foto: Demokracija

Avtorica pričujočega besedila sem pisateljica Helena Alenka Bizjak. Dnevnik sem začela pisati že kot deklica s štirinajstimi leti. Zgodilo pa se je takole: za 14. rojstni dan sem dobila od očeta eno samo darilo in to je bil velik star zvezek s trdimi platnicami, na katerem je pisalo DNEVNIK Alenka Bizjak. Bila sem ga vesela, čeprav je bil zvezek že rabljen. A takrat smo vsi skromno živeli, kljub temu da je bil oče upravnik večje pošte.

V dnevnik sem spočetka pridno vsak dan pisala in mu zaupala svoje najbolj skrite misli, želje in sanjarije, tudi o ljubezni. V tistem času sem najbolj sanjarila o junaku Winetou iz pustolovskih knjig Karla Maya. No, všeč mi je bil tudi bratov kolega Jurij. To povem zato, ker si je ta moja simpatija dovolila z bratom prebirati moj dnevnik. Nekoč sem stopila v dnevno sobo in kaj vidim: brat in prijatelj slonita v dnevni sobi nad mojim dnevnikom. Pridno prebirata in se smehljata. Ogorčena zavpijem: »Kako si upata? Sram vaju bodi!« Brat pa mi mirno odgovori: »Ja, midva danes prvič pregledujeva tvoje neumne zapiske. Oče pa jih bere kot časopis prav vsak dan!«

Svojega ateka sem imela rada in ga imam še danes, čeprav ga ni več med nami. Toda v tistem času sem mu malo zamerila. Izumila sem si novo skrivno pisavo, s katero sem pisala potem še nekaj let. Ko pa sem odšla na študij v Ljubljano, sem spet sprejela svojo latinico. Kmalu sem odpustila očetu njegov greh. Oče je bil namreč edini človek, ki je vseskozi poznal mojo dušo in me brezpogojno imel rad in mi stal vedno ob strani v vseh življenjskih stiskah.

To je bil moj prvi zapis v tem dnevniku. Kasneje sem pisala dnevnik samo po navdihu in potrebi. Do svojih poznih 70-ih let sem napisala vsaj 30 zvezkov in koledarjev mojih izpovedi. Še vedno pišem dnevniške zapise, morda le enkrat mesečno, ki pa so res samo moji. Danes pa je čas »korone« in čas življenja v globalnem svetu. Zato se želim s svojim antikoronskim dnevnikom povezati z vsemi ljudmi dobre volje.

Prva zgodba: Korona dnevnik ob veliki noči 2020 (13. april 2020)

Aleluja! Prihaja, že prihaja Božje kraljestvo med nas ljudi. Človeška vstajenjska zgodovina se namreč giblje med že in še ne …

To čutim v srcu. Odpira se mi spomin na otroštvo. Samo stari oča je edini znal molil Oče naš, pa ne le v nedeljo, ampak vsak dan. Takole:

“Oče naš, ki si v nebesih, pridi k nam Božje kraljestvo …”

in končal je “… kakor v nebesih tako na zemlji … in kot se spomnim še: “… kakor je bilo v začetku tako zdaj in vekomaj. Amen.”

V začetku sem bila torej jaz deklica, punčka s kitkami in rolco na glavi, Alenčica. Stari oča je nekoč požugal mojemu atiju:

“Sram te bodi, Franc, svojih otrok nisi naučil niti moliti Očenaš!”

Ko sem bila še Alenčica, se je moj srečni svet odeval z lepoto iz nebes. Rojena sem bila v Celju, lat. Celea, kar pomeni nebesa. Zato so moje oči videle eno samo lepoto sveta, ki je pokrivala vse: našo staro hišo, zanemarjeno dvorišče in potok za njo, bližnjo cerkev Marije Vnebovzete, romarsko pot k Sv. Roku. Posebej se spominjam potoka za hišo. Tam sva se s prijateljčkom nekega mrzlega zimskega dne naslanjala na leseno ograjo nad potokom in se pogovarjala, kako se bova poročila, ko odrasteva. Prikimala sem, ko se nama je lesena ograja izmuznila iz rok in sva štrbunknila v narasel potok. Ob tej priliki sem prvič zaslišala tvoje ime, ljubi Jezus! Stara mama je slišala štrbunk in pritekla iz pralnice, se prijela za glavo in govorila:

“Ježuš, moj Ježuš, sam angel varuh te je rešil!”

Stopila sem na prvo stopnico ob ograji in z rjavega plaščka, kape in rokavic se je cedila voda. Za mano je prilezel moj nesojeni ženin, podoben malemu povodnemu možu.

Ko danes razmišljam o tem dogodku, se mi dozdeva, da se je takrat moj angel varuh odločil, kako me bo krstil kar v živi vodi. In Gospod je naredil tudi prvi čudež. Še danes ne razumem, kako sva se lahko oba rešila, ko nisva znala plavati, pa tudi potok je tekel v drugo smer, saj sva se držeč se za ograjo premikala proti toku.

Ob rojstvu sem sicer bila krščena v šmarski cerkvi Marije Vnebovzete, prav zares. Takrat sta me moja starša krstila na ime Alenka. Moje uradno ime je namreč Helena. To ime mi je nadel neznani nadebudni nemški uradnik, kajti rojena sem bila že davno v času druge svetovne vojne.

