V Svetem pismu najdemo veliko primerov Jezusovih čudežev. Včasih jih je bilo celo več hkrati – denimo v odlomku o Jairovi hčeri, kjer se je roba Jezusove obleke v veri dotaknila žena, ki je krvavela. In je bila ozdravljena.
Da Bog ozdravlja tudi dandanes, dokazuje tudi pričevanje, ki smo ga dobili od Klementine Plavčak, ki z možem Domnom in tremi hčerami živi v Rogatcu. Klementina je bila zaradi hudega zdravstvenega zapleta ob tretji nosečnosti leta 2008 na robu smrti. In tu se začne njena zgodba.
Huda krvavitev, ki je niso mogli ustaviti
»V ponedeljek, 4. februarja 2008, sem ob devetih imela uro za carski rez. Bila sem pripravljena, dobila sem sporočila mnogih, da molijo zame, opravila sem sveto spoved in prejela bolniško maziljenje, ob 7.30 uri pa mi je bolniški duhovnik prinesel še sveto obhajilo. Zelo sem bila vesela, da je lahko tudi Domen prisostvoval in me držal za roko, saj sem bila ob epiduralni anesteziji pri polni zavesti. Že po dobrih petih minutah sva zaslišala prvi Lucijin jok in za hip so mi jo tudi pokazali.
Ko je bil poseg končan in so me odpeljali v intenzivno sobo pa so se pojavile prve težave. Začela sem težko dihati, kasneje pa tudi že izgubljati zavest. Ugotovili so, da mi je pritisk nenormalno padel. Padla sem v hemoragični šok. Začela se je borba za preživetje, čeprav tega z Domnom takrat še nisva slutila. Urgentno so me odpeljali v enoto za intenzivno medicino operativnih strok, kjer zdravijo hudo prizadete bolnike po težkih operacijah ali po hudih poškodbah. Opazila sem še veliko operacijsko luč in se začudila, kako je ta veliko večja kot tista na carskem rezu, ki je bila bolj podobna reflektorju, nato pa me je objela tema. Začela se je operacija. Ugotovili so notranje krvavitve. Operacija je trajala približno dve uri in pol. Nato so me priklopili na številne aparature, s pomočjo katerih so nadzirali vse življenjske funkcije ter nadzirali in pomagali delovanju posameznih organov, ki so bili zaradi vsega, kar se je dogajalo prizadeti. Imela sem podporo za dihanje, da je bilo telo v zadostni meri oskrbovano s kisikom, sondo sem imela skozi usta in skozi nos. Držali so me v umetni komi, ker vsega tega pri polni zavesti ne bi prenesla. S pomočjo operacije so uspeli ustaviti notranje krvavitve,« je zapisala Klementina. A to je bil šele začetek.
»Okoli 17. ure pa se je začela druga bitka za moje življenje. Začela sem močno krvaveti na mnogih mestih, kjer so se me dotaknili; teklo je iz vseh kanalov za infuzijo in transfuzijo, iz nosu, v katerem sem imela sondo, iz maternice, še urin je bil krvav. Stanje je bilo zelo resno. Zaradi izgube krvi in zaradi masivne transfuzije je prišlo do motenj v strjevanju krvi. Zdravniki so bili bitko, da bi se kri ustavila. Zadnje upanje v tej bitki je bila še zelo draga injekcija (ca. osem tisoč evrov), ki deluje kompleksno in bi pripomogla pri strjevanju krvi, da bi se potem krvavitev ustavila, a je bilo prej potrebno s pomočjo transfuzije plazme ustvariti pogoje zanjo, da se bo imela na kaj prijeti. To injekcijo sem dobila zvečer okoli 19. ure. Bilo je stresno tudi za zdravnike, ki so se borili, toliko bolj, ker so vedeli, da sem mati treh malih otrok. Lahko se kri ne bi ustavila in ne bi mogli za to nič narediti. Vedeli so, da je noč med četrtim in petim februarjem 2008 odločilna ali bom preživela. Do 22. ure sem še vedno močno krvavela, potem pa so se pokazali prvi rezultati zdravniškega truda, še vedno sem krvavela a že v manjših in obvladljivih odmerkih in se dokončno ustavila v torek, 5. februarja 2008 v zgodnjih jutranjih urah. Prejela sem 20 vrečk krvi (vrečka vsebuje med 300 in 400ml krvi).«
