V torek, 7. februarja 2023, sta na Celinskem zasedanju sinode za Evropo, ki poteka v Pragi na Češkem, v imenu slovenske delegacije celjski škof in odgovoren za sinodo pri SŠK msgr. dr. Maksimilijan Matjaž ter s. Anja Kastelic FEG, predstavila prispevek delegacije Slovenske škofovske konference.
Prispevek delegacije Slovenske škofovske konference za Celinsko zasedanje Sinode o sinodalnosti v Pragi
Dokument za celinsko fazo sinode je za mnoge navdihujoč in izraz vesoljnosti Cerkve. V njem so mnogi prepoznali odločen korak k sinodalnemu premiku Cerkve. To nas navdaja z upanjem in pogumom. Nekateri so izrazili željo, da bi bil v njem bolj konkretno in jasno izražen velik pomen notranjega duhovnega življenja. Samo ko imamo osebno izkustvo Boga Očeta, smo lahko med seboj bratje v Kristusu, ki gredo v svet z vsebino evangelija in razodevajo bogastvo vere, zakramentov in odrešenjske izkušnje Cerkve včeraj in danes. Zelo smo veseli mnogih vsebinskih poudarkov v dokumentu.
1. del: Izpostavljeni poudarki
1) Krstno dostojanstvo vseh kristjanov
Mnogim je blizu poziv, da naredimo korak naprej v duhovnem razumevanju in konkretnem izražanju krstnega dostojanstva. Krst je temelj identitete kristjana, saj smo pri krstu vcepljeni v Kristusa, torej postanemo sinovi v Sinu, Bog pa naš Oče. Iz odnosa Bog – človek preidemo v odnos Oče – sin, kar je radikalna novost, ki so jo prvi kristjani močno pričevali. Živeti dostojanstvo Božjih sinov, ki razodevajo prejeto milost novega življenja, je torej temeljna poklicanost vsakega kristjana. Pri krstu smo vcepljeni v Cerkev, skrivnostno Kristusovo telo in s tem neizbežno postanemo občestvo ljubljenih sinov in hčera, torej bratov in sester. Občestvo je tako drugi temelj naše identitete. Nenazadnje preko krsta in evharistije vse stvarstvo postane vključeno v posvečujočo milost, materija in človek (voda, olje, kruh, vino, telo …) dosežeta v zakramentih dopolnitev svoje poklicanosti in s tem postajata nova stvaritev.
2) Vloga žene v Cerkvi
Hvaležni smo za poziv k priznavanju večje vloge žene v Cerkvi. Gre za vrsto vprašanj, med katerimi so tudi: 1) enakovredna prisotnost žensk, laikinj in redovnic, v različnih območjih Cerkve, kjer se razločuje in odloča; 2) priznavanje posebne in nenadomestljive vloge žene v formaciji, vključno s formacijo duhovnikov; 3) enakovredno vključevanje žena v mnoge službe v Cerkvi.
3) Novo razumevanje laikov oziroma nov odnos med klerom in laiki
Klerikalizem onemogoča pristno sožitje in dopolnjevanje duhovnikov in laikov, saj ustvarja nepotrebne razdalje. Vzroke zanj najdemo na obeh straneh, zato v tem prepoznavamo klic k ponižnemu vračanju k naši pristni identiteti sinovstva, v kateri lahko živimo občestvo kot bratje v Kristusu. Podobna težava je z moralizmom in različnimi »ideološkimi« izrazi krščanstva. Upanje je Cerkev, v kateri bo lahko vsak kristjan in vsaka manjša skupnost k celoti prispevala svoj enkraten delež.
2. del: Odzivi mladih v Sloveniji
1) V dokumentu so mladi skorajda spregledani. Omenjajo, da se v župnijah velikokrat počutijo »uporabljene« za projekte, malokdo pa jih spremlja v njihovem osebnem življenju. Odbija jih, ko v ljudeh ni pristne vere. Pogrešajo bolj kakovostne pridige in kateheze. Želijo si Cerkve Duha in ne Cerkve, ki ljudi umešča »po predalčkih«, v katere hitro ne spadaš. Želijo si, da bi kristjani manj govorili in več ljubili ter evangelij živeli v konkretnosti.
