To mehiško praznovanje nas opominja na našo minljivost; vendar nas tudi uči, da je smrt del življenja in da bi jo morali tudi slaviti.
Povezava dveh kultur
V mehiški kulturi imajo zabave in praznovanja izjemen pomen. Na slovesnostih in zabavah dajo Mehičanke in Mehičani, ki znajo biti tudi tiho, evforiji prosto pot: pojejo, plešejo, žvižgajo, mečejo petarde. Razbremenijo svojo dušo, pravi Octavio Paz.
V predšpanski dobi je bil kult smrti eden od osnovnih elementov kulture in ko je nekdo umrl, so ga pokopali zavitega v posebno odejo petate, sorodniki pa so organizirali zabavo, da bi ga spremljali na poti v Mictlán. Na enak način so mu dajali hrano, ki mu je bila všeč v življenju s prepričanjem, da postane lahko lačen na poti.
V avtohtoni viziji, pomeni dan mrtvih prehodno vrnitev duš pokojnikov, ki se vračajo domov v svet živih, da bi živeli s svojimi družinami in se hranili z esenco hrane, ki jim je ponujena na oltarjih postavljenih v njihovo čast.
Tako praznovanje katoliških verskih obredov, ki so jih prinesli Španci, kot spomin na dan mrtvih, ki so ga izvajali starodavni Mehičani, Mixteci, Texcocani, Zapoteci, Tlaxcalansi, Totonaci, sta bila prenesena v krščanski koledar, kjer je datum sovpadal s koncem cikla kmetijstva koruze, glavne prehrambene poljščine v državi.
Način praznovanja
Praznovanje dneva mrtvih je razdeljeno na kategorije: po katoliškem koledarju 1. november ustreza vsem svetim, dan posvečen malim mrtvim oziroma otrokom, 2. november pa vernim dušam oz. pokojnim odraslim.
Za stare Mehičane nasprotje med smrtjo in življenjem ni bilo tako absolutno. Življenje se je v smrti podaljšalo. In obratno. Smrt ni bila naravni konec življenja, ampak faza neskončnega cikla. Življenje, smrt in vstajenje so bile faze kozmičnega procesa, ki se je neskončno ponavljal. Človek je s svojo smrtjo nahranil požrešnost življenja, kateri ostaja vedno nezadovoljen.
Dan spomina na umrle in daritev se v številnih regijah Mehike praznuje raznoliko, a v vseh je skupen element, gotovost, da bodo duše pokojnih sorodnikov in prijateljev obdarili in počastili s hrano, rožami, svečami, pijačo in ljubečim spominom.
Na oltarju, oblikovanem s prti, običajno vijolične barve, položijo hrano, sadje, pijačo, vodo, cigarete, če so bile pokojniku všeč, in ozračje dopolnijo s kadilom ali aromo copal-a. Tako so obkroženi s prižganimi svečami in nekaterimi podobami svetnikov postavljeni portreti odsotnih sorodnikov, tudi kakšna jed, ki je bila všeč pokojnemu, kateremu je daritev posvečena, vse kot v predšpanskih časih.
Prav tako prazniki vključujejo okrasitev grobov s cvetjem in velikokrat izdelavo oltarjev na nagrobnikih, ki so imeli v domorodnih časih velik pomen, saj so verjeli, da pomaga pripeljati duše na dobro pot po smrti.
Tradicija tudi navaja, da je treba za lažjo vrnitev duš na zemljo razširiti cvetne liste ognjiča in postaviti sveče, ki jim sledijo pot, po kateri bodo prepotovale, da se te duše ne izgubijo in uspešno dosežejo cilj. V starih časih je ta pot vodila od družinskega doma do panteona, kjer so počivali njihovi najdražji.
Raznolikost
V mestu Mexico, v občini Tláhuac, je mestece Mixquic, kjer izvajajo La Alumbrada, kjer na tisoče sveč osvetljuje grobnice, okrašene s cvetjem.
V Oaxaci, eden izmed najbogatejših kulturnih mest v državi, je praznovanje dneva mrtvih eno od najpomembnejših. Oltariji so razdeljeni na različne stopnje ali stopnišča, od katerih ima vsak poseben pomen: prvi predstavlja stare starše ali starešinstvo, potem starše ali odrasle, drugi ali zaporedni pa za vse ostale.
Druga vidna mesta v Mehiki za ta praznik so: Janitzio in Pátzcuaro v Michoacánu, Xochimilco v mestu Mexico in Cuetzalán v Puebli.
V javnih prostorih, v šolah, na trgih, na portalih se postavljajo oltarji v spomin na ugledne javne osebnosti, ki so nedavno preminule.
Različni mehiški umetniki so prevzeli to tradicijo, da bi jo utelešali v svojih delih. Slikar Diego Rivera je nekoč izdeloval ogromne oltarje, naseljene z rumeno rožo Cempasúchil, ali rožo mrtvih. José Guadalupe Posada, mehiški grafičar z začetka stoletja, je preoblekel lobanje in kostnjake, jih oživel v obliki plesa in petja, njegova najbolj prepoznavna je ženska lobanja, ki elegantno nosi klobuk in se imenuje La Catrina.
Življenje in smrt
Po vsem tem se morda zdi, da Mehičan prezira smrt, da je ne priznava, vendar to ni tako. Odnos do smrti ni nezdružljiv s kultom, ki ga izpovedujejo. Prisotna je na njihovih zabavah in igrah. Otroci se igrajo s sladkimi ali papirnatimi lobanjami. V ljudskem izročilu je tudi norčevanje do življenja, okrasijo svoje hiše z lobanjami in medtem, ko jejo mrliški kruh ali pan de muertos, v obliki kosti; se smejijo desetinkam ali calaveritas, ki so sestavljene pesmice ob živih likih, katerih jih je vzela smrt ali la pelona.
Velja omeniti, da je UNESCO leta 2008 to praznovanje razglasilo za nesnovno kulturno dediščino človeštva, zaradi njegovega izrazitega pomena, saj je tradicionalen izraz – sodoben in hkrati živeč –, ki povezuje, predstavlja in druži.
Dejstvo je: nihče ne pobegne od smrti. Kljub bolečini, ki jo lahko povzroči njena prisotnost, so se staroselci naučili dojemati to kot fazo, v kateri se moramo veseliti, saj kot bi rekel pisatelj Mario Benedetti, … smrt je le simptom, da je bilo življenje. Kot dokaz za to imajo Mehičani praznovanje, znano kot “Dan mrtvih”.
Damian Ahlin
Viri:
https://www.gob.mx/inafed/articulos/
Mehiško veleposlaništvo v Buenos Airesu
https://www.mexicodesconosido.com.mx/
