Za našo dobo je značilno, da zavračamo, kar prihaja od Duha, da smo do tega ravnodušni, brezbrižni. Vendar: kaj je tisto, kar prihaja od Duha, za kaj pri tem v resnici gre, in zakaj naj bi to sprejemali, kaj naj bi počeli s tem?
Na ta vprašanja bom skušal odgovoriti s pomočjo fenomena videnj, o tem sem že precej pisal v prejšnjem prispevku. Menim, da bodo ona igrala ključno vlogo v novi paradigmi. Videnja v sanjah. Sanje so še razmeroma neraziskan pojav, čeprav vsak človek sanja vsako noč, a večina ljudi si večine sanj ne zapomni. Danes ima večina (tudi raziskovalci tega) sanje za proizvod aktivnosti možganske skorje v določenih fazah spanja. Pod pojmom »videnje« tu mislim lucidne (jasne) sanje, v katerih smo napol ali povsem budni in ki si jih zapomnimo v vseh detajlih. In pod tem mislim sanje, ki govorijo o prihodnosti, v katerih vidimo prihodnje dogodke (tudi takšne, ki se uresničijo šele čez leta!), in takšnih (prekognitivnih) sanj si ni mogoče razlagati s pomočjo medicine, psihologije in pogleda na človeka kot na zgolj telesno bitje.
Razlago takšnih sanj nam ponuja kabala – mistični judovski nauk, po katerem moramo takšne sanje imeti za opažanje dogajanja na astralnem planu – vsak dogodek, preden se zgodi (otrdi) v materialnem svetu, mora biti prej prisoten, oblikovan na tem višjem planu, v področju oblikovanja. O velikem pomenu sanj je veliko pisal C. G. Jung, razvil je teorijo o kolektivnem nezavednem (le-to je identično z astralnim svetom kabale!). Njegova življenjska filozofija se imenuje »proces individuacije«, v katerem naj bi človek dosegel uresničenje jastva – svojo celovitost, k le- tej spada nezavedno prav tako kot zavest. Človek naj bi poskušal razumeti svoje sanje – kot smiselno sporočilo njemu osebno, in potem naj bi to uporabil pri odločanju, usmerjanju v življenju.
Vendar, pri vsem tem gre vseeno za človeške razlage in teorije, kaj pa nam o tem pove Razodetje, se pravi Bog sam? V Stari zavezi glede tega piše: »Svojega Duha bom razlil čez meso in vaši stari bodo imeli sanje in vaši mladi videnja. Če bo kdo moj prerok, mu bom govoril v skrivnostih in podobah, govoril mu bom v sanjah«.
Iz teh besed lahko npr. razberemo, da videnja ustvari božji Duh – ko se razlije čez meso (telo). Bog daje videnja svojemu preroku. Prerok: tisti, ki vidi (napoveduje) prihodnost, se pravi prihodnje dogodke. Ko Bog na ta način, skozi videnja v sanjah, govori, govori »v skrivnostih in podobah«. Jezik (lucidnih) sanj je res jezik podob, tam (onstran) vidimo (z očmi duše!?) podobe stvari, oseb, dogodkov… . In to je jezik simbolov, simboli so pa res »skrivnosti«, stvari, osebe, dogodke vidimo v simbolični obliki (odtod silna nenavadnost, a tudi bogastvo sanj), ker ti simboli nakazujejo, kaj vse to V RESNICI JE. Simbol je res (tudi) skrivnost – v njegovi naravi je, da nikoli ne more biti do kraja raziskan in povsem pojasnjen.
S tem smo prišli do nekega pomembnega razloga, zakaj naj bi sanje (videnja) jemali resno: skoznje lahko vidimo, kaj osebe in dogodki sveta v resnici so, in to vedenje v življenju (pri odločanju) velikokrat potrebujemo! A spremeniti moramo odnos do njih, resneje jih bomo jemali, če nanje ne bomo gledali kot na proizvod nas samih: videnje nastane, ko se božji Duh sreča s tvojim duhom (dušo). Videnja so duhovni fenomen in nekaj, kar prihaja (neposredno!) od Boga in pomeni smiselno sporočilo nam samim, osebno! Smiselno – čeprav se nam morda vse skupaj, kar smo videli in doživeli, zdi povsem nesmiselno – ker ničesar ne razumemo. Da, razumeti vse to ni lahko, to je tako zahtevna naloga, da ne smemo niti poskušati vse povsem razumeti.