Tudi to ime sem se trudila sprejeti. Za domače sem bila in sem še za svoje vnuke le Alenka, za vse ostale pa sem Helena. Tolažim se, da je to lepo grško ime, kajti po naše bi ga prevedli Sončna.

Pa tudi moje predhodnice so bile same slavne žene: grška lepa Helena je bila nevarna ženska, Sveta Helena (otok) je postala usodna za samega Napoleona, še prej pa je treba omeniti sveto Heleno, mater cesarja Konstantina, ki je v času rimske države dal svobodo nam kristjanom. Na sveto Heleno sem še zdaj ponosna. Posebej ko mi 17. avgusta na njen god mnogi verni in neverni prijatelji čestitajo. Ker večinoma ne vedo, zakaj mi čestitajo, jim povem, da je sveta Helena prinesla sveti Jezusov križ iz Svete dežele k nam v staro Evropo. Na žalost so ga pa kmalu verni Evropejci razkosali na koščke. Tako ima vsaka naša država kak košček, najbolj znan je pa tisti največji v Rimu.

Jaz kot navadna Helena nosim križ svoje usode. Pa kaj hočem, vsi moji najljubši, najbližji so mi že umrli. Zadnjih nekaj let sama kot v karanteni praznujem veliko noč. Letošnjo veliko noč pa sem sklenila, da bomo velikonočno nedeljo praznovali skupaj: narezala sem pet koščkov rožičeve potice na pet krožnikov in postavila v posodo pet pirhov, nalila čaj v pet skodelic, ki jih je obkrožalo pet obrazov z velikih fotografij. To so bile zame kot žive slike mojih staršev, brata, sina in none Matike. Še potrkovali smo si z velikonočnimi jajčki, kot to delajo na pravoslavni praznik. To navado smo imeli, saj sem vsakomur povedala, da sem rojena 7. januarja na pravoslavni božič in to ob 6 uri 45 minut zjutraj, torej ob tričetrt na sedem. Sedmica pa je sveto število. Tako si razlagam: do mojih nebes (Celee) mi manjka še slabe četrt poti. Očitno spadam med Helene poslednjega časa.

V teh časih ko vlada mali virus nad ljudmi in smo večino cerkva zaprli kar sami kristjani, poiščem, če le morem, kaka priprta cerkvena vrata, na hitro vstopim, da bi se pogovarjala z Jezusom, ki je zaprt v tabernaklju. Včasih je pa tudi izpostavljen v presvetem rešnjem telesu. Vprašam ga:

“Povej mi, Gospod, kako naj se ljudje rešimo tega koronskega virusa? Kaj naj naredimo, saj vlada že skoraj po vsej zemlji?”

V tišini dobim odgovor brez besed, kakor da bi mi Jezus govoril:

“Ali ste postavili Boga na prvo mesto? Ali se obnašate do narave kot upravitelji ali kot gospodarji? Ali ljudje še upoštevajo vseh deset božjih zapovedi?”

Potem dolgo razmišljam: res, v naših časopisih, na radiu ali v televizijskih poročilih nisem niti enkrat zaslišala tvojega imena, moj Bog.

Res je, ljudje v glavnem ne živimo po desetih božjih zapovedih. Potem pomislim, kako so ravnali naši predniki, ko se je pojavila kuga. Spomnim se na dolge procesije z duhovnikom in križem v ospredju. Potem se vprašam: “Ali je moja nona kupovala vodo v  plastenkah? Saj je vendar imela vodnjak kar pred hišo!”

O vsem tem bom napisala še nekaj zgodb. Rešitev obstaja. Toda nikoli ne bo več, kot je bilo. Prihaja novo nebo in nova zemlja.

Druga zgodba: Mali čudež s Kureščka (17. marec 2020)

Začelo se je v nedeljo na Božji dan 15. marca 2020. Kaj pa naj bi se začelo? Lockdown – po naše zapora. Ko danes to pišem, v mesecu maju leta 2021, je od tega preteklo že dobro leto.

Tedaj sem imela lepo navado odpraviti te skoraj vsako sredo na dan Sv. Jožefa k staremu romarskemu svetišču na Kureščku. Neko sredo pa sem zamudila kombi, ki vozi romarje na Kurešček. Zato sem se tja odpravila v nedeljo s svojim avtom. Toda tik pod turističnim domom me je na cesti čakalo presenečenje – vstavil me je rumeni trak. Spodaj je že samevalo nekaj avtov in nekaj ljudi se je prestopalo sem ter tja. Vprašala sem moža v bližini, kaj to pomeni.

»Ja, ‘korona’ je!« odgovori mož izmed treh, ki so stražili prehod na Kurešček.