2) Mladi si želijo Cerkve, ki je blizu ljudem, tudi vsem obrobnim, odprta tudi za problematiko ponovno civilno poročenih, LGBTQ+ itd. Želijo pa tudi, da Cerkev jasno pove, da ni vse sprejemljivo! Zato naj Cerkev posluša, pa tudi z veliko ljubeznijo pove vso resnico! Omogoča naj očiščen pogled na svetost telesa, zlasti ženskega telesa in s tem pomaga rešiti marsikateri problem v Cerkvi. Naj ne išče demokratičnih odgovorov, ampak ponižno posreduje vsebino evangelija, ki razodeva neskončno ljubezen Očeta, ki pošilja Sina za vse, in deluje danes z veliko močjo Svetega Duha!
3) Iz pastorale projektov naj Cerkev preide v pastoralo odnosov. Poudarjajo namreč silen klic in prioritetno delo za Cerkev občestva, v kateri lahko ljudje prejmejo duhovno izkustvo Odrešenika. Samo od Kristusa nagovorjeni ljudje lahko privlačijo. Absolutno je potrebno reči »ne« vsakršni obliki moralizma in prisile (tudi pri birmanski pastorali), ki mnoge odvrne daleč stran. Mladi kličejo po resni duhovni in teološki formaciji odraslih, ki naj vero (in ne religije) posredujejo s svojim življenjem. Sinodalnost naj postane način življenja, druženja in razločevanja v Cerkvi! Cerkev naj da vselej prednost življenju in ne strukturi ali formi, ki življenje ubija.
4) Mladi želijo, da bi bili duhovniki ponižni, kajti vzvišena drža in poskusi, da bi bili »gospodje« in glavne zvezde, ki služijo sebi, zelo odbija. Mladi opažajo, da so duhovniki večinoma premalo formirani za delo z ljudmi, pa tudi velikokrat osamljeni in brez pravih sogovornikov. Želijo si, da bi kleriki in laiki znali priti skupaj kot bratje in se pogovarjati. Enako si želijo od škofov.
5) Mladi želijo, da se Cerkev prednostno vpraša: Kako živeti večje občestvo med nami, kako se osvoboditi struktur, ki ne delujejo in kako ljudem omogočiti pristno duhovno izkušnjo Boga Očeta, ki ljubi in se nam daje, da bi tudi mi kot bratje postali »sol in luč« v tem svetu?
Sklep: Mladi in starejši opozarjajo, da Cerkev ni nevladna organizacija ampak nosilka odrešenja in edina, ki ta zaklad nosi z namenom, da ga izžareva in oznanja! Zato naj razširi prostor svojega šotora, tisti, ki jo sprejmejo, pa naj v njej resnično najdejo Kristusa Odrešenika.
Slovenski delegati na Celinskem zasedanju sinode v Pragi:
msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof in podpredsednik SŠK
msgr. dr. Maksimilijan Matjaž, celjski škof in odgovorni škof za sinodo pri SŠK
s. Anja Kastelic FEG
prof. dr. Igor Bahovec
Celinskega zasedanja sinode od 5. do 9. februarja 2023 v Pragi se je poleg 200 delegatov škofovskih konferenc in posebnih gostov v živo udeležilo tudi 270 delegatov na daljavo v hibridni obliki. Iz Slovenije je v hibridni sinodi sodelovalo 10 delegatov. Preko spletne povezave so lahko spremljali celotno dogajanje v sinodalni dvorani in bogoslužja v Pragi, prav tako pa so bili organizirani v posebne pogovorne skupine po različnih jezikih. V nadaljevanju objavljamo nekaj njihovih vtisov:
Celotno sinodalno dogajanje je bilo nekaj izrednega, zlasti zato, ker smo verjetno vsi udeleženci, tako tisti osebno navzoči, kot tudi mi, ki smo sledili zasedanju le virtualno, začutili „telo” Evropske Katoliške Cerkve od Atlantika do Moskve. Če bi hotela z enim samim stavkom izraziti svojo osebno izkušnjo, bi rekla, da je to bilo edinstveno doživetje Cerkve, ki sem jo mogla dojeti, tako v njeni svetli podobi, kot tudi ranjeno, pa sem prav zato morda začutila do nje še večjo ljubezen in osebno odgovornost.