Pri jeziku videnj – jeziku podob- simbolov, gre torej za visoki, vzvišeni jezik Duha. Kakšne so značilnosti in zmožnosti tega jezike? Ta jezik je vsekakor sposoben opisovati dogodke sveta in razodevati resnico o njih – sicer ga Bog ne bi izbral, ustvaril za kaj takega! Tu se moramo zavesti silne kompleksnosti in dinamike vsakega dogajanja. VSAK dogodek sveta je enkraten, neponovljiv in gradi ga neka neizmernost. Če imamo to pred očmi, se bomo zavedli ne le nepopolnosti našega spoznavanja le-tega, ampak tudi nepopolnosti našega opisovanja (ko skušamo neko dogajanje opisati z besedami). Mi, ljudje, zelo zoženo spoznavamo, a tudi zelo zoženo opisujemo. Človeški jezik, vezan na snov, odvisen od njenih možnosti, ima hude meje, omejitve, tudi če iskreno hočemo izraziti resnico o nečem, bomo to nujno zelo ozko, enostransko in zato zmotno, napačno.
Silna moč, pravzaprav ne-omejene možnosti jezika Duha pa izhaja iz več izvorov. Najprej je to jezik podob (ena slika pove več kot tisoč besed) in te podobe so simboli, zakladnica teh simbolov pa je neizčrpna, zato so vsake sanje nekaj novega, presenetljivo novega, in zato je videnje za vsak dogodek (ki je tudi nov in enkraten!) tudi vedno novo in lahko opiše nov dogodek. Nadalje gre tu za jezik simbolov in tudi zato lahko opisuje dogodke – ker vsak dogodek gradi neka neizmernost, to neizmernost pa lahko nakaže le simbol (simbol meri na presežno). Za razliko od človeškega jezika, ki je jezik znakov, število teh znakov je močno omejeno (glasovi, črke), besed, ki jih lahko oblikujejo, je seveda veliko več, a tudi njihova količina je omejena.
In moč tega jezika Duha izhaja še iz lastnosti (možnosti) samega Duha, ki gradi videnjske podobe in ki visoko presegajo možnosti snovi, materije, s čimer je pogojen človeški jezik.
Duh je namreč živa Voda in božanski Plamen, odlikujejo ga tudi veličastnost, lepota in žarenje, videnjske podobe- objekti iz Duha so zato nekaj skrajno gibkega, so nekaj živega, pred našim notranjim očesom variirajo in naenkrat nekaj osvetlijo iz več vidikov, tako pred nami zasije »polnost resnice« o nečem.
Iz vsega pa je lažje razumeti, zakaj se nam vse to, kar prihaja od Duha, navadno zdi skrajno nenavadno, absurdno in povsem nesmiselno. Zato, ker Duh razodeva stvari, za katere mi ne vemo, ne moremo vedeti, in ker govori tudi o prihodnjih stvareh, ki jih pa sploh ne moremo poznati, ker se nam to daje v obliki simbolov in preko ne- snovnih, nedosegljivih in človeku tujih, neznanih možnostih Duha. Ob srečanju s tem moramo priznati, da so stvari, ki so nad našim razumom.
Ta jezik pravzaprav ne pozna meja, omejitev, njegove možnosti so neizmerne, a iz tega nujno sledi, da ga ni enostavno razumeti – to je težka naloga za vse človeško življenje! Marsikdo bo dejal: zakaj naj bi se vendar mučili s tem!?
Zato, ker ni dovolj, da sprejemamo, kar prihaja od Duha. Dela in skrivnosti Duha so nam dana zato, da bi neke resnice in neko znanje, vedenje uporabljali pri delovanju v vsakodnevnem življenju. In kaj nam Duh (preko videnj) hoče povedati? Omenjeno je že bilo, da nam Duh razodeva resnico o dogajanju sveta – to resnico potrebujemo pri svojem odločanju.
In Duh nas tudi hoče voditi – po poti hoje za Kristusom, in to je najboljša možna pot skozi življenje – ker vodi dušo v Presveto Srce, in ker na tej poti človek uživa naklonjenost delovanja Svetega Duha, ki napolnjuje svet. Duh nas vodi, ker nam prinaša Besedo, ki je Pot – ker človeku kaže pot. Človek lahko zelo dobesedno hodi za Kristusom – ker Beseda kot Luč sveta hodi pred njim. Ta Luč sveti tako, da za sabo pušča znamenja, ki so kaži-poti, ker nam pokažejo tiste dogodke, skozi katere naj bi šli, ki sestavljajo to pot. Natančneje: Beseda nam daje znamenja, in ta znamenja so sanje in videnja, skoznje gledamo te načrte, se pravi prihodnje dogodke sveta.
Videnja: božja znamenja in besede samega Boga, nam dano, da to uporabimo pri odločanju, delovanju. Mnogokrat si namreč pri tem zgolj z nekimi načeli in pravili ne moremo kaj dosti pomagati, moramo poznati resnico – o konkretnih osebah in stvareh, in o tem, v katero smer bo stekel tok nekega dogajanja. Tega pa ne moremo dobiti iz nobenega drugega izvora – edino po videnjih.
Franc Bešter, Zg. Besnica