Vprašam: »Kdo pa vam je zaukazal, da tu zaustavljate romarje, ki hočemo k sveti maši?«

»Ja, maša bo. A prisoten bo samo duhovnik in pomočnika, ki bosta z njim.«

»No, niste odgovorili, na čigav ukaz to počenjate!«

»To pa je ukaz z Občine Ig, ki se je tako odločila zaradi virusa, da se dalje ne širi.«

Jaz pa odvrnem malo nestrpno: »No, saj še ni nobenih navodil za kakšno zaporo od državne uprave!«

»Ja, pa kmalu bodo in od takrat ne bo dovoljeno zbiranje ljudi. Mi tukaj pa vas zdaj samo ščitimo pred nalezljivo boleznijo.«

Odgovorim: »Figo nas ščitite! Ali ne veste, da nas le ljubi Bog zares lahko zaščiti in to po naših molitvah in sveti maši.«

»Gospa, zaman se prerekate z nami. Kar vrnite se!«

»Ali vsaj lahko avto tu pustim, pa grem naprej peš?«

»Ne, gospa, prepovedano je zbiranje ljudi. In na Kureščku v nedeljo jih je lahko kar preveč!«

»Veste, kaj vam povem: res da sem bila med drugo svetovno vojno še v plenicah, a vem, da ne fašisti ne nacisti niso prepovedovali zapirati ljudem poti na Kurešček.«

Malo je manjkalo, da jim nisem zabrusila, kako so hujši od fašistov in nacistov. In celo do Turkov!

Potem sem se odpeljala do bližnje spodnje vasi. Tam sem našla tolažbo pred kipom Marije, Matere od zdravja, kot ji pravijo domačini z Golega. Potožila sem se Materi Mariji, ji povedala, kaj se dogaja in jo prosila pomoči. Potem sem še malo posedela v bližnjem bifeju in žalostno zrla proti Kureščku. Ravno ko sem pila čaj, da se malo ogrejem, se nenadoma pojavi pred mano prav tisti stražnik izpod Kureščka, s katerim sem se prepirala.

»Gospa, zdaj sta ostala moja dva kolega odšla, jaz pa tudi grem domov in vi lahko pohitite, da ujamete tisto mašo.«

»Ali se lahko peljem z avtom?«

»Seveda, umaknite malo stran rumeni trak in peljite!«

Še hvala se nisem spomnila izustiti, tako sem bila presenečena.

V mali obnovljeni romarski cerkvi je spet daroval nedeljsko mašo g. Košir kot vedno. Pa ni bil v cerkvi sam z dvema pomočnikoma, kajti kar pet se nam je uspelo izmuzniti prvi ‘koronski’ zapori.

Zahvalila sem se Bogu in Materi Božji in zavzdihnila: »O, ko bi se zgodil veliki čudež in bi odgovorni hoteli postaviti na Kureščku cerkev Svete Trojice, kot je po vidcu g. Špeliču naročila Marija, kraljica miru. Prišel bi Sv. Duh in razgnal vso temo in nesnago, ki se zbira nad dolino in nad našo deželo pod Kureščkom!«

Tretja zgodba: Kralj vabi na večerjo (21. marec 2021)

Na prvi pomladni dan 21. marca 2021 sedim za mizo ob ribnikih in pišem. Občudujem sijajno pomlad s cvetočimi drevesi, ki še ne zelenijo. Male cvetke kot so trobentice, vijolice in materine srajčice se udinjajo soncu. Usahli zvončki pa že povešajo glavice.

Spominjam se, kako sem se v začetku leta 2021 odpravila v Logatec k sinovi družini in k pridni snahi, ki mi je vzgojila štiri vnuke. Zdaj so vsi že najstniki v zreli dobi. Najstarejša Meta je študentka tik pred magisterijem. Ostali še obiskujejo srednjo šolo. Nekoč sem jih lahko povabila k maši, a tokrat bi jih nagovarjala zaman. Tolažila sem se: »To je čas pubertete, čas ko se osamosvajajo mladi od doma, od staršev, žal pa tudi od Boga.«

Obiskala sem najprej najmlajšega vnuka in si ogledala njegove računalniške samoizume, pri njegovem nekoliko starejšem bratu sem se naposlušala pop glasbe in igranja bas kitare. Pri mlajši vnukinji sem samo potrkala in jo pozdravila, se poslovila še od starejše sestre in hitela k maši.

Bilo je v začetku februarja in veljalo je obvezno nošenje mask, bila pa je tudi že delna zapora med občinami.

Vprašala sem se: »Le v katerem žepu sem masko pozabila?« Nato sem si vzela z vratu ovratno ruto in si jo prevezala tudi čez nos. Na vseh plakatih po Ljubljani je takrat še pisalo, da poleg maske lahko uporabimo tudi ovratno ruto ali šal. Vstopila sem v cerkev in se usedla nekje v sredini. Toda dežurnemu možu moja ovratna ruta ni bila všeč.

Odločno je zahteval: »Ali si nataknite masko ali pa odidite iz cerkve!«

Nisem storila ne enega ne drugega. Le mirno sem se spravila v zadnjo klop, da ne bi pohujševala druge. Tako sem, hvala Bogu, prisostvovala mašnemu slavju, saj so napovedovali, da maši kmalu ne bo več mogoče prisostvovati. Mašno berilo me je posebej nagovorilo, saj pripoveduje o kralju, ki vabi ljudi v svate:

… Nato je rekel svojim služabnikom: »Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke. Dejal mu je: »Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?« Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: »Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.« Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih … (Mt 22, 8-14)

Dežurni mož, ki mu ni bila všeč moja naglavna ruta, je bil tudi bralec berila. Za nekaj časa je onemel. V tišini se je slišalo, kako požira slino. Potem je izdavil: »Jaz pa res nikogar ne želim metati iz cerkve!«

