Za praznik Marijinega vnebovzetja, ki smo ga praznovali pred dobrima dvema tednoma, velja, da je to edini »zares katoliški« praznik, ki ga priznava država. Od osamosvojitve Slovenije dalje je to dela prost dan, kasneje nekaj časa tudi medijska senzacija, ko so mediji prežali na »sporne« nagovore zlasti (nekdanjega) ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta.
Za mnoge katoličane, tudi bolj oddaljene, je to predvsem dan za romanje v katerega od Marijinih svetišč, ki jih v Sloveniji ne manjka. Jedro praznika marsikoga spravlja v zadrego, ker gre dejansko za versko resnico, ki jo je potrdila Cerkev, nad čimer mnogi vihajo nos, ker naj bi praznik vnašal zmedo glede ustavne ločitve Cerkve od države (no, takšne ločitve ustava dejansko ne pozna, saj govori le na splošno o ločitvi države in verskih skupnosti, kar pomeni, da je država v izhodišču versko nevtralna in ne obstaja državna religija). Je pa sporočilo Marijinega vnebovzetja vseeno zelo močno: govori o zmagi življenja, o nesmrtnosti in je tako na neki način poletni odmev velike noči. Pa tudi o hrepenenju po lepoti, svetosti in varnosti – zato se tudi v tem času številni zatekajo po pomoč k Mariji, zlasti na Brezjah, kjer je najbolj znana slovenska Marijina milostna podoba, katere nastanek sega v začetek 19. stoletja in torej ni zelo stara.
Škofje gostovali tudi zunaj svojih škofij
Na Brezjah je vsako leto najbolj obiskana slovesnost ob prazniku Marijinega vnebovzetja. Kot že po tradiciji osrednjo mašo vodi ljubljanski nadškof, sedaj je to Stanislav Zore, sicer frančiškan, nekdanji rektor Marijine bazilike, prevajalec, pesnik in pred imenovanjem za ljubljanskega nadškofa in metropolita (2014) provincialni minister slovenskih frančiškanov. Neke vrste brezjanski »domačin« torej. »Morda naš čas, v katerem doživljamo vso silovitost in hkrati nemoč človekovega uma, na poseben način potrebuje življenje in odnose, ki izhajajo iz logike daru. Samo tako bomo lahko nehali biti drug drugemu tekmeci. Samo tako bomo drug drugega nehali ogrožati. Samo tako se drug drugega ne bomo več bali. Samo tako bomo lahko ustvarjali odnose, v katerih ne bo nihče postajal sredstvo za uveljavljanje in uresničevanje drugega. Samo tako bomo lahko besedi brat in sestra začeli uporabljati v Frančiškovem duhu,« je 1. oktobra 2014 zapisal frančiškanskim bratom pred praznikom sv. Frančiška (2014). In zdi se, kot da te besede odmevajo prav te dni.
Je torej čas delitev znotraj Cerkve na Slovenskem mimo? Projekt sinode, ki je sicer zajel vso Cerkev in sedaj prehaja v sklepno fazo, je očitno prinesel tudi pot spreobrnjenja in prenove. Zato so škofje – kakor je videti iz objavljenih govorov –govorili o duhovnem pomenu praznika, pri čemer ni manjkalo glasnih opozoril glede aktualnih razmer. Političnih razprav ni bilo zaznati ne glede na to, da svetopisemsko berilo na ta praznik iz Knjige razodetja omenja »ognjeno rdečega zmaja«, ki se bori proti Mariji in Bogu.
Ne gre samo za odrešitev duše
Predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje je glede na resnico o Marijinem vnebovzetju spomnil, da takšno vnebovzetje čaka tudi nas, kajti Bog nas bo vzel »k sebi ne samo z dušo, ampak tudi s telesom. To pomeni, da ima tudi telo oz. fizično življenje vsakega od nas svoje pomembno mesto in vrednost. Bog nas pozna, ljubi in sprejema človeško osebo celostno, takšno, kakršna je.« Za mentaliteto, ki še vedno prevladuje, da je pomembna samo duša, telo pa bo razpadlo, precej pomenljiva misel. Morda pa je to tudi vabilo, izrečeno med vrsticami, naj se uradni slovenski prevod apostolske veroizpovedi – molijo jo denimo ob začetku molitve rožnega venca – popravi, da bo navedeno, da verujemo v »vstajenje mesa« oziroma »vstajenje telesa«. Za zdaj jo imamo navedeno kot »naše vstajenje«, ki pa ne sledi izvirniku. No, gre pa tudi za to, da težnja za življenjem »v prihodnjem veku« ne pomeni opuščanja skrbi za življenje tukaj in zdaj. »Krščanstvo ne oznanja samo odrešitve duše v nedoločenem prihodnjem času, v katerem bi ugasnilo vse, kar je bilo dragoceno in drago na tem svetu, ampak obljublja večno življenje v vsej polnosti. Nič od tega, kar nam je dragoceno, ne bo ugasnilo, ampak bo našlo polnost v Bogu. Zato je vera v Boga pomembna sedaj in v konkretnem življenju posameznika; daje nam oporo na poti, da ne omagamo in da lahko hodimo v luči tudi v somraku preizkušenj,« je med drugim dejal škof Saje.
