Iz svetega evangelija po Marku (Mr 5,21-43): Ko se je tisti čas Jezus prepèljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.
Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge.
Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«
Ko je še govóril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovôlil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslôvil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Prijel jo je za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar pomeni: Deklica, rečem ti, vstani! Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naróčil, naj tega nihče ne izve, in je vêlel, naj ji dajo jesti.
Ta nekoliko daljši odlomek opisuje dva čudežna dogodka. Dva Jezusova čudeža, ki pa se zgodita v dokaj nenavadnih okoliščinah. Jezusovo javno delovanje, ki je še v dokaj zgodnji fazi, je sicer že naletelo na odkrito negodovanje s strani pismoukov, farizejev in tudi samega predstojnika shodnice. Tokrat pa se slednji znajde v vlogi tistega, ki nima več upanja in mu lahko pomaga samo še “čudodelnik” iz Nazareta. Sam je bil – kot načelnik shodnice – pravoveren Jud in je verjetno zvesto izpolnjeval postavo, verjetno pa je bila njegova podoba Boga zelo skladna z versko kulturo tedanjega časa med Izraelci. Čeprav je že Stara zaveza, torej vso izročilo, na katerega se je naslanjal, oznanjala usmiljenega Boga, verjetno ni več imel upanja v to, da bi se lahko izognil hudi grenkobi lastnega življenja – izgubi svojega lastnega otroka. Zato se je pred Jezusom ponižal – padel je k njegovim nogam, kar bi bil lahko tudi izraz češčenja Boga. Toda to so v resnici počeli tudi hudi duhovi, ki so preko obsedenih ljudi padali predenj in ga glasno razglašali, da je “Božji Sin”, kar jim je Jezus prepovedal razglašati (prim. Mr 3, 11), ker so ga (za razliko od ljudi) zares poznali. Zato je težko reči, ali je Jairova prošnja in njegova telesna gesta res povezana s tem, da je Jezusa prepoznal kot pravega Boga.
Ime Jair sicer namiguje na “razsvetljenje” (zanimivo, naziv “Buda” pomeni praktično isto!) in nekoliko namiguje na gnosticizem ter sodobna novodobna duhovna izročila. Stara zaveza sicer omenja tri osebe z imenom Jair. V Novi zavezi to ime omenjata samo evangelista Marko in Luka in sicer v povezavi prav z Jezusovim obujenjem predstojnikove hčere od mrtvih. Zato ni mogoče reči, ali gre za pravo ime ali vzdevek, ki so mu ga dali. Morda je bil, čeprav je bil predstojnik shodnice, vendarle preveč odprt do ne-judovskih duhovnih izročil tedanjega časa in je iskal rešitve tudi pri njih, nato pa se je v skrajni sili obrnil na Jezusa. To je lahko tudi prispodoba sodobnega človeka, ki vir zdravja išče v duhovnih (samoodrešenjskih) izročilih novodobnih “koktejlov”, vendar izpolnitev najde šele v Jezusu. Jair torej hude stiske ne more rešiti sam – potrebuje odrešenika. Tveganje je veliko in Jairu so celo prišlo povedat, da je medtem, ko se je mudil pri Jezusu, hči umrla. S tem je verjetno umrlo zadnjo upanje. Toda Jezus ima oblast tudi nad smrtjo, saj je, kot vemo, od mrtvih obudil mladeniča iz Naima in nato še Lazarja. Vendar vzame s seboj v prostor, kjer je bila deklica, le tri od svojih apostolov in to isto trojico, ki ga je spremljala na goro, kjer se je spremenil, ter v neposredni bližini v vrtu Getsemani, kjer je doživljal agonijo. To, kar je dejal o Lazarju, da “spi”, reče tudi o Jairovi hčeri. Če nekdo spi, to pomeni, da se bo zbudil, pa četudi iz smrtnega spanca. To se je tudi zgodilo. Z avtoriteto ukaže deklici, naj vstane – evangelist navede celo ukaz v aramejščini (Jezusov materin jezik), da potrdi pristnost Jezusove avtoritete. Tudi zato je Jezus Jairu, ko je izvedel za hčerino smrt, dejal “Ne boj se, samo veruj”. Izraz “ne bojte se”, se v Svetem pismu pojavi tolikokrat, kolikor je dni v letu. Dejanje vere pa ni zgolj verjetje v nekaj, ampak zvestoba in aktivno zaupanje v Božji načrt. Jair se ni prepustil obupu, ampak je Jezusu sledil prav do konca. In bil priča neverjetnemu čudežu.
Na poti do deklice pa se zgodi še en čudež, ki na videz nekoliko “diši” po samoodrešenju, vendar v resnici to ni. Neka žena je imela hude težave z zdravjem (krvavitve) ravno toliko let, kolikor je bila stara Jairova hči (in število 12 je v marsičem zelo simbolno, za vsakega Izraelca je ta starost pomenila vstop v dobo odraslosti, pri teh letih so postali “sinovi postave”). Tej ženi je življenje dejansko odtekalo, lahko bi umrla v zgodnjih letih – pri njej je celo izrecno navedeno, da se je obračala na vse mogoče zdravilce. Tudi ona je iskalka Boga. Slišala je o Jezusu in njegovih čudežih ter obudila močno vero. Ter se ga dotaknila z vero. Ta dotik je bil drugačen kot spontani dotiki vseh, ki so obkrožali Jezusa. In sam Jezus je to začutil. Odločujoča je bila torej njena vera. Njena bolezen je bila zaradi Jezusove ozdravljajoče moči ter njene vere, ki je to sprejela, ustavljena. Tu ni šlo za samoodrešenje, čeprav bi na prvi pogled lahko tako sklepali. Žena je nato Jezusu razodela, kaj se je zgodilo. Morda je bila spričo nenadnega ozdravljenja celo prestrašena. Jezus, ki je nato na križu sam prelil kri, jo odpošlje, naj živi ozdravljena od svoje nadloge. In šele nato se zgodi čudež obuditve od mrtvih. Kot bi spremljali dogodke od velikega petka do vstajenjske nedelje! Prelita kri, ki se po prebodeni Jezusovi strani dokončno izlije, nato smrtno spanje Jezusa in nazadnje vstajenje.
Naj bo ta odlomek v spodbudo za razmišljanje o tem, koliko sami verujemo. Morda smo slišali kakšno pričevanje o čudežih, ki jih je storil Jezus v sedanjem času. Morda smo sami doživeli kaj takšnega. Ali pričujemo kaj o tem?
C. R.
