Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,1-6): Tisti čas je Jezus prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govóril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je polóžil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.
Ko je Jezus začel javno delovati, se je to delovanje najprej začelo v njegovi domači Galileji, kjer je poklical prve učence. Kot smo morda opazili, se je vsaj v prvem delu javnega delovanja Jezusovo poslanstvo v glavnem nanašalo na področje Genezareškega jezera, zlasti v Kafernaumu. Vendar je obiskal tudi svoj domači Nazaret, kjer se je udeležil sobotnega besednega bogoslužja v tamkajšnji shodnici in tudi spregovoril. Evangelist Marko ne navaja, kaj je Jezus govoril, ker morda niti ni tega ocenil za bistveno, evangelist Luka je bolj nazoren, saj pripoveduje, da je Jezus prebral odlomek iz knjige preroka Izaija (“Duh Gospodov je nad menoj …”) in nato razglasil, da se je to pismo prav na tem kraju in ob tem času uresničilo. Iz poročil drugih evangelistov tudi izvemo, v kakšno ostro debato se je Jezus spustil prav tu v Nazaretu, ko je zaradi nevere navzočim povedal, da sta bila v Elijevih in Elizejevih dneh samo dva čudeža ozdravitve, pa še to pri tujcih in ne pri Judih – čemur je sledila tudi strašna jeza poslušalcev, ki so Jezusa hoteli pahniti v prepad blizu Nazareta, vendar še ni prišla njegova ura smrti.
Evangelist Marko vsega tega ne opisuje. Omenja pa, da so se tisti, ki so v shodnici poslušali Jezusa, najprej čudili. Verjetno so Jezusa poslušali in razumeli, da je nekdo, ki je “nekaj več” od navadnega človeka. Domnevamo lahko, da so Jezusovi poslušalci že bili informirani, da je Jezus že pred tem ozdravljal v nekaterih drugih shodnicah v bližini ter tudi osvobajal ljudi izpod oblasti demonov. Prva reakcija je bila torej začudenje: od kod mu to? Vendar so to dejstvo hitro povezali z Jezusovim izvorom: češ, vseeno je navaden človek, je eden od naših rojakov, njegove domače poznamo. To pa je bil že zdrs v brezno predsodkov. Namesto da bi to čudenje prebudilo vero, hvaležnost in veselje, se je sprevrglo v pohujšanje in zmrdovanje. Zakaj bi bil nekdo, ki ga poznamo in poznamo vso njegovo žlahto, nekaj več od nas, ki tu poslušamo? Morda je iz ozadja tudi sekala zavist, češ zakaj ravno on, zakaj pa ne morda kateri od naših? V čem je Jezus sploh boljši od katerega od nas, če ga poznamo? Takšni predsodki lahko hitro človeka zaslepijo in ni več zmožen sprejemanja Božje milosti. Prvotni žar vere je pogašen, ostaja samo še nejevolja, ker v shodnici pridiga nekdo, ki po nobeni logiki ne bi smel imeti modrosti in tudi ne čudežnih moči.
Vseeno pa Nazaret ni ostal brez čudežev – ozdravljenih je bilo nekaj bolnikov. Kaj več pa ne. Nevera je namreč to preprečevala. To je pravzaprav tudi izpraševanje vesti za sedanje stanje vere, ki je marsikje zelo folklorna, že na meji magije, ko Boga začenjamo dojemati kot nekakšen avtomatski aparat, v katerega vržemo kovanec, mi pa v zameno dobimo želeni artikel. Ljudje dandanes celo dajejo za maše, tudi za zdravje (ozdravljenje), a brez vere. Toda Jezus je ozdravljencem vedno govoril “Tvoja vera te je rešila”. Pomislimo, kako močno vero so imeli tisti, ki so hromega spustili pred Jezusa kar skozi odprtino na strehi, ker se skozi množico niso mogli prebiti zraven. Tu pa je Jezus naletel na zid nevere. Morda se zdi nenavadno, ko evangelist pravi, da “ni mogel” storiti nobenega mogočnega dela. Lahko bi ga. Vendar bi to verjetno samo še poglobilo nevero in zakrknjenost množice. Navsezadnje je že sama struktura človeka takšna, da ga neki izstopajoči posameznik iz domačega kraja ali celo sorodstva prej pohujša kot pa navduši. Tu pa je šlo za še več: začela se je mesijanska doba in prav gotovo so mnogi zaslutili, da se starodavne prerokbe o prihodu Maziljenca izpolnjujejo. Prav zato se Jezus čudi tej neveri: pred očmi imajo dokaz delovanja Božjega usmiljenja, sami pa si oči zatiskajo in ostajajo v svojem svetu predsodkov.
Za premislek: morda pa je pozitivno sporočilo tega dogodka tudi v tem, da je včasih potrebno iti “malo ven”, izstopiti iz rutine, osvežiti svojo vero, morda z duhovnimi vajami, kakšnim romanjem, itd. Navsezadnje, ko v župnijo pride maševat kakšen tuj duhovnik, pomeni že neko poživitev. Ker se domačega morda čisto spontano “naveličamo”, ker zdrsnemo v stanje vsakdanje rutine. To je človeško. Po drugi strani pa karizmatični misijonarji, ki prihajajo na obisk, za seboj pritegujejo množice. A vprašanje je, kako so sami sprejeti v svoji lastni domovini. Tudi zato je dobrodošlo, da se vsake toliko časa tudi v župnijah naredi kakšna kratkočasna “izmenjava”.
In še to: današnja nedelja je za nekaj župnij tudi dan nove maše. Novomašnik daruje prvo slovesno mašo in to v svoji domači župniji, kjer so odraščali. Upajmo torej, da bo odziv ljudi tu drugačen kot pri tistih, ki so bili v shodnici v Nazaretu.
C. R.