Bila sem v italijansko govoreči delovni skupini, ki jo je vodil duhovnik Anton iz Malte. V njej je bilo več duhovnikov, tudi teologov iz raznih držav in en grko-katoliški škof iz Romunije, sicer smo bile v njej kar tri Slovenke, ena kot član delegacije Bolgarske škofovske konference. Uspelo mi je slediti celotnemu programu in verjamem v sinodalen premik Cerkve, ki naj bi postal naš način življenja, tam kjer smo: v družini, v naših skupnostih, v župniji, kjerkoli.
Osebno sem si želela, da bi v osnutku Dokumenta, ki so nam ga prebrali na koncu zasedanja, prišel bolj do izraza pomen notranjega duhovnega življenja, ki ga je poudarila v svojem prispevku tudi delegacija naše Slovenske škofovske konference, saj le tako lahko gradimo pristne odnose med nami in širimo idejo vesoljnega bratstva, kot otroci enega Boga Očeta. Osebno me je ganilo v prispevku delegacije SŠK besedilo odziva mladih na sinodalno pot Cerkve, tako kot prispevki drugih škofovskih konferenc, zlasti iz tistih držav, kjer je malo katoličanov in še ti odhajajo v tujino, cerkve pa se praznijo (Moldavija, Bosna), ali pa Ukrajina, ki se sooča z vojnimi grozotami, itd. Dragocen je bil prispevek predsednice Gibanja Fokolarov, Margaret Karram, o navzočnosti žene v Cerkvi.
Celinsko evropsko sinodalno zasedanje me je tudi osebno obogatilo. Razumela sem, kako je važno prisluhniti vsem in poskušati razumeti stališča drug drugega, da bi skupaj dojeli, kaj hoče Sveti Duh od Cerkve danes. Mislim, da smo vsi konkretno izkusili sinodalni proces, sprejeli izzive, ki jih danes doživlja Evropa tudi z vojno, revščino, zlorabe v Cerkvi in, da smo v vsem tem začutili znova klic, da naj naša vera izžarevala pristno evangeljsko življenje, ki pričuje Boga-Ljubezen današnjemu svetu.
Vida Rus (iz skupnosti Gibanja Fokolarov – Marijino Delo)
Splošen vtis, ki sem ga dobil po štirih dneh spremljanja in sodelovanja na evropskem zasedanju sinode v Pragi je, da je projekt uspel in sicer iz več razlogov:
- Štiri dnevi preživeti skupaj pod istim ‘razprtim šotorskim platnom’ v medsebojnem poslušanju, sprejemanju, sodelovanju in iskrenem prizadevanju za isti cilji navzlic velikim razlikam v kulturnem in verskem izročilu, različnim zgodovinskim izkušnjam in miselnim krogom.
- Da so (smo) bili na škofovski sinodi laiki/nje enakopravni/e sogovorniki/ce s škofi, duhovniki, redovniki/cami ter tako doživeli pravo bratstvo/sestrstvo Cerkve
- Da je bilo izkazano spoštljivo podajanje in poslušanje perečih vprašanj s katerimi se kristjani na različne načine soočamo v današnji spremenjeni dobi v posameznih deželah in okoljih.
- Da je bila vidna in potrjena skupna želja, ne glede na vse možne različnosti, iskanja načinov skupne hoje in skupnega razločevanja pri razumevanju znamenj časa in iskanju prave poti z Njim med nami in v Njem, ki je Pot, Resnica in Življenje.
