Če je v zadnjih letih prišlo do resnih premikov glede odnosa do spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tudi znotraj same Cerkve, pa se o duhovnih zlorabah doslej ni govorilo. Vsaj javno ne. Iz časa študija teologije pa sem si na predavanjih osnovnega bogoslovja zapomnil pomembno resnico: da so lahko izrazi vere v določeni kulturi počlovečujoči ali razčlovečujoči. Le da pri slednjih človeka, ki je aktiven v teh izrazih, ne vodi Sveti Duh, pač pa tisti »ta spodnji«. Prav na tej podlagi je mogoče bolje razumeti, zakaj so se v zgodovini Cerkve dogajali zloraba inkvizicije, čarovniški procesi, lažno »pokristjanjevanje« s poboji, spodletele križarske vojne in podobno.
Dragico Čepar sem doslej poznal bolj »na daleč«. Njeno ime sem vedno povezal s fatimsko pobožnostjo ter posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Kar mi je postalo blizu, ko sem prebral nekaj knjig o Fatimi s strani upokojenega stiškega opata p. dr. Antona Nadraha, ki je, mimogrede, tudi moj birmovalec (medklic: zakrament svete birme sem prejel 25. aprila 1993, na tretjo velikonočno nedeljo in na god sv. Marka, ravno na nedeljo, ko je v Rusiji potekal znameniti referendum, na katerem so se državljani izrekali o zaupnici tedanjemu predsedniku Borisu Jelcinu). Do nedavnega pa o Dragici sploh nisem vedel, da je (bila?) posvečena fokolarina. Da takšen način posvečenega življenja v Gibanju fokolarov res obstaja, sem izvedel šele v letu 2022, ko sem prebral intervju z eno od slovenskih posvečenih sester iz tega gibanja o njenem delovanju v Ukrajini v tamkajšnji Karitas v času vojne. Ja, celo življenje se učimo in marsikaj izvemo pozno.
O fokolarih, imenovanih tudi »ognjiščarji«, sem prvič slišal, pravzaprav prebral v knjižici Vinka Kobala »Srečanja« (Ognjišče 1995) v svojih dijaških letih, v času, ko avtorja knjižice še nisem osebno poznal. V uvodu sem našel tudi omembo laiških gibanj, med njimi »ognjiščarjev«, ki sem jih sicer hitro povezal z revijo, založbo (in kasneje tudi radiom) Ognjišče. Ja, to ime ni bilo izbrano naključno, saj sta bila med pionirji teh medijskih projektov tudi primorska duhovnika Bojan Ravbar in že pokojni Franc Bole, ki sta začela izdajati glasilo Farno ognjišče, ki je nato pod imenom Ognjišče postal osrednji katoliški mesečnik, ki je nekako nasledil ugaslo Kobalovo glasilo »Veslajmo« (v hrvaškem govornem prostoru se je, zlasti v Hercegovini, uveljavilo podobno glasilo »Naša ognjišta«, ki ga izdajajo in urejajo hercegovski frančiškani). Sam izraz presega meje Gibanja fokolarov, saj tudi v litanijah Jezusovega Presvetega Srca med drugim omenjamo »žareče ognjišče ljubezni«. Z izrazom se nakazuje tudi naša gorečnost kot nasprotje mlačnosti. Izraz »ognjišče« se skriva tudi v pomenu grške besede »megaron«, ki je postala nekakšen prepoznaven simbol Zavoda sv. Stanislava, kjer sem se šolal, saj ima takšen naziv zbornik, pa tudi študentsko društvo, pevski zbor, itd. V krščanskem pomenu »megaron« lahko označuje Najsvetejše, torej Jezusovo telo v evharističnem češčenju – spomnimo, monštranca, ki nosi Jezusovo telo, ima največkrat obliko sonca.
Z Gibanjem fokolarov (ki jih poznamo tudi pod nazivom Marijino delo) sem se nekoliko podrobneje seznanil kasneje, ko sem prebiral nekatere knjižice ustanoviteljice Chiare Lubich. Gibanje se je pojavilo kot reakcija na zaostrene razmere 20. stoletja v času druge svetovne vojne, nato pa je zlasti v času drugega vatikanskega koncila in po njem preraslo v bolj množično laiško gibanje. Pojavile so se tudi druge podobne ustanove, ki združujejo duhovnike, poročene in samske laike in tudi posebej posvečene osebe – denimo Skupnost Emanuel, Duhovna družina Delo, Skupnost blagrov, itd. Nekatere od njih so navzoče tudi v našem prostoru. V Cerkvi na Slovenskem in v družbi nasploh je kar precej članov fokolarov zelo aktivnih: v medijih, civilni družbi in molitvenih pobudah. In ta prispevek cenim. Čeprav sem se velikokrat spraševal, kako dejansko razumejo velikokrat poudarjen pojem »edinost«. No, med sadovi gibanja so seveda tudi mnoge v slovenščino prevedene duhovne pesmi, ki so k nam prišle iz italijanskega prostora. Mimogrede, Vinko Kobal v svojih spominih omenja, kakšna zadrega je nastala v sedemdesetih letih ob praznovanju 50-letnice Salonita Anhovo, ko je pomagal organizatorjem praznovanja »podtakniti« glasbeno skupino Gen Rosso, ki izhaja iz Gibanja fokolarov. Ker je bila vladajoča tovarišija prepričana, da ime »rosso« (rdeče!) ustreza njihovim ideološkim pričakovanjem, je bila povsem zaprepadena, ko so na dan praznovanja predstavljali svoje verske popevke in vladajočo komunistično elito spravili v zelo hudo zadrego.