Sama sem se potiho vprašala: »Ali je svatovsko oblačilo danes postalo obrazna maska?«

Četrta zgodba: Strgane nogavice in kupljene rokavice (15. februar 2021)

Zgodilo se je kmalu po svečnici leta 2021 v času »korone«. Zaprte so bile mnoge trgovine in otroci so se šolali od doma. Kot se za ta letni čas spodobi, je bilo precej mraz. Ugotovila sem, da imam toplih nogavic premalo, kajti skoraj vse so imele luknjo na palcih. Rokavice prav tako. Seveda so bile zaprte tudi trgovine z oblačili. Slišala pa sem, da deluje ena trgovina v centru mesta. Vsepovsod sem spraševala za to trgovino, šla sem celo na pošto, saj tam danes prodajajo prav vse, samo še klobase ne. Čakala sem vsaj četrt ure v dolgi vrsti, pa so mi povedali, da česa takega, kot so nogavice, še niso naročili. No, nazadnje se mi je posrečilo le najti pravo trgovino. Zanjo mi je povedala moja zdravnica, ko je videla, kako pri pregledu tiščim palce navzdol, da ne bi opazila luknje.

Opravičila sem se in ji potožila, da novih toplih nogavic nimam kje kupiti. Svetovala mi je, naj poiščem trgovino z nogavicami v Nazorjevi ulici, češ da imajo dopoldne tam vsaj do 12. ure odprto.

In sem se odpravila. V trgovini me je pričakal neki fantek, morda že najstnik, in povedal, da nadomešča mamo. Zagotovil mi je, da se razume na stvari.

»Poslušaj, ali imate pri vas tople nogavice?«

»O nogavic je na izbiro!«

In sem si izbrala dvoje. Potem vprašam fanta:

»Ali imaš tudi rokavice?«

Pokaže mi na poševni steni nekaj, kar je bilo podobno rokavicam. Vzela sem jih in plačala.

»Pozdravi mamo. No, upam, da je zdrava in da jo ti samo malo nadomeščaš, ker ti ni treba hoditi v šolo.«

»Ja, res je, meni je že malo dolgčas po šoli. Po prijateljih. Pa tudi po  učiteljih. Čeprav so nekateri strogi kot tista učiteljica za angleščino, a je vse drugače, če slišim učitelja in me malo tudi pokrega pa reče, naj se kar drugič naučim. To je veliko bolje, kot pa več ur buljiti v ta svetleči ekran.«

»Ja, danes je narobe svet. Ko sem bila jaz učenka, smo komaj čakali počitnic. Pa ne samo to: kadar je prišla pomladna gripa, smo se sošolci zmenili, da se pred začetkom pouka dobimo na zeleni jasi pod bori. Preštejemo se in če nas je malo manjkalo do polovice prisotnih, samo dva ali trije, smo tisti odšli kar nazaj domov. Tako je odpadel pouk tega dne.«

»In kako ste potem nadomestili manjkajočo snov?«

»Tudi mi smo imeli nekakšen pouk na daljavo. Ker ni šlo po telefonu ali računalniku, smo se dobili na kakem oddaljenem kraju v bifeju.«

»Res, to so bili takrat boljši časi, kot so danes.«

»Jaz sem tudi bila učiteljica. Zato razumem vas mlade. Vem, da je treba kdaj tudi kaj »preplonkati«, kajti preveč informacij ni dobro za mlado glavo. Razumem pa tudi učitelje. Namesto da bi zrli v mlade obraze, imajo pred sabo računalniški ekran.«

»Res je, danes nas skoraj ne sprašujejo več, saj pišemo same teste. Ni prijaznega nasmeha in vzpodbude. Na koncu nas bodo še skozi nos testirali – zaradi zdravstvene vzgoje!«

»Veš kaj fant, ne preostane nam nič drugega, kot da moliva za boljše čase.«

Doma sem hitro odprla kupljeni paketek. In kaj sem našla: dvoje toplih nogavic in ene rokavice z zelo kratkimi prsti. Končno sem ugotovila, da so to v bistvu nogavice.

Peta zgodba: Materinski dan (27. marec 2021)

Piše se 25. marec 2021, ko se vsi, verni in neverni, spominjamo svoje mame in tudi stare mame, none, kakor koli jih že imenujemo, vedno ostajajo mame. Celo sam Božji sin je hotel imeti mater in se je tako učlovečil po Devici Mariji. Vsakomur je obljubil zaklad nebesih, kdor časi svojo mater. Prva beseda, ki jo spregovori otrok, je mama. V njenem naročju se počuti otrok varnega in srečnega. Sama celo mislim, da ko je Jezus razlagal blagre, je v svojem srcu videl svojo Mater.

Moj sin Mihael pa je takole v nekem šolskem spisu z naslovom Kako sem postal govorec, takole zapisal:

»Res je, zelo zgovoren človek sem. Že ko sem na svet prišel, sem se oglušujoče drl. Povedal sem z neznano govorico: »Tu sem. Poglejte me! Živim!!!«

Toda že v prvem trenutku sem doživel nasilje tega sveta. Udarili so me, bil sem tepen. Želel sem si mame, želel sem si biti še povezan z mamo, toda neusmiljeni ljudje mi niso dovolili več k mami, k njenemu varnemu naročju. Še v istem hipu so me odnesli, vrgli v vodo, nalepili številko in me, daleč od mame, po kateri sem hrepenel, vrgli v sobo z drugimi otroki. Le enkrat na dan po eno ali dve uri sem smel videti mojo mamo, ki je bila moje vse.