Pod šotorsko platno smo prinesli vsak svojo bolj ali manj polno bisago z bogato doto lastne dediščine, jo brez sramu in zadrege razgrnili drug drugemu in dali na razpolago za boljše poznavanje in obogatitev drug drugega tako z izzivi kot z izkušnjami.
Evropsko celinsko zasedanje v Pragi je bilo do sedaj v taki obliki, sestavi in številu najbrž edinstveno v Evropskem prostoru. Sam sem ga doživel kot spodbuden začetek Sinodalne poti na katerem so bili izpostavljeni različni vidiki, nevarnosti in izzivi na katero smo se bolj osveščeno in trdneje povezani podali vsi Skupaj z vsakodnevno priprosijo za potrebno razsvetljenje k Sv. Duhu in k Mariji, da nas spremlja na nadaljnji poti.
V skupini smo zgradili pristne prijateljske odnose, ki so nas osebno zaznamovali kot doživeto in lepo izkušnjo Sinode.
Silvester Gaberšček
Moj odmev je odmev sopotnice sinode, ki ni v ‘uradnem’ središču dogajanja (beri tajništvo ali kaj podobnega), vendar hodi skupaj z ostalimi to pot.
Po zoom-u smo lahko spremljali vsa zasedanja v dvorani, prav tako mašo ali skupno molitev. V času delovnih skupin smo bili tudi mi (število hkrati prisotnih on-line delegatov na zoom-u se je gibalo okoli 150) v svojih zoom skupinah, ki so bile za vse tri dni stalne.
V skupini, kjer sem bila, se je zgodilo, da so bili nadpovprečno prisotni člani nemške delegacije. Seveda je to imelo vpliv na vsebino in način dela. Odmev nemške sinodalne poti sem imela tako priložnost spoznati v živo.
Sodelovanje na sinodalnem zasedanju je tako kot sodelovanje na kakšnem redovnem kapitlju obarvano z raznovrstnim duhovnim dogajanjem. Zaznavala sem, da je bila potrebna čuječnost in osebno duhovno razločevanje notranjega dogajanja, obenem pa so nas stalno vabili duhovno presojati slišano od drugih. Bila je izredna izkušnja učenja, kakšna je Cerkev v Evropi, pa tudi metode, kako se lahko taka množica ljudi, s tolikšno različnostjo pogovarja na duhovno bogat, globok način. Še večji izziv se mi je zdelo, kako bo v tako kratkem času nastal dokument, ki bo povzel 39 poročil škofovskih konferenc, prispevke iz delovnih skupin, odmeve gostov in delegatov.
Vodstvo je za evropsko celinsko zasedanje namreč izbralo kot vodilo transparentnost, zasedenje je bilo možno spremljati na spletni strani v živo, pred začetkom zasedanja pa ni bil pripravljen niti osnutek dokumenta, redakcijska komisija ga je začela pisati iz poslušanja narodnih delegacij.
V teh štirih dneh zasedanja se me je dotaknila napetost, ki jo vnaša nemška sinodalna pot, različnost pogledov, pestrost življenjskih okoliščin in velikosti krajevnih Cerkva od skandinavskih dežel do Turčije, od Portugalske do Rusije. Bilo je tako normalno, a vseeno presenetljivo, kako kakovostno je potekal dialog udeleženk in udeležencev, žena, nekaj mladih, duhovnikov, škofov, posvečenih.