Pred kakima dvema letoma pa sem na portalu Domovina zasledil članek, ki je na nekoliko bolj kritičen način obravnaval gibanje in njegovo ustanoviteljico Chiaro Lubich. To je bilo v času, ko je Cerkev marsikje v Evropi uvedla ukrepe tudi proti nekaterim drugim podobnim skupnostim zaradi različnih zlorab in zaostrenih odnosov. Najbolj pa je seveda izstopal primer nekdanjega jezuita, umetnika in profesorja Marka Ivana Rupnika (zanimivo, tudi zanj sem prvič slišal prav v prej omenjeni Kobalovi knjižici, kjer je bil omenjen kot nekdanji duhovni vodja skupnosti Kres, ki je kasneje preraslo v slovensko podružnico Skupnosti krščanskega življenja). Javno razkritje njegovih zlorab – na obtožbe se nikoli ni javno odzval – je močno razdelilo slovensko javnost. En del katoličanov bi ga utopil v žlici vode, drugi del je prepričan v njegovo nedolžnost, tretji del pa … ? Kakorkoli že, preiskava proti Rupniku za zdaj še poteka, saj je papež Frančišek, ki naj bi bil dolgo časa eden od Rupnikovih zaupnikov, umaknil zastaranje Rupnikovega primera. Kar je zelo modra poteza.
No, nato sem v kritičnih člankih na portalu Domovina opazil še nekaj. Namreč, kritiko na račun vodstva Gibanja fokolarov zaradi odnosa do osamosvajanja Slovenije. Gibanje naj bi namreč v imenu edinosti nasprotovalo tem procesom, ki ga je sicer podpiral tudi papež sv. Janez Pavel II. Češ, gre za rušenje edinosti. No, izkazalo se je, kot bomo videli, da se v ozadju nasprotovanja osamosvojitve skrivali tudi drugačni, povsem posvetni interesi.
Prav primer Rupnik pa je tudi odstrl pot do detabuizacije ne samo spolnih, ampak tudi duhovnih zlorab. Oboje je namreč tesno povezano z zlorabo avtoritete. In takšno tendenco je Dragica Čepar predstavila v knjigi »Sledovi luči in teme«. Knjigo je nedavno izdal zavod Iskreni.net, sam sem jo naročil v prednaročilu in jo po prihodu z dopusta na dušek prebral. Avtorica v njej razkrije svojo osebno, predvsem pa zelo bolečo izkušnjo z Gibanjem, ki mu še vedno pripada, saj je v tem začutila svojo poklicanost. Kalvarija se je pravzaprav začela sredi osemdesetih let, ko je prišlo do prvega resnega konflikta, kjer je prišlo do očitnih razlik v pogledih na določena duhovna vprašanja med avtorico knjige ter njenimi nadrejenimi v gibanju. Konflikt se je nato zaostril prav zaradi prej omenjenih pogledov na politične procese v Jugoslaviji, saj je znotraj gibanja očitno prevladal unitaristični mit o enem jugoslovanskem narodu in enem jugoslovanskem jeziku – kot bi se vrnili v čase ilirskega gibanja ter unitarističnega razglabljanja v času Kraljevine SHS! Le da je šlo tu za zelo konkretne boleče izkušnje, ko avtorica knjige zaradi pritiska na mednarodnih srečanjih ni smela izvajati prevajanja v slovenščino za romarje iz Jugoslavije, čeprav so bili v veliki večini Slovenci. In se je ob neki priložnosti celo kardinal Joseph Ratzinger (kasnejši papež Benedikt XVI.) ob pogledu na kabino z napisom »slavo« (slovansko) malo začudil, v kateri jezik tu prevajajo, v slovenskega ali hrvaškega? In to v času, ko je bilo vprašanje statusa slovenskega jezika v jugoslovanski federaciji še posebej občutljivo – koliko je znano, je to poglavje tedanji Demosov poslanec Anton Tomažič v svoji knjigi pred nekaj leti še posebej natančno obdelal. S tem vprašanjem pa se je že v osemdesetih letih, zlasti na področju jugoslovanske vojske, kjer je bil poveljujoči jezik srbski, ukvarjal tudi Janez Janša, ki je posredno sodeloval tudi v 57. številki Nove revije.
