Friderik Ozanam, ki ga je leta 1997 sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženega, je bil ena najbolj markantnih osebnosti krščanskega sveta 19. stoletja.
Med mnoge velikane duha in srca, ki jih je človeštvu in krščanstvu dala Francija, lahko prav gotovo prištejemo tudi blaženega Friderika Ozanama, ustanovitelja Vincencijeve zveze dobrote. Mož, čeprav je bil vse življenje slabotnega zdravja, se je toliko bolj odlikoval po svojem duhovnem bogastvu, ki ga je nosil v sebi in ga razdajal drugim. Vse svoje življenje je posvetil iskanju in obrambi resnice ter jo poskušal tudi živeti. Bil je »človek blagrov«, mož trdne in čiste vere in velik zagovornik krščanstva v tedanji razkristjanjeni revolucionarni Franciji.
Friderik je zloženka iz starovisokonemških besed fridu »mir, obramba« in richi »mogočen; knez«. Rodil se je 23. aprila 1813 v Milanu, kasneje pa deloval v Franciji. Bil je peti od štirinajstih otrok Janeza Antona Ozanama, Napoleonovega oficirja in kasneje zdravnika, in Marije Nantas. Poročil se je z Amelijo Soulacroix in imel z njo hčerko Marijo. Po srednji šoli v Lyonu, kjer so ga še posebej pritegnile filozofija, zgodovina in književnost, je na univerzi v Parizu vpisal študij prava, ga uspešno dokončal, kasneje pa na Sorboni doktoriral še iz književnosti. Študiral je Danteja in italijansko književnost v srednjem veku ter krščansko civilizacijo v času pokristjanjevanja. Po končanem študiju je bil najprej profesor prava v Lyonu, nato pa profesor tuje književnosti na Sorboni. Njegovo obširno znanstveno delo pomeni bogat opus razprav in enciklopedičnih del, največ iz zgodovine (krščanstva) in literature.
S prijatelji je leta 1833 ustanovil Vincencijevo zvezo dobrote (Vincencijeva konferenca), ki danes deluje na petih celinah, in bil pobudnik znanih konferenc Notre-Dame v Parizu. Gre za apostolat laikov na karitativnem področju, ki po zgledu sv. Vincencija Pavelskega pomaga ubogim in zapuščenim.
Friderik velja za enega najvidnejših likov krščanstva v 19. stoletju. Obramba resnice in zavzetost za socialna vprašanja sta bili temelj njegovega življenjskega poslanstva. Poleg dela za socialno šibke in uboge ter znanstvenega dela se je ves čas svojega kratkega življenja z zgledom in besedo nevsiljivo in rahločutno zavzemal, da bi krščanski duh prežel tedanjo razkristjanjeno in veri nenaklonjeno družbeno ozračje. Bil je mož molitve, vsak dan je najprej pol ure prebiral Sveto pismo, bil nato pri maši in obhajilu.
Vir: Družina
