Lojze Grojzdek je naš redni bralec, ki je več desetletij kot zdomec preživel v Nemčiji in se tudi večkrat oglasil s kakšnim pismom. Sedaj znova živi v domači Župeči vasi pri Cerkljah ob Krki, kjer smo ga tudi obiskali.
Je iskriv in neposreden, pa tudi pogumen sogovornik. Pred desetimi leti je tako nastopil tudi kot govornik na zborovanjih Odbora 2014 pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani.
Razlogi, da nekdo odide v tujino začasno ali za stalno, so različni. Kakšni so vaši?
Sem iz revne družine z osmimi otroki, trije smo še živi, rojen sem po drugi svetovni vojni, ko so starši ter starejši bratje in sestre že prišli iz Nemčije, kamor jih je izselila nacistična vojska. Nato so se vrnili prek Pariza domov, doma pa so našli povsem zapuščeno domačijo. Ena stara miza, drugega nič – nobenega pohištva. V naslednjih letih je moj oče videl, da je precej tega pohištva pristalo v vasi. Vendar je bil trden in je znal izgubiti, zato je rekel: »Pustite jim, naj imajo.« Tako smo nadaljevali skromno podeželsko življenje. Ves čas sem tudi ministriral. V šoli smo imeli v četrtem razredu učiteljico, ki je bila sprva verna, nato pa se je poročila z oficirjem in se je povsem obrnila v nasprotno smer. Češ da Boga ni, pa seveda grožnje, če bomo za božič šli k polnočnici in podobno. Doma so mi pustili svobodno odločitev, ali ostanem ministrant ali ne. In sem ostal. Cena je bila nižja ocena pri vedenju. Nato sem odšel na nižjo gimnazijo v Brežicah.
So vas tam maltretirali?
Tam je bil profesor, ki je bil politično zelo aktiven. Poznal je mojega 13 let starejšega brata Fonzija, ki je bil eden najboljših učencev na brežiški gimnaziji, predvsem je bil dober v matematiki. Ko pa je vstopil v semenišče, je profesor čisto ponorel, za to dejanje se je maščeval nato nad mano, postavil me je pred razred in me najmanj pol ure javno zasramoval zaradi vere. In to pri mojih enajstih letih.
Če se ne motim, ste o tem enkrat govorili tudi na zborovanju Odbora 2024?
Drži. Poslušati sem moral, da so moji starši neumni. Očetu si tega nisem upal povedati. Strah pa sem še leta nosil v sebi. Dolgo si nikomur nisem upal izpovedati to bolečino, ki je najbrž po božji previdnosti v 40 letih prerasla v moč, krepost, da branim vse, kar je dobrega, poštenega.
Vaš rojak je škof Stanislav Lenič, ki smo ga poznali kot ljubljanskega pomožnega škofa.
Ja, z njim sem imel posebno prijateljsko vez. Doma je bil nedaleč stran od nas. Zelo zgodaj je postal sirota, dobro je poznal mojo mamo, ker sta bila v otroških letih skupaj na pašniku. Kasneje ga je župnik poslal na šolanje v Ljubljano, kjer je bil nato tudi tajnik škofa Rožmana, zaradi česar so ga oblastniki obsodili na deset let ječe, odsedel jih je osem. Kasneje je v München že kot škof prišel večkrat birmovat med Slovence v izseljenstvu. Bil je res dobričina, pa tudi izreden spomin je imel. Ob neki priložnosti sva se kar tri ure pogovarjala. Vse mi je povedal, koliko hudega je doživel. V meni je takrat začela še bolj rasti moč vere in svobode. V Münchnu je bil tudi duhovnik dr. Janez Zdešar, ki je pobegnil iz celjskega komunističnega zapora, kjer bi moral čakati na usmrtitev.
V Nemčijo ste odšli leta 1969.
Prvo službo sem imel v Iskri kot štipendist, in sicer v Ljubljani. Zaslužek je bil tako majhen, da sem imel komaj za hrano. In hitro sem opazil, kako so tamkajšnje partijske korifeje živele kot plemstvo. Veliko lumparije. Pa tudi opolzkosti. Tam se nisem mogel niti umiti. Najteže pa sem prenašal obnašanje partijcev. Nato pa je prišel neki kemijski inženir, ki je prej delal na Švedskem. Pogovarjala sva se o njegovem delu v tujini in sem mu priznal, da tu nisem srečen. Pa je rekel: »Lojze, pojdi v svet.« In sem odšel. V Grünwaldu na Bavarskem je bila strojna tovarna Ferguson, tam sem pol leta delal kot mehanik. Ker pa sem bil izučen v tehnični risar, so me nato poslali v pisarno. Ker so videli, da dobro delam, sem ostal skupaj z nekim Nemcem, vsi drugi so odšli. On je nato ustanovil zasebno podjetje in me povabil zraven.