Takrat še nisem znal govoriti, kakor to počnejo odrasli ljudje. Svoj obup sem izražal le z oglušujočim »uuuueeee«.

Meseci so minevali in jaz sem jih preživljal le ob mami in v zibelki. Tako dobro sem poznal njene roke, njen glas, njene poljube, čutil sem jo in varnega sem se počutil. Občutil sem tudi očetovo ljubezen, toda mama je največ časa prebila ob meni.

MAMA … ko to danes izgovorim, ne čutim več tolikšne ljubezni, kakor sem to čutil svoje čase. Prvo milino in veselje sem doživljal ob tej besedi. Kmalu sem se naučil še: BABA, TETA, PAPA, NANA in podobne besede. Kako sva bila z mamo oba srečna ob vsaki novi besedi. Spoštoval in ljubil sem svojo mamo, čeravno mi tega nihče ni zapovedal.

Tudi očeta sem imel zelo rad. Bil sem neizmerno ponosen, če sem mu lahko kaj novega povedal ali pokazal. Toda očka se je le malo nasmehnil, me pobožal po glavici in šel v svojo sobo ali pa na kavč počivat; imel je naporen dan za sabo.

To pa še ne pomeni, da mi ni posvečal pozornosti. Rad me je poslušal in se zabaval ob meni, ko se je smejal neumnostim, ki sem jih delal in govoril; toda v navadi mu je bilo, da se je po kosilu dodobra odpočil.«

Moja pot mame je bila lepa in trnova. Moja sinova nista rasla ob očetu, a bila sta v zavetju moje mame in mojega očeta. Imenovala sta ju Nana in Dedek. Na fotografijah je razvidno, koliko ljubezni sta fanta prejela od njiju, ko sta odraščala. Te črno-bele fotografije izžarevajo toliko mavrične ljubezni! Morda jima njuna srca nisem sama mogla napolniti s toliko ljubeče pozornosti, saj sem ostala sama v hitrem tempu življenja. Kadar smo bili vsi skupaj, smo se čutili kot prava družina, kot pravo družinsko gnezdo. Ob smrti dedka je moj mlajši sin skoraj zbolel. Pravzaprav mu je zbolela duša. Šele čez deset dni se je ovedel in ni samo ležal samo ležal na postelji in strmel v strop. Prej je vedno kaj počel:  igral kitaro, skladal sonate, popravljal računalnik, … No, včasih se je tudi malo učil. Ob smrti dedka je napisal lepo pesem:

»In vendar pride tisti čas,

ko spet te vidim, dragi oče,

in spet zaslišal bom Tvoj glas

sredi glorije sijoče…«

Jaz, mama, sem po smrti mojih staršev in mojega mlajšega sina s svojo ljubeznijo ostala sama. Starejši sin se je poročil, ima družino, mame se spomni le po potrebi. Tudi vnuki, ki zdaj odraščajo, me ne potrebujejo več. Kako rada bi jim ponudila nekaj svojega znanja, svoje pozornosti, a večinoma nimajo časa. Zato gojim čudne želje: s svojim pisanjem v katerega izlivam svoje materinske čute, bom nekoč še uspela. Ni mi do svetne slave. Da bi se le približala najbližjim in morda še komu: sinu, vnukom, snahi. Me bodo potem spoštovali in imeli radi?

Ja, na koncu naj spet omenim en mali ali pa tudi veliki čudež. Za materinski dan sem se znašla v trnovski cerkvi, kjer se je pesnik Prešeren zaljubil v Julijo. Mašo je daroval duhovnik na invalidskem vozičku. Od izčrpanosti je pred letom dni nenadoma omagal. Ni mogel niti govoriti niti hoditi. In zdaj se je prvič pred nami pojavil in vodil mašo s pomočjo cerkovnika. Mati Božja mu je dala toliko moči, da je spet po dolgem času lahko maševal. In čeprav ni v navadi, da se v cerkvi ploska, smo mu vsi na vso moč zaploskali.

Šesta zgodba: Včasih smo bili pod krono, zdaj smo pod korono (3. april 2021)

Mineva leto dni, kar je bila uradno razglašena neslavna »korona«. Zanimalo me je, kaj pišejo brezdomci v reviji Kralji ulice. Ustavila sem se pri prvem prodajalcu, ki ga ne smem več imenovati klošar, saj opravlja delo kakor vsi ostali. Hvaležno me je pogledal, ko sem mu plačala za dve reviji. Na hitro sem preletela naslove in naletela na zanimiv članek z naslovom Včasih smo bili pod krono, zdaj smo pod korono. Tudi sama sem hitela razmišljati, kako bi bilo primerjati nekdanje arhaične čase s sedanjimi razmerami.

Res je, včasih smo bili Slovenci kot narod pod »krono«, to se pravi  pod kronsko oblastjo stare Avstrije. Bili smo najbolj poslušni podložniki cesarja. Danes smo pod »korono« med najbolj poslušnimi podaniki v EU za cepljenje.

