Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,35-41): Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel Jezus svojim učencem: »Prepeljímo se na drugo stran!« Ko so odslovíli množico, so ga vzeli s seboj v čolnu, v katerem je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zaprétil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?«
Kar precejšen del Jezusovega javnega delovanja je povezan s čolni in ribarjenjem. Vsaj v tistem bolj zgodnjem obdobju. Velika večina apostolov je namreč izhajala iz ribiškega poklica in čeprav je bila hoja za Jezusom morda nekaj povsem novega in radikalnega (“Odslej boš lovil ljudi.”), je bilo vendarle potrebno poskrbeti za preživetje. Celo dogodek, ko Peter trikrat izpove ljubezen do vstalega Gospoda, se zgodi po ribarjenju, ki poteka čez noč, a neuspešno. Vse dokler se ne srečajo z Jezusom. Pred njimi je šel v Galilejo in poskrbel za še en čudež.
Jezus je za svoja potovanja v Galileji pogosto uporabljal kar ribiške čolne, ki so jih imeli njegovi učenci. Po Genezareškem jezeru je tako lahko s čolnom dosegel vsa obalna mesta in tam oznanjal Božje kraljestvo. Velikokrat se je na ta način tudi odmaknil od množic, ki so pritiskale nanj. Marsikatero noč so tako učenci skupaj preživeli kar v čolnu. Vremensko gledano pa je bilo Genezareško jezero (ali Galilejsko morje) nepredvidljivo. Majhen piš se je lahko spremenil v velik in neprijeten vihar, ki je bil lahko zelo neprijeten in celo usoden za marsikateri ribiški čoln. In dejansko gledano so bili Jezusovi učenci v nevarnosti. Jezus je ta čas imel povsem običajno človeško potrebo (spanje) in ga niti valovi niso prebudili. Ko so ga (na silo) prebudili, je zapovedal morju in vetru – z avtoriteto. In nato učence opomnil, kako to, da nimajo vere. Na tak način je še večkrat opozoril na njihovo nevero. Ob tem dogodku je učence prevzel strah, ki je tu dejansko pozitivna vrednota – gre za odziv na Božje delovanje. Jezus namreč neposredno ukazuje silam narave, to pripada samo Bogu. Čeprav se sprašujejo, “kdo neki je ta”, je vprašanje retorično. In prav tu se kaže Jezusova resnična identiteta.
Tudi nam se velikokrat dogaja občutek, da Bog “spi” in se ne meni za nas. Vendar je ves čas z nami prisoten in ne bo pustil, da bo naša barka potonila. Pod pogojem, da smo ves čas z Njim, da želimo biti v odnosu z Bogom in se zanašamo Nanj. Prav zaradi tega pomanjkanja vere smo strahopetni. A na drugi strani smo lahko – po razumevanju Rudolfa Otta, fenomenologa religije – prestrašeni in obenem navdušeni nad nadnaravnim delovanjem Boga. Ker je Bog res živ, ker res deluje.
C. R.
