Bi ga danes nekateri navdušeni revolucionarji še enkrat zažgali? (foto: Wikipedia)

V četrtek, 20. januarja 2022, mineva 70 let od zažiga tedanjega ljubljanskega škofa msgr. Antona Vovka v Novem mestu, ko so ga po naročilu komunistične partije in Uprave državne varnosti (UDV), polili z bencinom ter zažgali. 

Ob tej priložnosti bo ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK msgr. Stanislav Zore ob 18.30 v ljubljanski stolnici daroval sveto mašo za preganjane kristjane.

Zažig nadškofa Antona Vovka: primer državne kristjanofobije

Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem v isti sobi kot njegov prastric France Prešeren. Ljudsko šolo je opravil na Breznici in v Kranju, kjer je obiskoval tudi prvih šest let gimnazije. Duhovniško posvečenje je prejel 29. junija 1923. Prva tri leta je služboval kot kaplan v Metliki. Od leta 1926 je bil najprej kaplan, nato pa od leta 1928 župnik v Tržiču.

Leto dni pred začetkom vojne, 15. aprila 1940, je bil imenovan, 2. septembra 1940 pa umeščen za stolnega kanonika v Ljubljani. Anton Vovk je 15. junija 1945 prevzel vodenje ljubljanske škofije, in tako je v tistih skrajno divjih časih za Cerkev postal generalni vikar in »generalni revež«, kot je sam zapisal.

V škofa je bil posvečen 1. decembra 1946 v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral besede In Domino confido. Poleg ljubljanske škofije sta mu bili zaradi nove meddržavne ozemeljske razdelitve zaupani še apostolska administratura slovenskega dela reške škofije (od leta 1951 do 1961) in apostolska administratura slovenskega dela tržaško-koprske škofije (od leta 1951 do 1955).

Ko je tedanja oblast izvedela za škofovsko imenovanje msgr. Antona Vovka, mu je takoj dala vedeti, da ga ne bo priznala ne kot škofa ne kot generalnega vikarja in da naj se pripravi na težave. In to je skoraj edina obljuba, ki jo je ves čas njegovega škofovanja tudi zvesto izpolnjevala. Vovk se je kot generalni vikar, nato pomožni škof, apostolski administrator, škof in končno nadškof znašel v povsem spremenjenih in novih razmerah kot njegovi predhodniki.

Nadškof Anton Vovk je umrl 7. julija 1963 v Ljubljani. Duhovniški svet ljubljanske nadškofije je 9. oktobra 1996 predlagal, naj se začne postopek za njegovo beatifikacijo.


Točka za prijavo kristjanofobije in vandalizma uperjenega proti slovenskim katoličanom


Višek nasilja nad škofom je predstavljal zažig v Novem mestu. Škof Vovk se je 20. januarja skupaj s spremstvom iz Ljubljane z vlakom odpeljal proti Novemu mestu, da bi v župniji Stopiče blagoslovil obnovljene orgle. Že med vožnjo do Novega mesta je bil v enem izmed predorov polit s smrdljivo mastno tekočino. Ko je vlak prispel do novomeške železniške postaje, je škof skupaj s spremstvom izstopil. Tam je bila zbrana množica protestnikov, ki je škofa pričela zasramovati in z njim fizično obračunavati. Divja množica ga je potisnila nazaj na vagon in ga obkolila. Nekdo iz množice ga je ob vzklikih »Ubijmo hudiča!« polil z bencinom in zažgal. Škofova suknja je pričela goreti z močnim modrim plamenom ter mu močno ožgala obraz. Ob krikih množice: »Zgori, hudič! Crkne naj hudič!«, se je boril s plameni, odvrgel goreči plašč ter pogasil goreči kolar iz celulojda, ki mu je povzročil še posebej hude opekline. Posledica tega je bila močna brazgotina na vratu, ki ga je spremljala do smrti in je bila vidno znamenje njegovega mučeništva. V vagon je nato vstopil miličnik, ki je škofa napotil v čakalnico z obljubo, da ga bo zavaroval pred množico. Kalvarija se je tam nadaljevala, saj je množica izmučenega škofa prisilila, da je stopil na mizo, kjer so ga zasramovali. Uro in pol po prihodu vlaka na postajo, je prišla UDV in škofa napotila nazaj na vlak, češ da ga bodo varovali pred demonstranti. Ti so nato ovirali prihod zdravnika, kasneje pa tudi avto, s katerim so hoteli škofa prepeljati v bolnišnico, tako da se je le z najosnovnejšo zdravniško oskrbo moral z vlakom vrniti v Ljubljano in šele nato poiskati zdravniško pomoč. Vse dogajanje v Novem mestu je trajalo kar štiri ure in pol, pri čemer nihče, niti policija niti organi UDV, ni izvedel nobenega ukrepa zoper naščuvano in razjarjeno množico. S tem pa preganjanja še ni bilo dovolj. Ko se je zaradi opeklin zdravil v bolnišnici in bil zaradi posledic večkrat napol nezavesten, ga je na bolniški postelji dvakrat zasliševala UDV.

Oblast je hotela zažig pred širšo javnostjo prikazati kot neljub incident množice domoljubov, ki je v škofu videla utelešenje vsega zla in gorja, ki so ga pretrpeli zaradi okupatorja in domačih izdajalcev.

Iz poteka dogodkov in ohranjene arhivske dokumentacije Komunistične partije Slovenije pa je povsem jasno razvidno, da je zažig skrbno organiziralo vodstvo partije v sodelovanju z UDV. Direktni udeleženci zažiga niso bili nikoli kaznovani, še več, oblast se jim je za njihovo dejanje v kasnejših letih bogato oddolžila.[1] Prav tako se državne oblasti do danes še niso opravičile Katoliški cerkvi za omenjeno kristjanofobno nasilje.

[1] Povzeto po: http://anton-vovk.rkc.si.

Vir: SŠK