Kako nam je bilo pod »krono«? In kako nam je danes?

Pod »krono« je sam cesar skrbel, ljudje pa z molitvijo rožnega venca, da so se Turki »migranti« iz Turčije vrnili nazaj, od koder so prišli.

In kako je danes z njimi?

Sodobni Turki so danes odšli s trebuhom za kruhom v bogate države EU skupnosti. Tu jim ni treba nič delati, ker zanje dela pač ni. Zato veselo živijo na tuj račun. Tudi »korona« jih ne ustavi. Vsekakor so sodobni Turki v svoji nameri uspeli in to brez konjenice, sekir in mečev hangerjev. Najbrž smo jim v tem pomagali tudi mlačni kristjani. Demokracija pač!

Kakšen pa je bil pod »krono« šolski sistem?

Dolgo stoletij nazaj so se pod »krono« šolali le v kakih samostanih, čeprav so že v 13. stoletju v Italiji nastale prve univerze. Potreba po duhovnikih in pravnikih je bila velika še v času šolanja našega Prešerna. Toda dokler so v stari Avstriji nosili krono samo moški potomci, kakega splošnega ljudskega izobraževanja ni bilo. Potem pa se v prvi polovici 18. stoletja pojavi imenitna cesarica Marija Terezija, ki je sklenila neuko ljudstvo malo izobraziti. Poleg novih cerkva in samostanov je ustanavljala tudi prve šole v glavnem v mestnih središčih. Seveda je bil uradni jezik nemški, šele v drugi polovici 19. stoletja smo tudi Slovenci dobili prve šole v našem jeziku.

Tudi nad lačnim ljudstvom se je cesarica zamislila. Zasmilili so se ji podaniki, ki so pozimi natepali samo repo in jedli trdi bob (marsikomu se je pri tem zlomil zob!). Temu jedilniku je Marija Terezija pridala še krompir. Tako so bili naši prapradedje rešeni lakote. Še danes lahko vidimo kje na deželi kako hruško plezalko ob hišnem zidu, ki jo je nekoč zaukazala posaditi  cesarica. Tako tudi otrok, ki je kradel hruške, ni imel kam daleč pasti.

In kako je danes s hrano pod »korono«?

Lahko se spomnimo dolgih vrst pred trgovinami v lanskem letu, vidimo, kako so se v času zaprtja ostalih gospodarskih dejavnosti. Šolske otroke še danes vidiš na poti do šole z maskami na obrazu. Tako jim je onemogočeno, da bi si kdo upal splezati na češnjo, kot smo to počeli mi ali rabutati hruške.

Pa poglejmo še kakšno je bilo družinsko življenje pod »krono« cesarice.

Zgledni in zvesti cesarici se je v zakonu z nezvestim možem rodilo kar 16 otrok. Njim seveda ni bilo treba hoditi v šolo, učitelji so prihajali k njim na dvor. Tako je bila družina lahko cel dan skupaj, šlo je za posebno karanteno. To je trajalo, vse dokler se niso otroci po ukazu cesarice mame poročili in napolnili vse kraljevske dvore po Evropi. Tako je pametna vladarica preprečila kar nekaj prepirov in vojnih spopadov, saj je bila z vso kraljevsko Evropo v sorodstvu.

Pod »korono« je po dolgem času lahko naša družina tudi cel dan skupaj. Posebno še, če gre za karanteno. Kdor ima še psa, je lahko srečen, da gre lahko trikrat na dan na sveži zrak. Seveda, če ni nikogar naokoli in je lahko doma pozabil masko. Pa še to: starši se danes morajo pod »korono« veliko več ukvarjati z otroki, saj so hote ali nehote postali tudi učitelji. Pravi učitelji pa sedijo doma in pošiljajo otrokom lažje ali težje naloge kar po spletu. Potem starši in otroci buljijo v zaslepujoč ekran in pouk na neki čudežen način poteka.

»Zadnjič pa sva z očetom dobila cvek iz matematike!« mi je zaupal sosedov fant.

Pod »krono« so bili nemarni učenci kaznovani s klečanjem na koruzi, danes pa so vsi kaznovani z večurnim sedenjem pred računalnikom. Prej so naše dede in babice bolela kolena, zdaj pa naše otroke boli zadnja plat, včasih tudi hrbet in oči. Dobro pa je pri takem načinu učenja, da se učiteljica ne more nanje jeziti, če so narobe izračunali ali prepisovali, pa tudi potrepljati po ramenih ne, če so prav naredili.

Danes se tudi otroci med seboj ne smejo preveč družiti, kar je veljalo tudi pod krono, ko so se smeli cesaričini otroci družiti samo z izbranimi plemiškimi otroki. No, se pa zgodi, da pri nas pod »korono« tudi kdo, ko je razred spet skupaj, zboli, in vsi ostali morajo v karanteno.

Zato priporočajo »čudežno cepivo« tudi dijakom in učencem. Res je, da odkar se je pojavil ta virus, ki ga ljubkovalno imenujejo »korona«, so se vse ostale bolezni kar nekako umaknile. In to je tudi dobro. Za cepiva imamo veliko izbiro, konkurenca je velika in vsa so odlična! Ker se je zaradi »korone« zelo mudilo, so vsa nastala kar v nekaj mesecih. V mojem času smo nanje morali čakati 9-10 let, da so jih najprej preizkusili na miših ali podganah.