Skratka, bolj ko sem prehajal proti koncu knjige, bolj šokantna je bila vsebina. Zlasti pri omembi ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja, ki je skušal pomagati pri reševanju njenega primera zaradi boleče izključitve (kar je pomenilo tudi izolacijo in odrinjenost na socialni rob!). Omenja tudi splitskega škofa Franeta Franića, ki jo je prav tako podpiral in ni mogel razumeti, kar se je dogajalo. Celo rekel ji je: »Vi pa niste imeli nikogar, ki bi vas branil.« Tudi sam se je namreč znašel v položaju, ko so ga skušali predčasno razrešiti, vendar papež Janez Pavel II. ni želel podpisati odloka, ki so mu ga pripravili.
S tem pa pravzaprav šele pridemo do bistva duhovne zlorabe. Če bi vodstvo gibanja takrat v duhu ponižnosti sledilo evangeliju, verjetno ne bi zašlo na polje razosebljenja, ki tako zelo spominja na totalitarne ideologije 20. stoletja. Antropologija totalitarnih oblik socializma (tj. komunizem, fašizem in nacizem) namreč ni priznavala dostojanstva človeka kot osebe, ampak je človeka kot osebo podrejala »višji celoti«. Povedano po domače: »Kar je gnilega, bo odpadlo – ali pa moramo odstraniti.« Torej, človeka je dovoljeno žrtvovati. Takšne primere iz naše novejše zgodovine zelo dobro poznamo. In so zelo tragični. Z ljudmi se je delalo kot s smetmi (kot bi dejal pisatelj Drago Jančar) in to birokratsko hladno. Trpljenje ni imelo nobenega pomena. Za sistem je bilo dovoljeno žrtvovati vse, tudi življenja. Takšna skušnjava se zelo rada prikrade praktično v vse strukture, tudi v katoliška gibanja in skupnosti – pa tudi v politične stranke. Tudi zato je knjiga Dragice Čepar zelo dragoceno osebno pričevanje, ki bi moralo biti prevedeno tudi v druge jezike. Ker je potrebno o tem osveščati javnost, zlasti pa tiste, ki delujejo v verskih institucijah kot vodje, vendar svoje oblasti ne razumejo kot služenje, torej na način, kot ga zapoveduje Jezus.
Tu želim izpostaviti zelo pomemben vidik duhovne zlorabe: prikrajanje Božje volje za lastne interes ter »pranje možganov« zlorabljancu ali zlorabljanki, torej žrtvi, da ga je Bog zapustil, da je pravzaprav zavrženec/zavrženka od Boga. Kar je pravzaprav enako, kot če bi nek predstojnik vcepil svojemu podrejenemu miselnost, da je satanist, ker ne delita istih misli. Evangelij je namreč glede službe predstojništva zelo jasen – Jezus svojim učencem umije noge, čeprav hkrati poudari, da je Učitelj in Gospod. V tem naj bi ga učenci posnemali. Zagotovo v katoliških redovih velja hierarhija ter pokorščina, ki pa ni absolutna. Če bi predstojnik svojega podrejenega preko lastne avtoritete hotel prisiliti v greh, bi podrejeni smel odreči pokornost svojemu predstojniku. Za predstojnika pa se pričakuje, da nosi na sebi veliko odgovornost pred Bogom, zato je vsaka nasilna avtoritarnost tudi nasilje nad evangelijem.
Ob koncu želim reči, da – ne glede, kako me je knjiga pretresla – na tej podlagi ne želim izreči kakšne sodbe na račun Gibanja fokolarov. V njem je še vedno veliko dobrih ljudi. Tudi v Sloveniji, kjer so avtorici knjige skušali pomagati po svojih močeh. Glede osnovne ideje in poslanstva svojega načelno pozitivnega mnenja o gibanju torej nisem spremenil. Je pa to opomin, da se morajo strukture reformirati, predvsem pa odnosi. To velja za vsa gibanja, skupnosti, združenja in tudi za Cerkev v celoti. Zato je knjiga Dragice Čepar dragocen opomin vsem nam. Resnično upam, da bodo to knjigo vzeli v roke tudi naši škofje, duhovniki, redovniki, redovnice in vsi, ki opravljajo predstojniške službe. In pomagali preprečevati žalostne primere razosebljanj v naših občestvih ter ustvarjanja ran zavrženosti, ki imajo lahko strahotne posledice – vključno s samomorom.
Gašper Blažič
