Na zadnji dan koledarskega leta je kot godovnik vpisan sv. Silvester. Velika večina ljudi, ki govori o silvestrovanju, niti ne ve, kdo je to.
Hrupne zabave, s katerimi se zadnje pol stoletja proslavlja prehod v novo leto, so bile našim prednikom neznane. Ta večer je bil drugi sveti večer z družinskim obredom blagoslovitve doma in z molitvijo pred jaslicami. Kdor je mogel, se je udeležil zahvalnega opravila v župnijski cerkvi. Za mlajši rod pa je zadnji dan leta znan pod imenom ‘Silvestrovo’ ali ‘Silvester’. Dobil ga je po svetniku, ki se ga Cerkev spominja na zadnji dan koledarskega leta.
O življenju sv. Silvestra je ohranjenih veliko zgodb in legend, manj pa zanesljivih zgodovinskih podatkov, čeprav je vodil Cerkev v prelomnem obdobju njene zgodovine – v času, ko je cesar Konstantin dal kristjanom v rimskem cesarstvu svobodo in enakopravnost. Po vsej verjetnosti se je rodil v Rimu, kjer je kot mladenič bral na tablah na Kapitolu razglas cesarja Avrelijana o preganjanju kristjanov in o razglasitvi sončnega boga za najvišje rimsko božanstvo. V moški dobi je doživel Dioklecijanovo preganjanje, med katerim si je prislužil častni naziv ‘spoznavalec’: kot diakon papeža Marcelina je namreč obiskoval kristjane v ječah in jih hrabril.
- Sv. Silvester je sicer tudi zavetnik domačih živali; priprošnjik za dobro letino krmilnih rastlin in za srečno novo leto.
Kot diakon in kasneje kot duhovnik je služil še trem papežem. Po smrti papeža Miltiada leta 314 je bil izvoljen za rimskega škofa in kot 32. naslednik apostola Petra je Kristusovo Cerkev vodil enaindvajset let – do leta 335. Nobenih zgodovinskih dokazov ni, da bi on spreobrnil in krstil cesarja Konstantina. Pač pa drži, da je s Konstantinovo pomočjo papež Silvester I. v Rimu zgradil tri veličastne cerkve: svetega Odrešenika (zdaj svetega Janeza) v Lateranu, ki je ostala do danes rimska škofovska cerkev, torej papeževa stolnica, sv. Petra ob vatikanskem griču in sv. Pavla ob Ostijski cesti. Cesar Konstantin je dal Cerkvi ne le svobodo, temveč tudi mnoge izjemne pravice, zato si je prilaščal odločujočo vlogo v njej in samega sebe označil kot ‘škofa za zunanje zadeve’. Pogubne posledice cezaropapizma, kakor se poseganje svetnih vladarjev na cerkveno področje imenuje, je bolj kot Rim čutil Bizanc, ki ga je Konstantin povzdignil v svojo prestolnico in ga po sebi imenoval Konstantinopel.
Za vlade papeža Silvestra I. je Cerkev notranje najbolj ogrožala zmota, ki jo je širil duhovnik Arij: oznanjal je nauk, da je Logos (učlovečena Beseda) stvar Očeta, s čimer je tajil pravo božanstvo Kristusovo. Nauk je obsodil cerkveni zbor v Niceji leta 325. Na njem so opredelili versko resnico, da je Kristus pravi Bog in pravi človek ter sestavili vero, ki jo molimo pri maši.
Papež Silvester I. je umrl 31. decembra leta 335. Njegov spomin se obhaja že od leta 354.
Zgornji zapis je nastal na osnovi zapisa duhovnika koprske škofije, publicista in urednika Silvestra Čuka, ki mu ob tej priložnosti čestitamo za god.
C. R.