Po svoje sem doživljala kenotično teologijo, h kateri je vabil nadškof Martin Kmetec, ki je tudi klical k volji, želji po edinosti, ko je bilo včasih potrebno doživeti, da upanje in pričakovanja ob soočenju z resničnostjo in drugačnostjo za hip umrejo, a se pustijo presenetiti obujenju. Včasih se mi je ob poslušanju zazdelo, da je nemogoče priti skupaj, potem pa sem ob odmevih na pripravljen dokument doživljala edinost, potrditev želje, da se hodi skupaj in išče, kar povezuje, da je krst izvir naše edinosti v Kristusu, pa tudi dostojanstva, ki nas usposablja, da se učimo odkrivati, kako lahko kot bratje in sestre živimo Cerkev danes. Zaznala sem obličje Cerkve, ki je aktivna, ima veliko povedati, a se pripenja na željo pustiti se voditi Duhu, ob iskanju odgovorov, kako vključiti ženske v Cerkvi v različne nivoje odločanja, razločevanja, formacije, služenja ne pozabiti na Marijo, ki je vzor vsemu.
Iz vse te dinamike in videnega na zaslonu ostaja mnogo dotikov srca – pričevanj vere, poguma, upanja, medsebojnega odpuščanja, ljubezni, ponižnega priznavanja resničnosti, iskanja, spodbud k spremembam, solidarnosti. Evropa ni več krščanska, a ranjena Evropa zlomljenih src še toliko bolj potrebuje pričevanje spremenjenega življenja katoličanov, ki razodevajo Kristusa, ki živi v njih.
Klic je, da to odkrijemo v Cerkvi najprej sami sebi, med seboj, potem bomo to razodevali še ostalim – zdi se mi, da se je to dogajalo tudi med udeleženci celinskega zasedanja sinode.
s. Marjeta Pija Cevc OSU
V prvem delu celinskega zasedanja sinode za Evropo od 5. do 9. februarja v Pragi je potekalo tudi delo po jezikovnih skupinah. Slovenski delegati so sodelovali v različnih delovnih skupinah. V sredo, 8. februarja, je svoje delo predstavila 3. italijansko govoreča delovna skupina, v kateri je sodeloval soboški škof msgr. dr. Peter Štumpf. V nadaljevanju objavljamo prispevek delovne skupine. Kot podpredsednik Slovenske škofovske konference bo škof Štumpf sodeloval tudi na drugem delu sinodalnega zasedanja v Pragi od 9. do 12. februarja, kjer bodo predsedniki evropskih škofovskih konferenc reflektirali živeto sinodalno izkušnjo prejšnjih dni.
Povzetek 3. italijanske delovne skupine
Prva prednostna naloga, ki jo zaznavamo, je poglobitev teme sinodalnosti. Naredili smo prve korake, vendar sta potrebni teologija in hermenevtika sinodalnosti. Vemo, da se ob hoji odpira nadaljnja pot in da moramo odkriti nekaj, kar je starodavno, ker pripada naravi Cerkve, a je hkrati tudi vedno novo.
Za širitev šotora potrebujemo stebre, ki ga držijo pokonci, in te stebre je treba ponovno odkriti. Med njimi so: osebno spreobrnjenje, skupna poklicanost k svetosti, vzgoja krstne vere, vrednost liturgije in osrednje mesto evharistije kot vira občestva, družina kot domača Cerkev in glavni kraj vzgoje v veri (ki je ni smemo pustiti same, ampak jo je treba ponovno odkriti kot živi del skupnosti).
Kot jasno prioriteto prepoznavamo, da ponovno odkrijemo živi smisel poslanstva s premagovanjem preloma med vero in kulturo ter se vrnemo k prinašanju evangelija v čutenje ljudi. Zato je še posebej pomembna formacija laikov, ki jim je zaupana posebna naloga biti Cerkev v svetu in se pustiti izzvati znamenjem časa. Potrebna je formacija vseh krščenih, da bi jim pomagali ponovno odkriti pomen njihove poklicanosti in njihove naloge v Cerkvi v logiki soodgovornosti in ne nadomestitve.
Skratka, poklicani smo živeti edinost v različnosti; različnost karizem, zgodovine in tudi občutljivosti. Cerkev nikoli ni imela le enega izraza. Edinost nam je dana v Jezusu Kristusu, v katerem se moramo osrediniti, da bomo sposobni besed, ki imajo dih večnosti.
SŠK
