Po letu 2016 sem se letos poskusno za v bodoče spet podal za ‘Veliki Šmaren’ na romanje, ki traja okoli dva tedna.
V četrtek, 3. avgusta 2023 popoldne sem se z dvajset minutno zamudo odpeljal z vlakom iz Ljubljane do Maribora, kjer se je zamuda še povečala – od tu naprej z avtobusom (vzrok: proga) do Gradca, kjer je zamuda znašala že več kot uro, in dalje zopet z vlakom do Dunaja. Tam sem imel za prestop na drug vlak samo deset minut, zaradi česar sem bil primoran, da s prijaznim avsrijskim sopotnikom Robertom B. in z njegovo pomočjo narediva nov načrt vožnje že na vlaku pred Dunajem za nadaljevanje vožnje do Waršawe, ki ga je potrdil tudi avstrijski sprevodnik, ki mi je daroval še zastonjsko prenočišče z obilnim zajtrkom, ponudenim v bližnjem hotelu.
Tako da za mene zdaj ne velja več: »Če greš na Dunaj pusti trebuh zunaj!« Kar so naši napol svetniški s slovenstvom umetniško prežeti študentje vsi po vrsti iz dneva v dan pred dvesto leti globoko doživljali, ne vem pa kdo je ta rek od ‘naših Dunajčanov’ prinesel domov. Morda vsi tudi s suhorobnimi Ribničani vred. Danes v Sloveniji ne premoremo več te ljubezni do svoje domovine Slovenije in dopuščamo, da gremo proti dnu ki je – po Hojsu – v Macesnovi Gorici. Na Pristavi nad Stično nam je zavzeto gorko naročil’: »Tega v drugo ne smemo nikakor dopustiti, do zadnjega vsi, ki nam je Slovenija priraščena k srcu in jo ljubimo, se moramo za ceno svojega življenja zavzemati, da se to ne bo zgodilo!«
Naslednji dan sem s trikratnim prestopanjem pravočasno prispel do Waršave in 18. uri v župnijo »Narodzenia Panskiego« v »Sanktuarium Matki Boskiej Ostrobramskiej w Warszawie przy« ulici Ostrobramskiej 72, kjer sem se po maši vpisal v: »40.WPPP«, »Warszawsko-Praska Piesza Pielgrzymka Rodzin« – po slovensko: Varšavsko praško peš-romanje družin.
Prvi dan romanja se je začel s skupno mašo škofa Romualda Kaminskega, ki je ta začetek gradil na vprašanju: »Kaj je Cerkev?«…, da smo živi, svet narod, ljudstvo, ki prej nismo bili deležni milosti, zdaj pa smo tisti po Jezusu Kristusu, ki smo deležni polne milosti, ko nas je Bog poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo. Amen! Naslednji dan nas je na gori Kalvarija (samo morda dvajset metrov visok hrib) z veseljem sprejel gospod župnik Marjan s svojimi župljani. Pri mašni daritvi je pridigal direktor našega romanja, duhovnik Darius Bala na temo: »Verujem v Kristusovo Sveto Cerkev!« Po evharistični daritvi smo bili deležni res obilnega okusnega, vsakovrstnega zajtrka.
V nadaljevanju tega dne smo pozdravili prvega našega povabljenega gosta »Pilžinke« duhovnika g. Henryka Zielinskega (glavni urednik tednika »GREMO«), na temo ‘Verjamem v Sv. Cerkev’, ki jo je v pridigi že nakazal vodja romanja. Tako nam je dejal, da zdaj nismo med sabo več tujci in obiskovalci, ampak sodržavljani z vsemi NEBEŠČANI! Tudi nam je dejal, kar do zdaj kljub svojim letom še nisem slišal, da ko izrečemo »da« Bogu, ima ta besedica neizmerni večnostni učinek. To spoznanje me zdaj noč in dan zavedno ali nezavedno spremlja. Tako smo vse dni peš romanja bili deležni duhovne Božje Besede, kar naprej zaradi prostora ne morem več poročati. Sicer pa podobne besede lahko slišite če obiskujete nedeljske maše v svoji župniji. Tukaj naj vam še povem da sem se na mojih romanjih po Poljski naučil po ‘poljsko’ tudi Očenaš in Zdravo Marijo in še mnogo besed ki so podobne slovenskim. Mnogo besed, ki jih mi izgovarjamo kot ‘l’ oni izgovarjajo kot ‘v’. Recimo blagoslovljen, oni: ‘bvagoswaviony’ ( ‘v’ pišejo ‘l’ s črtico podobno kot ‘t’ razen spodnji zavoj) in se že mnogim sliši nerazumljivo. Meni kot Gorenjcu to ni težava ko pravimo: »Kobiva je prbezvava mav popiva in požvampava in odbezvava!«
Kot sem že zapisal, je bilo ime naše skupine »DRUŽINSKA«, kar naj bi Poljski to »tudi naše/moje romanje« prineslo pomnoženi BLAGOSLOV številnejših novih rojstev, ki ne bi več vodila v izumiranje naroda, temveč v gotovo preživetje, kar še veliko bolj velja za našo/mojo drago Slovenijo, ki je glede rojstev še na slabšem kot Poljska ter sem se tega romanja zato tudi sam udeležil. In res, v tej okoli 200-glavi množici na cestah v štirivrstnem sprevodu s policijskim varovanjem, romajo/mo skoraj od dojenčkov do stark in starcev.