Kot je zapisala Klementina, je bilo potrebno počakati še na to, kako bo na vse to odreagiralo telo in notranji organi. Zdravniki so se bali sekundarnih komplikacij. »Brez masivnih transfuzij bi umrla, ima pa transfuzija tudi svoje slabe strani. Kri, ki sem jo dobivala ni bila čisto identična moji. Dodatno lahko zmanjša odpornost bolnika, obstajala je tudi nevarnost, da mi odpovedo pljuča, ker imam bolj slaba, glede na vse, bi lahko odpovedala ledvica ali kakšen drug notranji organ, vendar se je vse hvala Bogu dobro izšlo.«
Žena, ki je krvavela, je bila ozdravljena
»V torek, 5. februarja 2008 se je moja situacija ujemala celo z evangelijem tistega dne. Bila sem v nezavednem kritičnem stanju in zame so molili k Jezusu moji starši in ga prosili, naj me ohrani pri življenju in zdravju, kot je prosil oče Jair za svojo hčer. Krvavela sem kot žena iz svetopisemskega odlomka in ker se sama nisem tega zavedala, je zame z veliko vero k Jezusu molil moj mož Domen. Vendar niso bili sami, novica o mojem stanju se je širila kot požar in prav tako tudi goreče molitve zame. Kristusov odgovor na to enkraten v njegovem usmiljenju je bil, da me je kot mater Favstine, Marjete in Lucije ter ženo Domna pustil pri življenju. Za vse, ki so me spremljali je bil to velik čudež in mnogi so se utrdili v veri,« je zapisala Klementina, ki tako praznuje 13 let podarjenega življenja in povezanosti s Fatimsko Materjo Božjo.
»Danes sem Bogu hvaležna za čudež, ki ga je na tako otipljiv način storil v naši družini pred 13. leti, da lahko pričujem o Fatimskem čudežu v naši družini in se s tem Bogu in Mariji iz Fatime zahvalim za svoje življenje in da smemo tudi danes kot družina obstajati in se skupaj veseliti. Število trinajst je povezano s Fatimsko Marijo, ki se je prikazovala trinajstega v mesecu,« nam je zaupala Klementina. Takrat je rodila tretjo hčer, ki so jo poimenovali Lucija po fatimski vidkinji Luciji dos Santos, ki je dobila nalogo, da svetu razodene in razširi pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca, pobožnost prvih sobot in posvetitve Brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Marijina velika obljuba, da bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi se nanaša na tiste, ki bodo vsaj enkrat v življenju obhajali pet prvih zaporednih sobot in izpolnili pet pogojev: molili rožni venec, četrt ure premišljevali skrivnosti rožnega venca, šli k sveti spovedi, prejeli zadostilno sveto obhajilo in vse to opravili v zadoščevanje Marijinemu Brezmadežnemu srcu.
»Tukaj pa se začne zgodba, kako je naša družina postala nosilka FATIMSKEGA ČUDEŽA. Fatimska Marija zelo priporoča molitev in se predstavi trem pastirčkom v Fatimi: ‘Sem Gospa Rožnega venca!’ In ravno po molitvi, po zaupni povezanosti v molitvi mnogih, morem reči, da smem danes pričevati o Fatimskem čudežu, ki se je zgodil v naši družini. Molitve mojega »duhovnega očeta« Božidarja Baka, ki so nastale po navdihu Svetega Duha, ko sem po rojstvu tretje hčerke Lucije zaradi obilnih krvavitev stala NA PRAGU VEČNOSTI in sem po Božjem načrtu in molitvah mnogih predvsem pa na priprošnjo Fatimske Matere Božje postala nosilka FATIMSKEGA ČUDEŽA V NAŠI DRUŽINI.«
Molitev za Klementino 4.2.2008 (iz duhovnega dnevnika Božidarja Baka)
Ko Klementina Lucijo je rodila,
neizmerna reka krvi
se v njej naenkrat je sprostila.