Spoštujmo dostojanstvo človeka kot osebe
Tudi iz prej navedenih razlogov je škof Saje spomnil na problematiko pomanjkanja spoštovanja človekovega življenja od spočetja do smrti. Ne samo splav, tudi evtanazija najeda ta odnos. »Resnica o neprecenljivi vrednosti človeške osebe kot celote nas zavezuje k prizadevanju za njeno zaščito od spočetja do naravne smrti. Zavezuje nas k vzgoji za vrednote in k spoštovanju bolnih in ostarelih, ki smo jim kot družba in posamezniki dožni nuditi solidarno pomoč, sočutje in bližino. V nobenem primeru nimamo pravice posegati v človeško življenje in ga nasilno končati ali pomagati, da ga pod pretvezo usmiljenja in pomoči drugemu nekdo lahko konča sam. Obvezuje nas tudi k dostojnemu pokopu umrlih brez izjeme, tudi nasilno pobitih, ki še nimajo groba in imena. Temelj te obveze in civilizacijske norme je v tem, da je vsak človek zaznamovan z dostojanstvom, ki mu je podarjeno, s tem da je in da biva, in to ne glede na raso, kulturo, jezik, narodnost, politično pripadnost ali drugo okoliščino. Tega dostojanstva mu zaradi izvorne pripadnosti ne more podeliti država ali kaka druga človeška oblast. Posledično ga slednja tudi nima pravice vzeti ali omejiti,« je med drugim dejal. Močna misel in seveda povabilo tistim, ki bi tudi mrtve delili na ljudi in ne-ljudi, naj v duhu Antigone uresničujejo dosleden odnos do ljudi. Tudi do umrlih, saj s smrtjo človek ne izgubi svojega dostojanstva (akademik Tine Hribar je pred leti posebej opozarjal na posvečenost mrtvih). Vendar je »prvi med enakimi« v zboru slovenskih škofov ob tem tudi potrkal na vest slehernika med katoličani: »Vprašajmo se, kje je v naših življenjih prostor za Boga? Ga nismo morda postavili vse bolj na stranski tir kot konkurenta in kot tistega, ki omejuje naše načrte? Ali ni vera postala za mnoge zgolj lep obred in tradicija, ki je v ospredju samo za praznike in posebne priložnosti?«
Človek brez Boga je nag in ogrožen
Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je, kot je bilo že rečeno, maševal na trgu pred brezjansko baziliko. V nagovoru je spomnil na dramo tega sveta, ki se odvija v obliki spopada med dobrim in zlim: »Človek pa pozna tudi drugačno resničnost, pozna tudi zanikanje Boga. Pozna tudi zaprtost za Božjo voljo ali morda bolje rečeno: živeti hoče brez Boga, zadosten sam sebi. V tem napuhu hoče človek svet iztrgati iz Božje roke. A takoj ko je človek nehal poslušati Boga in svoje srce odprl za besede, ki so ga vabile k samozadostnosti, k ošabnemu napuhu, se je raj razblinil. Človek brez Boga je nag in ogrožen. Ogroža ga stvarstvo okoli njega in ogrožajo ga ljudje okoli njega. Današnji svet noče, da bi človek poslušal Boga. Namesto v rodovitno polje izpolnjevanja Božje volje ga zapira v kletko vseh mogočih pravic, ki ga trgajo iz rodovitnega odnosa s seboj in svojo naravo, s svojim Stvarnikom in z njegovim načrtom rodovitnosti, odrešenja in življenja. Z vsemi mogočimi pravicami ga postavlja na odprt prostor niča, kjer ni več smeri in ciljev, kjer ni več poti in izpolnitve, kjer ostaja samo še ta trenutek in človekovo iskanje samega sebe in svoje identitete. A človek zaman išče sebe in svojo identiteto, če ni nekoga, ki ga sprejme, ki ga pokliče po imenu in ga obdari z dostojanstvom. Brez Boga, ki človeku daje dostojanstvo, človek išče svojo podobo iz dneva v dan in vedno znova razočaran spozna, da ne ve, kdo je.«
Zmaj nima zadnje besede
Vendar pa, kot pravi nadškof Zore, zmaj iz Razodetja »nikakor ni vsemogočen, pa naj bo videti še tako strašen. Zmaj nazadnje postane zmajček, ki se prej ali slej sesuje vase, ker nima življenja v sebi. V sebi ima sovraštvo, slo po uničevanju. To pa vodi v smrt. Zmaj tudi v svoji največji moči s svojim repom lahko vrže z neba samo tretjino nebesnih zvezd. Tega kristjani ne smemo nikoli pozabiti. Naj zmaj še tako divja, naj na ves glas razglaša svoje laži po zemlji, naj z ihtavo zaletavostjo klati zvezde z neba, naj se zaganja za novorojencem in za materjo; nebo je še vedno posejano z zvezdami in zmajevo žrelo prazno. /…/ Marija Vnebovzeta nas spodbuja, naj se ne ukvarjamo z zmajem in njegovimi teorijami, ideologijami, zakoni in vsem drugim, s čimer hoče človeka in svet iztrgati iz Božjih rok. Spodbuja nas, naj bodo naša srca naravnana na Boga, ki je tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli. Po Marijinem zgledu bomo Božjo voljo postavili na prvo mesto. Če bomo to delali vztrajno in dosledno, hkrati pa dovolj ponižno, se bo Bog lahko ozrl tudi na nas in po nas prihajal v ta svet. Po Marijinem zgledu naša naloga ni, da bi svoje življenje in moči zapravljali za zaletavanje v zmaja, kakor koli se že imenuje in kakršne koli barve že je. Naša naloga je svetu prinašati Boga, ki se v nas rojeva z izpolnjevanjem Božje volje, molitvijo, s premišljevanjem Božje besede in prejemanjem zakramentov. V zaupanju v Boga in v življenju z Bogom je naša moč.«
Iz nadškofovega nagovora je torej mogoče zaznati mešanico realizma in optimizma. Bog je tisti, ki ima zadnjo besedo. Ne smrt, ne zlo, ne zmaj.