Tudi nam iz drugih držav, ki smo se udeležili romanja, so nam dali možnost, da smo v molitvi rožnega venca vsak v svojem jeziku zmolili desetko, Poljaki so nam pa odgovarjali po poljsko in tako smo se zvrstili: redovnica iz Ukrajine, udeleženci iz Vietnama, sorodnica udeleženega duhovnika iz Južne Koreje in mene, ki sem molil v slovenščini desetko: »Ki si ga devica v obiskovanju Elizabete nosila« in dalje za menoj, romarica iz Hrvaške. Romarji smo tako hodili po deželnih, lokalnih cestah, poljskih, travniških in gozdnih poteh, mimo sadovnjakov po cele dneve. Jabolka so na Poljskem letos zelo obrodila, njihovi plantažni sadovnjaki niso bili nikjer zavarovani pred točo kot pri nas, kaže da nimajo toče, kar sem opazil že prej, letos sem namreč že tretjič na tem romanju.
Naj vam še povem, da so me Poljaki, ker sem bil najstarejši med 200-timi, po malem tudi crkljali. Tako, ko je deževalo in sem jaz imel dežnik in dežni plašč v ‘bagažu’ na kamionu v svoji 18 kg težki prtljagi, ki smo jo dnevno oddajali, dobil od soromarjev takoj čudežno od nekod kvalitetni dežni plašč za ta dan. Drugič zopet, ko nisem imel pri maši za »pušico«, mi neko dekle jadrno da dva krat po 10 zlotov kolikor oni običajno po 10 zlotov dajejo v pušico. Bilo mi je nerodno, toda zagotovil sem ji, da bom molil zanjo, vse dni romanja, da bo dobila dobrega moža, da jima bo dobri Bog dal številno družino, za kakršno je rekla da bi jo rada imela. In če vam še povem, da ko me je tiščalo na veliko potrebo in da sem v gozdu ‘potrošil’ več kot deset minut in v tem času zaostal dober kilometer za mojimi, si zamislite kako težko mi je bilo ta kilometer pridobiti ob dnevno prehojenih 30 do 40 kilometrov. Zato vam polagam na srce, da vse take osebne potrebe načrtujete in rešujete že vnaprej, da vas ne spravijo v težave.
Povem naj še, da sem v 13 dnevnem romanju samo enkrat, ko so me dodelili v zasebno hišo, spal v postelji, sicer pa na tleh v cerkvi, šoli, gasilnem domu in trikrat ob zaključku na Jasni Poljani v bližini Čenstohovske Brezmadežne »Črne Marije« po svoji volji pod milim nebom.
V zaključku svojega romanja sem se srečal ob svojem ležišču še z zakoncema iz moje skupine, ona je bila učiteljica, on pa obrtnik. Postali smo prijatelji in sta mi rekla da bi se rada še srečala z menoj in sem jima rekel, da bi se dobili čez tri leta. Leta 2026, v katerem bom dopolnil 90 let, če mi bo Bog naklonil to milost in mi dal moči za to, da se zopet vidimo, ne glede na to, da bom to romanje zopet morda ne več iz Slovenije prehodil sam ampak, kot v preteklosti, že enkrat s svojo hčerjo Ireno, takrat zopet koga od svojih. Bog daj, da bi se ta moja in mojih ‘poljskih prijateljev’ želja uresničila in da bi čez dobra 3 leta zopet v GLASNIK napisal podobno sporočilo dogodka, do katerega zaključka ste ravnokar prišli.
Pozdrav v Bogu in z Bogom. Blagoslovi Bog našo ljubljeno, zdaj zopet po stoletjih po Karantaniji, svojo državo Slovenijo!
Anton Mušič