Vendar tam niste ostali prav dolgo.
Samo tri četrt leta. Veliko sem se naučil od njega. Vendar je bil egoističen. Vedno je bilo premalo, kar sem naredil. Tako sem moral imeti še »domače naloge«. Takrat sem imel risalno desko, svinčnik in tuš. Ni bilo še računalnikov. Spoznal sem tudi njegovo ženo, ki se je čutila zapostavljeno. Povedala mi je vso resnico o njem, saj je bil precej izkoriščevalski. Tako sem v nekem trenutku, ko me je vprašal, ali je delo že končano, rekel: »Ne. In tudi ne bo. Čez pol ure me ne bo več ne bo.« Njegova žena je slišala moj odgovor. Ko sem pospravil svoje stvari, je prišla še ona in rekla: »Zdaj pa še jaz dajem odpoved.«
To je bilo pa tvegano.
Pol leta sem bil brez službe. Potem pa so me poklicali iz nekega podjetja. Šlo pa je za projektiranje potniških letal Airbus. In sem imel veliko dela, plačo pa odlično. Ker pa so za proizvodnjo modela A380 uporabljali star načrt, je bila na njem napaka, kar sem jaz ugotovil. In so morali ustaviti proizvodnjo. Takoj so mi dali na roke nagrado 300 mark. K plači pa so mi nato dali še dodatke in lahko rečem, da mi takrat ni nič manjkalo. Ker pa je bila vožnja do sedeža firme precej dolga, sem nekaj stvari delal kar doma, nekaj sem delal tudi za Belgijo. Načrt, ki je šel v Belgijo, sem izdelal v pol leta, plačali so mi kar 60 tisoč mark. Denarno nagrado pa sem moral osebno prevzeti v Bruslju. Sekretarka mi je, ko mi je nagrado izročila, rekla, da tega še nikoli ni naredila.
Takrat ste si že ustvarili družino. Kako ste spoznali ženo?
Ženo sem spoznal ob neki priložnosti, ko smo šli plesat v Dolenjske Toplice. In sem si rekel: je iz preproste krščanske družine, šolana, odprta, predvsem pa luštna. In na tepežni dan sva postala mož in žena. To je bilo leta 1974, takrat sem bil že nekaj let v Nemčiji.
Zagotovo je izseljence in zdomce povezovalo tudi druženje. Kako ste se vključili v delovanje izseljenskih organizacij?
Najprej sem bil predvsem športnik, veliko sem igral nogomet. Tam smo imeli še v času SFRJ društvo Triglav, ki pa je bilo prepredeno z udbovci. Neki nemški uradnik, ki je bil zadolžen za nadzor nad kulturnimi društvi, mi je razložil, kakšne lumparije so se dogajale v tem društvu. Tudi od Nemčije so dobivali obilno sredstev, pa kljub temu pridelali ogromno izgube. Tako sem kasneje s prijatelji ustanovil društvo Lipa. Vztrajal pa sem, da društvo temelji na krščanskih vrednotah. Tajnica, ki je bila povezana z Udbo, je temu nasprotovala, češ da tega tukaj ne bo. Vendar sem bil odločen in sem ji rekel, da ravno to bo, če pa ji ni kaj všeč, naj odide. V društvu je bilo skoraj 500 članov.
To je bilo že pred osamosvojitvijo Slovenije?
Ravno v tistem času.
Kako se spominjate osamosvojitvenega časa?
To je bila velika evforija. Vsak dan sem poslušal Radio Slovenija – preko srednjih valov – da sem slišal poročila. Stike sem imel tudi z diplomatom Andrejem Šterom. Tako je München kmalu dobil slovenski konzulat. Že v tistem času sem organiziral slovensko-bavarsko srečanje v Grünwaldu. Bilo nas je več kot 1500, šotor nam je dala tamkajšnja občina. Brezplačno. Organizirali smo tudi nogometno tekmo Slovenije proti Bayernu, rezultat je bil 3:3. Zadnjih petnajst minut sem bil tudi sam na igrišču. Lokalni župan je prišel na oder in nam izročil največji vrč za pivo, mi pa njemu slovensko majoliko. In je dejal po slovensko: »Moje srce bije za Slovenijo.« Imeli smo tudi mašo, kjer je maševalo pet naših duhovnikov in en nemški.