O prosi zanjo Mati mila,
saj tvoji prošnji
Božja volja se bo uklonila.
Ozdravi jo, zavri to krvavitev,
saj mati, ki življenje novo nam poraja
največji je za vse pač blagoslov.
Ozri na Domna se, Gospod,
v tej težki uri preizkušnje,
od bolečine se srce mu krči,
pod težo križa sam že omaguje.
Težko, Gospod,
bo oče sam usmerjal tri dekleta,
usmili se ga vendar,
saj lani izgubil svojega je že očeta.
Gospod, Sveti Bog, kako si velik in usmiljen do vseh svojih. Pokaži svoje usmiljenje in daj življenje Klementini, da bo vzgajala skupaj z Domnom Favstino, Marjeto in Lucijo v dobre kristjane in državljane.
Gospod, vendar ne kakor mi, stori, kakor ti hočeš. Ne moremo te prisiliti, pač pa prosimo Tvoje milosti; Usliši nas in usmili se Domnove družine. Usmili se Favstine in njenih sestric. Ustavi nerazumljivo krvavitev materi, ki se želi darovati. Kakor se je darovala za Tvojega ljubljenega Sina Jezusa njegova mati Marija.
5. 2. 2008 sem celo dejal Jezusu: »Gospod naredi čudež, ozdravi Klementino in daj s tem znamenje svojega usmiljenja tako kot to zagotavljaš svojim molivcem. Gospod, če ne gre drugače, daj življenje Klementini, ker jo otroci potrebujejo in vzemi k sebi rajši mene, čeprav sva z ženo drug na drugega navezana, vendar pa nimava več majhnih otrok!«
Nato mi je 10.2.2008 privrela iz srca pesem, ki sem jo kot čestitko poslal Klementini in sicer:
KLEMENTINI OB LUCIJINEM ROJSTVU
Kristusov odgovor na to, da
Luciji življenje si podarila,
Enkraten v Njegovem Usmiljenju je bil, da te kot
Mater njeno, Favstinino in Marjetino ter Domnu ženo, pri življenju je pustil.
Ej, kako smo se razveselili in se v veri utrdili, ko
Njegovo usmiljenje v prošnjah zate ni pustilo nas na cedili.
Tebi, Domnu, Favstini, Marjeti in Luciji
Iz srca želimo, da bi kot Sveta Družina živeli,
Neomajno vero, upanje, ljubezen delili
In o tem čudežu, ki se je po združeni molitvi s teboj zgodil, pričevali in vedno veseli Usmiljenega Jezusa slavili.
Na Črnučah, 10.2.2008
»Poleg čudeža, da sem preživela so se zgodili še naslednji čudeži:
– na nobenem notranjem organu nisem utrpela posledic obilnih krvavitev,
– sami zdravniki so se čudili, kako hitro je potekalo moje okrevanje,
– po tednu dni so me že lahko prestavili na porodni oddelek k mali Luciji, ki je morala ta čas preživeti brez mame,
– na dan, ko praznuje rojstni dan za nebesa njena krstna zavetnica vidkinja Lucija iz Fatime, to je 13. februarja pa sem že lahko prvič sama vzela v naročje dojenčico Lucijo,
– ta dan sem slišala na Radiu Ognjišče, ki sem ga poslušala v bolniški sobi, da je papež dal spregled, da se lahko za fatimsko vidkinjo Lucijo predčasno po treh letih po njeni smrti začne postopek za beatifikacijo
– že čez en mesec, 8. marca 2008, smo lahko proslavili sveti krst naše Lucije v opatovi kapeli v Stični. Krstil jo je pater Anton Nadrah, ki je velik častilec fatimske Matere Božje,
– že čez dobre tri mesece pa smo v Stični doživeli drugi milostni obisk Fatimske Matere Božje. Takrat je naša družina preživela teden dni v njeni bližini v Stični in se ji zahvaljevala za čudež življenja.
Ob njenem slovesu, 22.6.2008 pa smo se kot družina posvetili njenemu Brezmadežnemu srcu,« je v svojem pričevanju zapisala Klementina.
Pa naj še kdo reče, da se Božji čudeži ne dogajajo več.
G. B.