V nekem našem časopisu sem nedavno prebrala izraz obžalovanja starejše gospe: »Žal mi je za tiste splavljene otroke, ki se niso mogli roditi. Toda zdaj  nam oni pomagajo reševati naša življenja!«

Narobe svet! Ali smo res postali ljudožerci?

Mati Božja je v Medžugorju dejala: »Tako majhen virus, pa tako velik strah!«

Sedma zgodba: Mihčeve čudne sanje ( 7. maj 2021)

Spominjam se, da je nekoč imel moj sin čudne sanje. Jaz, Mihčeva mama, priznam, kadar sine zaspi, rada brskam po njegovih stvareh in vedno kaj zanimivega najdem: kako pesmico na listku, notni  zapis in še kake misli ali utrinke.

Danes sem našla na velikem že orumenelem listu tole zgodbo, takole zapisano:

»Zvečer, ko sem svoje utrujene noge položil v posteljo, se mi je nekaj zelo čudnega sanjalo. Hodil sem po gozdiču in zelenih travnikih ter si ogledoval rastlinje in živali. Bilo je izredno lepo. Pri vsakem potočku sem se napil čiste vode, pri vsakem drevesu sem se najedel sočnih sadov. Kaj lepšega si v življenju človek ne more predstavljati. In v tem lepem raju nenadoma nekaj zašumi, zapiska in sredi nedotaknjene narave se začne valiti črn dim. Največja in najlepša drevesa povesijo svoje košate krošnje in veličastne veje. Namesto hladne, čiste vode priteče neka zasmrajena pena. Namesto čistega zraka, zasmrdi po gnilih jajcih. Gledam rastline, ki propadajo, in živali, ki  pri živem telesu razpadajo. Pojavijo se nekakšne hrupne pošasti, ki se premikajo po štirih kolesih in podirajo največje in najmogočnejše hraste. Namesto dreves potem postavijo ogromne, lahko bi rekel neskončno velike škatle. Namesto čistega zraka, s katerim sem si še pred trenutkom polnil pljuča, se zdaj dušim v nepopisni črni megli. Namesto božanskega miru, ki so ga prekinjale le nežne pesmi ptic, poslušam neznosni hrup barbarskih pošasti. In zazdi se mi, kot da se v tej grozni mori nekaj smeji, smeji z grozljivim krohotom. V nekaj trenutkih stojim v totalnem peklu.

Takrat spregovori nežen notranji glas:

»Dolgo časa si živel, moj fant, v otroškem raju, sedaj pa boš prepuščen vsakdanjim skušnjavam in včasih tudi grobemu življenju. Tvoja naloga je, da iz tega sveta zgradiš ponovno otroški raj, ki bo živel v tvojem srcu. Toda zapomni si fant, ne vdaj se nobeni skušnjavi. Do zdaj si poznal le dobro stran življenja, moraš pa videti tudi slabo stran, kajti če ne boš vedel, kaj je slabo, ne boš znal ceniti dobrega. Ob koncu tvojega življenja se spet vidiva. Takrat se bova pogovorila, kako uspešno si rešil nalogo.«

Tisti trenutek, ko je glas utihnil, sem se zbudil.«

Ali se te sanje udejanjajo? Za mojega sina Mihaela so se že udejanjile. Vem, da se je marsikdaj pokesal svojih grehov in napak in da mu je dobri Bog, ko je stopil pred njegovo obličje, tudi odpustil. In vem, da zdaj uživa pri njem še veliko lepši maj, kot sva ga midva doživljala v sprehodih ob ribniku blizu Save.

Osma zgodba: List iz navadnega dnevnika (9. februar 1981)

Na to zgodbo me veže spomin na moje srečno otroštvo pri noni Matiki, ki je bila rojena na Opčinah nad Trstom. Živela je v vasi Voglje, mejni vasi z Italijo. In gojila je 100 let star teran v svoji ogradi.

Dedek je mojemu sinu Mihcu, potem ko mu je on zaupal svoje težke sanje, začel pripovedovati resnično zgodbo o kraškem teranu in granici t.j. čudni meji med rdečo Jugoslavijo in svobodno Italijo. Ta meja je bila veliko hujša kot te, ki jih imamo danes med rdečimi regijami in občinami. Bivša »Juga« ni dovolila našim ljudem pobegniti v svobodno Italijo. Kaj se lahko vse zgodi v takih krajih in v tistih težkih časih, naj kar pripoveduje moj oče – dedek.

Naš Mihec je dedku zaupal, kakšno čudno in grdo pravljico je sanjal. Dedek ga je tolažil:

»Veš, Mihec, Bogec te hoče samo poučiti, da si izbereš pravo pot v življenju, ko boš velik.«

»Ampak dedek, sanjal sem, kakor da je bilo vse res.«

»Da te potolažim, ti bom danes povedal resnično zgodbo, kako sva s prijateljem zašla s prave poti. Povedal ti jo bom v govorici kraja, t.j. Kras in okolica Trsta, kjer sem bil rojen. Saj boš razumel.«

»Ma, pejmo k terani!