Udba pa vseeno ni mirovala.
Takrat sem čutil, da se v ozadju nekaj dogaja. Na ljubljanskem radiu samo kratka novica, da se je zbralo nekaj sto ljudi, ki so imeli veselico. Po enem mesecu sem dobil list z grožnjo: »Prasec, ko te dobimo, te zakoljemo.« Odnesel sem ga na policijo, kjer so mi ponudili osebno zaščito. Tako so reagirali Nemci. Ko pa sem nesel to na slovenski konzulat, sem dobil odgovor, češ da to pa ja ni nič hudega. In sem rekel: »Sram vas je lahko. K vam ne pridem več.« Tudi na društvu sem kasneje dal odpoved, ker je bilo preveč nagajanja in nasprotovanja, predvsem krščanski usmeritvi društva. In sem se poslovil tudi od tam. Ko sem organiziral zahvalno mašo, so temu nasprotovali.
Je res, da so na takratnega slovenskega duhovnika Branka Rozmana pripravili atentat?
Najprej so fizično napadli duhovnika Marjana Bečana, ki je tudi deloval tam. Pozvonili so, ga zvabili ven in ga napadli. Znan je tudi primer nesreče na avtocesti …
Mislite Frančka Križnika?
Točno. Bil je trn v peti oblastnikom, ker je spovedal Josipa Broza Tita na smrtni postelji. Meni je to osebno povedal, malo preden je imel nesrečo.
Potem ste se umaknili iz izseljenskega družabnega življenja?
Posvetil sem se družini, imamo sina s posebnimi potrebami, ima redko bolezen.
Kakšne akcije pa ste imeli zdomci in izseljenci za priznanje samostojne Slovenije? Znano je, da ste zlasti v času agresije JLA zelo aktivno pritiskali na zahodne politike.
Takrat smo delali veliko propagando v prid Sloveniji. Naše izseljenske organizacije in katoliške misije so uporabile vse mogoče zveze.
Po osamosvojitvi je v München na obisk med Slovence prišel celo Milan Kučan.
Res je. Prišel je oder in rekel, da je resnic več. Pa sem mu odgovoril, da je resnica ena, vse drugo pa je laž. To se je nanašalo na spravo. Lahko pa rečem, da se je Cerkev ničkolikokrat opravičila. Od komunistov ni bilo takšne pobude.
Kaj vas v Sloveniji veseli in kaj jezi?
Dobro vprašanje. Najprej sem vesel, da sem doma v lastni hiši, da imamo mir, naravo, vinograde, Krko – vse to me bogati. Pa seveda prijatelji. Kdor je našel prijatelja, je našel zaklad. In ne poznam več strahu. Splačalo se je marsikaj pretrpeti. Tudi škof Lenič pa Janez Zdešar, to so ljudje, od katerih sem veliko prejel. Rad imam družbo, je pa res, da včasih naletim na takšne, ki rečejo, naj pustim politiko pri miru, saj so vsi enaki. Marsikdaj mi kdo reče, češ, vi ste v tujini in ne veste, kaj je doma.
Koliko časa ste sedaj v Župeči vasi?
Tri leta. Upokojil pa sem se pred enajstimi leti.
V Nemčijo ste prišli kot tujec. Kako gledate na zdajšnje migracije?
To je širok problem, sploh za Evropo. Spomnim se, da je bila Nemčija že od nekdaj obljubljena dežela. Samo delati je bilo treba. Spomnim pa se, kako so govorili, češ da so to kapitalisti. V Nemčiji se ni dalo nič zastonj narediti, vedno so ti plačali. Nobenega izkoriščanja. Potem pa toliko besed o zahodnjaškem izkoriščevalskem kapitalizmu. Čeprav so prav komunisti najbolj izkoriščali ljudi. V občini Brežice imamo pa velik problem z migracijami. Žal.
Kaj pa sedanja politična realnost Slovenije, kako gledate nanjo?
Groza me je, ko govorijo »Gibanje Svoboda«. Oprostite, kakšna svoboda? Prej diktatura. Nobene svobode ni. Pa seveda Romi. In t. i. borci. Sedaj že mularija dobiva borčevske penzije. Že od nekdaj so privilegirani.
Kaj niso v vaši neposredni bližini še vedno prikrita komunistična morišča?
Kar nekaj jih je v tem delu Slovenije. Letališče Cerklje, Vihre, Mostec. Pa Krakovski gozd. Pa niso nič poskrbeli zanje, samo prepovedali so dostop do morišč.
Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
Gašper Blažič