Lepota vere nasproti praznini
Tudi mariborski nadškof in metropolit Alojzij Cvikl se je na Ptujski gori dotaknil problema sodobne nevere. Kot je dejal, tudi mi danes stojimo na razpotju med kulturo življenja in smrti. »V kulturi smrti je življenje razvrednoteno, meje so zabrisane in človek je le sredstvo v rokah tistih, ki imajo moč odločanja in lahko sprejemajo zakone, ki niso po meri človeka. Od kod takšna miselnost? Z gotovostjo lahko rečemo, da je povod za takšno miselnost vse manj vere v Boga in s tem povezan upad vere v nebesa in pekel. Pri mnogih ljudeh je ta ne-vera povezana z načinom življenja. Niso neverni zato, ker bi bili prepričani, da Boga ni; njihova nevera je bolj posledica prepričevanja samega sebe, da je zaradi načina življenja, ki ga živijo, bolje, da Boga ni. /…/ Ko je človeštvo našlo Boga, je našlo samo sebe. Če izgubi Boga, je v nevarnosti, da izgubi samo sebe. Svetopisemski pogled na človeka – svobodnega, odgovornega, osamljenega, a sposobnega odrešiti svojo osamljenost – je namreč tisto, kar je zahodnemu humanizmu dalo njegovo edinstveno slavo. Človeška oseba se je enkrat soočila z Bogom na področju svobode in se dvignila v višave. Ko ljudje izgubijo vero v Boga, izgubijo tudi vero v človeka. Opustijo svoje moralne zadržke glede splava, svetosti življenja …«
Spomin na kardinala
Ali torej nagovori naših škofov sledijo temu, kar je v preteklosti na Brezjah ob prazniku velikega šmarna govoril tedaj nadškof, danes kardinal Rode, ki je na Brezjah na ta praznik nazadnje maševal pred štirimi leti? Njegova dikcija je bila nekoliko ostrejša, a vsebina ne dosti drugačna. »V spominu vernih in nevernih so bili govori, ki sem jih imel v tistih letih v narodnem Marijinem svetišču, jasni in odločni, nekateri so rekli, da so ostri,« je leta 2020 po maši na Brezjah medijem povedal Rode in spomnil, da so bile takrat reakcije medijev silovite. »Očitali so mi, da vnašam razdor v slovenski prostor, da sejem sovraštvo do drugače mislečih in podobno. Niso razumeli ali niso hoteli razumeti, da nisem govoril iz potrebe po protagonizmu ali iz želje po oblasti, ampak iz notranje nuje, kot pastir, ki je pred Bogom odgovoren za svojo čredo, prepričan, da je tu v igri njegova večna usoda. Tega neverni seveda niso mogli doumeti. Razumeli pa so me verniki in duhovniki, ki so jih boleli napadi na pastirja.« Ponižanja je vzel kot križ, ki ga mora nositi, če hoče po ozki poti hoditi za Gospodom. »Samo sprejemanje križa vodi k odrešenju. Taka je logika evangelija. Te pa ne razumejo vsi. Raje živijo v lagodnem miru in v nezahtevni letargiji, ki ne terja naporov in ne prenese jasne besede. Raje imajo hlapčevski molk in idejno meglo,« je poudaril. Leta 1997 na svojem »prvem velikem šmarnu« je v precep vzel 55. člen Ustave RS, kasneje pa tudi šolsko ideologijo v času ministra Slavka Gabra. Sledili so siloviti napadi, zlobni jeziki pa so omenjali, da so imeli ravno okoli velikega šmarna sociologi religije zaradi Rodeta pokvarjen dopust. No, zdaj imajo vsaj mir …
