»Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,26-27)
V mesecu juniju smo se štirje iz naše škofije v Anglije udeležili evropskega srečanja katoliške prenove župnij (Divine Renovation). Že prvi dan nas je pobudnik tega procesa misijonske oživitve župnij, nekdanji župnik župnije Sv. Benedikta v nadškofiji Halifax-Yarmout v Kanadi James Mallon, v svojem uvodnem predavanju predramil z eno najbolj običajnih fraz sodobnega človeka: How do you do? (Kako si) I am so busy. (Tako zelo sem zaposlen).
Tudi duhovniki se pogosto zalotimo s to frazo na ustih. In zdi se, da upravičeno. Vedno manj nas je, moči nam pojenjajo, dela in nalog je pa je vedno več. Prezaposlenost nam najeda zdravje.
Izkoristimo poletni čas oddiha in odmika, da si zastavimo tudi to preprosto vprašanje: Kaj vse me zaposluje? Kaj je od tega, kar delam, je res pomembno, kaj bi lahko prepustil drugim, kaj bi lahko opustil, kaj ne prinaša nobenih sadov, kaj pa celo škodi meni in mojemu poslanstvu?
Jezus nas v evangeliju na različne načine prepričuje, da je služiti Božjemu kraljestvu, ki je gotovo najvišji cilj našega duhovniškega poslanstva, v resnici zelo preprosto. Potrebno je zaupati v moč njegove besede in pustiti, da ta raste. V priliki o semenu skoraj zaukaže, da je treba »spati«, potem ko smo vrgli seme v zemljo, da lahko to »klije in raste«. »Zemlja sama od sebe (gr. avtomaté) rodi sad.« (Mr 4,28)
Novo življenje se ne more roditi iz naše človeške narave, ki je umrljiva, ampak samo iz Božje, ki pa deluje po Duhu tudi v nas.
Če ji damo prostor, če se ji odpremo, če se prepustimo njegovi rasti, ki pa nujno vključuje tudi umiranje. V zemlji, ki »sama od sebe rodi sad«, se zgodi umiranje in prerojevanje starega v novo, naravnega v Božje, minljivega v večno. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24)
Tudi James Mallon nas želi prepričati, da je prelomni trenutek pastoralne prenove naših župnij in našega duhovniškega poslanstva, ponovno odkritje vizije tega, kar delamo in kar želimo delati.
Ko bomo jasno videli, kaj Bog pričakuje od nas in kam nas kliče, se bomo lahko uprli nepotrebni prezaposlenosti.
S pomenom pastoralne vizije in s procesom, kako priti do nje, se lahko podrobno seznanimo v dveh njegovih knjigah, ki sta prevedeni tudi v slovenščino: Božja prenova – Od vzdrževanja do misijona v župniji, Družina 2021; Božja prenova – Onkraj meja župnije, Družina 2023.
Poudari, da vizija ni strategija. Vizija ni način, kako bomo nekaj dosegli, ampak je podoba, ki se nam v molitvi, v Svetemu Duhu, v pogovoru pokaže in zaiskri kot tisti pogled, ki nam ga Gospod podarja, kot sanje, h katerim nas priteguje in v katere z njegovo močjo rastemo. Vizija je torej Božje delo, ki v nas prebuja strast in nam pomaga videti bistveno.
Tudi v Škofiji Celje smo v preteklih dveh letih prehodili pot iskanja vizije, ki nam jo Gospod podarja za ta konkretni čas, v katerega smo postavljeni. Kakšna je slika prihodnosti, ki jo želimo v prihodnjih desetih letih tudi uresničiti? Kam bomo usmerili svoje moči, svoj čas in tudi sredstva? Kakšno škofijo si želimo v prihodnosti?
Vizija Škofije Celje za obdobje 2023-2033:
V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.
Nam lahko uspe? Smo morda z vizijo preveč ambiciozni? Ali nismo vsega tega že imeli? Smo doslej torej hodili narobe? Ne! Obogateni z izkušnjami in modrostjo dosedanje poti gremo pogumno naprej. Pripovedujmo zgodbe o moči in delovanju Svetega Duha. Razvnema nas toplina Očetovega objema. Pojdimo na pot!
V skrbno oblikovanem bogoslužju, v poslušanju Božje besede in Evharistiji doživljamo Očetov objem. Ob zavedanju šibkosti in potrebe po spreobrnjenju prepoznavamo in odkrivamo karizme in talente, ki jih Bog po posameznikih podarja našim skupnostim. Gradimo odprt prostor sobivanja in sodelovanja; oblikujemo se z dejavnostmi duhovne poglobitve, molitvenega življenja, usposabljanja in izobraževanja.
Gojimo empatijo in sočutje z ljudmi in njihovim dejanskim življenjskim stanjem ter jih brez obsojanja srečamo, kjer trenutno so. Prisluhnemo jim in se od njih učimo. Ljubeče jih spremljamo, da bi se lahko srečali v evharističnem občestvu in postajali dejavni člani tako v vsakdanjem okolju kot v župnijskih skupnostih.
Odločamo se biti z Jezusom in se od Njega učimo. Odprti Svetemu Duhu zaupamo, da ima on načrt življenja tudi za naš čas. Smo Cerkev, ki se vedno znova prenavlja tako, da išče svojo izvirno podobo. Pogumno sprejemamo izziv voditeljstva v zavesti, da smo tudi sami vódeni. Usposobljeni in opolnomočeni učenci postajamo voditelji in misijonarji.
Postajamo sočutno, odprto in dostopno občestvo krajevne Cerkve. Sposobni smo prepoznati različne oblike stisk in se zavedamo, da ljudje v stiski niso samo materialno prikrajšani ali socialno ogroženi. Prepoznavamo, da so tudi sodobni ljudje duhovno čuteči in potrebujejo duhovno tolažbo, podporo in pomoč.
Odzvali smo se papežu Frančišku, ki nas je oktobra 2021 povabil na pot sinodalnosti ter nam razkril svojo preroško vizijo Cerkve: Občestvo, soudeležba, poslanstvo. Cerkev, Kristusovo telo, je občestvo bratov in sester, ki hodijo skupaj in skupaj oznanjajo odrešenjsko ljubezen Boga do človeka.
Poslani smo, da oznanjamo Jezusovo vizijo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,19-20) Gospod je, ki nam utira pot tudi skozi sodobno puščavo. Vizija dežele, kamor nas vodi, je njegova obljuba. Očetovi sinovi in hčere smo in razvnema nas ogenj Svetega Duha. Bog ne hodi samo pred nami, ni nad nami, ampak Bog v nas. Pojdimo torej!
celjski škof Maksimilijan Matjaž
Prispevek je bil najprej objavljen v Sporočilih slovenskih škofij 8/2024, vir: škofija Celje
