko. Ergo: džamija je lahko tudi politični prostor. Na izjavo ni bil nihče pozoren, dokler ni po dvotedenskem zatišju ostro zarobantil tedanji mufti Osman Đogić, z njim pa tudi vsi dežurni varuhi svobode. Pomagalo ni niti to, da je dr. Ocvirk citiral, kaj je o povezavi med politiko in religijo v reviji “Novi horizonti” zapisal sarajevski profesor dr. Šukrija Ramić, ki je dejansko potrdil to, kar je izrekel ljubljanski nadškof, kasnejši kardinal. Ki so ga v njegovih ljubljanskih letih imeli za nekakšnega nevarnega fundamentalista. In če pogledamo tedanji evropski kontekst: prav v tistem času je prišlo do postopnega umirjanja razmer na Severnem Irskem, kjer se politično-narodnostna delitev izvaja po verskem ključu (irski katoličani za republiko, britanski protestanti za kraljevino).
No, če bi profesor Ocvirk večerjo obljubil v teh časih, bi verjetno bankrotiral… Zakaj? Predvsem zato, ker so se stvari v dvajsetih letih temeljito spremenile. Vmes se je namreč zgodilo marsikaj: ustanovile so se nove škofije, zamenjalo se je kar nekaj škofov, ki večinoma nočejo komentirati političnih vprašanj. Zgodil se je finančni kolaps mariborske nadškofije, predčasno so upokojili dva nadškofa, tretjega pa poslali celo v prisilni eksil. Ustanovljena je bila iniciativa Dovolj.je, ki je primazala kar nekaj neprijetnih klofut slovenskemu episkopatu. In če se je nezaupanje samih vernikov v cerkvene avtoritete kdaj zares pokazalo, je bilo to ravno v času epidemije covid19. Epidemije, ki še vedno traja. In če ene avtoritete padejo, si ljudje izberejo druge. Dandanes denimo približno vsak drugi katoličan oporeka škofom pri spodbudi za cepljenje proti covid19, pri tem se oporečniki sklicujejo na neetičnost cepiv, skrivne teorije zarote o prostozidarskem planu ter tudi na privatna razodetja, po katerih naj bi bilo sedanje stanje napovedano že kako desetletje nazaj (zanimivo, takrat o tem nihče ni govoril) in da je bilo od Boga strogo zapovedano, da se nihče, ampak res nihče ne sme cepiti. Zato ne preseneča, da so se med slovenskimi kristjani pojavili nekakšni novodobni “preroki”, ki imajo vse več sledilcev. Na roke jim gre tudi dejstvo, da so že starozavezni preroki plavali proti toku, nastopali proti oblastnikom in celo verskim avtoritetam. Zato ljudem ni težko nasesti tistim, ki se razglašajo za “nekaj več”.
Nič nenavadnega torej, da je tudi značilni fundamentalistični resentiment v porastu. Pojavili so se nekakšni novi mnenjski voditelji, ki nas prepričujejo, da so naši škofje pravzaprav samo neke vrste “modernistični prasci”, ki so izdali Boga in vodijo ljudstvo v pekel, saj so se menda prodali vladajoči politiki, zavrgli sveto tradicijo, stopili na pot pogubnega progresionizma. Skozi čas epidemije se je ta razkol samo še povečeval. Nasproti škofom smo tako dobili nove, razmeroma mlade, a v duhu janzenizma razsvetljene avtoritarne voditelje, ki se ponašajo z avreolo načelnosti in trdnosti nasproti menda skorumpiranim verskim voditeljem. Eden od njih je v teh dneh celo rožljal z orožjem in s tem ustvarjal podobno atmosfero kot v neposrednem predvojnem obdobju v Bosni in Hercegovini.
Marsikdo se bo spomnil, kako smo se katoličani po osamosvojitvi odločno branili, ko so se po časopisih in kasneje po spletu širile stereotipne opazke in predsodki, češ poglejte jih, za seboj imajo stoletja inkvizicije, križarskih vojn, sežiganja čarovnic, pa spolnih zlorab – zdaj bi pa pamet solili o komunizmu, o svobodi… Zdi pa se, da se sedaj ponekod že uresničuje to, kar so nam očitali – da smo vredni nasledniki svojih krvavih prednikov in da bi tudi sedaj ponovili njihova dejanja.
Poglejmo, kaj je o nastanku tovrstne nove avtoritarnosti zapisal André Daigneault v knjigi “Pot nepopolnosti” (Mohorjeva družba Celje 2015). Takole pravi:
“Opazen je porast skupin ali skupnosti tako rekoč vojaškega tipa z zelo strogo disciplino, ki vzgajajo v avtoritarnem slogu, da bi – tako zatrjujejo – postale učinkovitejše pri svojem apostolatu. Lahko bi si zastavili vprašanje, zakaj je danes ta pristop priljubljen v nekaterih krščanskih okoljih. Ali morda zato, ker prava evangeljska svoboda vzbuja strah ter nekateri raje žrtvujejo svojo svobodo in se zatečejo v navidezno družino, ki jim narekuje ravnanje. Raje se infantilno pustijo voditi močni osebnosti, kot da bi vzeli življenje v svoje roke in sprejeli možnost, da ravnajo napačno. /…/ Pravzaprav nas je strah Kristusove svobode, zato nenehno omejujemo svojo svobodo in težimo k uniformnosti, ki postane parodija edinosti, saj je edinost mogoče živeti le v različnosti. /…/ Zakaj ima toliko ljudi skušnjavo, da bi odšli v sekte ali skupine s sektaškimi težnjami? Nemara zato, ker jih je strah svobode, predvsem lastne svobode? Navsezadnje bi želeli “prirediti evangelij” po svoje in kot Veliki inkvizitor celo govoriti, “da jih bodo prepričali, da bodo zares svobodni šele, ko se bodo svoji svobodi odpovedali v naš prid”.”
Tu bi lahko k omenjenemu tekstu dodali še eno drobno opombo, namreč to, da nas prav ti novodobni avtoritarni preroki prepričujejo, da smo se pustili usužnjiti civilnim oblastem ter njenim omejitvam pri omejevanju širjenja virusa covid19 – torej virusa, ki po njihovo morda sploh ne obstaja. Napis na tleh pred cerkvijo na Suhi pri Škofji Loki nas morda spomni na tovrstno avtoritarnost. Tudi na mentaliteto, ki jo širijo versko motivirani anticepilci: tudi če virus obstaja, je bolje, da umrete zdaj kot da se daste cepiti in da spoštujete ukrepe, saj se s tem oklepate golega zemeljskega življenja in za lastno preživetje tako kot Juda Iškarjot izdajate Kristusa, morda tokrat za več kot za trideset srebrnikov. To pa je že mentaliteta samomorilskih napadalcev (kamikaz) iz vrst islamistov.
Kakšna je torej moja vera? Sem sprejel svobodo, za katero me je poklical Kristus? Ali pa sem morda za “našo stvar” pripravljen celo ubijati? Epidemija je namreč naplavila vse mogoče do sedaj skrite pasti. In pokazala, da se ekstremisti skrivajo tudi v vrstah kristjanov. Le da jih doslej nismo videli. Sedaj so postali vidni. Molimo zanje.
C. R.