Pr’ moji mami Matiki

je zrastu u vas

ta nərbolš teran tisti čas.

Zatu kə je b’la trta nəčku stara.

Nej rodila puno

pa še tistu polavicu

je stari Pepo vase zlil jənu popil.

Tvoj dedek Franc je adno nedelo

povabu pr’jatla na probu terana.

On je bil taglavni sudija

u naši Goric’.

Moja mama jəh je pastriegla səz

suojim črnim kruhom,

jəno səz teranom, jəno səz pršutom.

Moja mama je ponudla teran

nu malo prštuta anka graničarju

kə je pazu konje u njeni štal’.

No, təkrat je b’la vre zima, jəno mrak

kə səm se jest pej moj pərjatu sudija

uodpravla na vlak.

Vsaki je jəmu səz sabo flaškon

pet litrov terana pun.

Jest səm rad zapojou,

kədər səm kej več papil.

Ja, təkrət se ga je tud’ sudija nalil.

Ja sva pej pozabla,

da so təkrət b’li teški cajti:

granicu je stražla vuojska

jəno vsak člouk, kə je tam huodu

je biu šaldu sumnjiu.

Se sliš’: »Stoj! Ili pucam!«

Uobadva sva se ustav’la.

»Tko si ti?« upraša mene vojak.

»Jaz səm upravnik pošte u Novi Gorici!«

»Ma nemoj!«

»I ti?«

»Jaz səm glavni sudija u Gorici!«

»Ma nemoj! Ti si jedna pijanica!

Ajde u korak, idemo u grad, da vidimo!«

Jən nas je graničar gnau u Sežanu zaprau.

Ma to je b’la ana duga štorija – 15 km!

Jən flaškon səz teranom je na usak korak

postaju buol təški.

Jest səm jamrou:

»Joj kaku je tu təžku.

Bi ga raje spiu kə nuosu!«

Tvoj dedek je bil šaldu prefrigan.

Səm se spomnu, kəku bi nariedu,

d’ bi postalu bol ləhku.

Səm rieku vojaku:

»Vidi ovaj moj drug je tako velik

I jak, a ja slabašen i malen …

Zašto ne bi moj drug

nosio i moj flaškon?«

»Imaš pravo.

Ajde uzmi ti sudija i nosi još koji sat!«

Po puoti nisəm slišu nənka

anu ljepu rieč,

taku je biu sudija od jeze preč.

Olajšau se je pa pole u pržonu,

dok nejsu pršli policjoti.«

 

»Dedek, kaj je to pržon?«

»To je zapor, Mihec« je pojasnil dedek in nadaljeval.

»No policjoti so ustanovli,

d’ su zarjes zaprli mene,

upravnika səz pošte

jənu glavnega sudija səz Gorice.

Hitru su uzeli flaškone səz police,

jəno su nas naprosli,

če bi b’li o tem pripetljaju tihu.

No, tvoj dedek je use to doma pravu.

Poviedu je tud’,

d’ səm kə dobər človək, pošten,

jənu fin, rieku sudiji:

»Ti boš tud moj flaškon

səz teranom, k si ga zaslužu, dobiu!«

 

Mihec vzklikne: »Lahko bi te vse to stalo glavo, dedek!«

»Ja, sam angel varuh, mi je pomagal. Tudi ti imaš angela varuha, Mihec. Zahvali se mu vsak dan.«

»Kako pa, dedek?«

Dedek odgovori: »Se spomniš molitvice, ki si se je naučil, pri svetem obhajilu: Sveti angel, varuh moj?«

»Bom dedek!« odgovori Mihec, ko se mu že zapirajo oči.

Danes pa oba dedek in Mihec  počivata vsak v svojem grobeku. Njuni duši pa pri Bogu skupaj uživata nebeško srečo.

Deveta zgodba: Visoki obisk pri nunci Johani (10. maja 2021)

V tej zgodbi se spominjam najprej svojega srečnega otroštva pri noni Matiki. Svojemu sineku Mihcu sem jo pripovedovala, da bi ga potolažila zaradi čudnih in težkih sanj prejšnjo noč.

Moja nona Matika je bila rojena na Opčinah nad Trstom. Na stara leta pa je živela v Vogljah, mejni vasi z Italijo. Pripovedovala mi je to hecno zgodbo o prejšnji padroni Johani. Veš, Mihec, padrona je gospodarica in gospodinja obenem. Rekla je, da so jo otroci klicali kar nunca Johana. Radi so jo imeli, ker jih nikoli ni spodila z divje češnje v ogradi ali od sladkega grozdja z latnika.

Zgodilo se je pa takole: takrat so vasi Voglje, Dol in Vrhovlje spadale pod Italijo. Nad njimi je s hriba kraljevala cerkev na Repentabru. Tu se je za veliko noč vsako leto zvečer vila procesija z baklami. In vsako leto je prišel škof birmovat otroke. Zgodilo se je kakšno leto pred drugo svetovno vojno, ko se je škof z mežnarjem  po birmi oglasil tudi pri padroni Johani. Kmalu se mu je pridružil tudi župan iz Sežane. Vaščani so govorili, da je prišel škof pokušat njen teran s skoraj stoletne trte. Ko je padrona Johana to slišala, se je zelo potrudila vse lepo pripraviti. Goste je postregla s pršutom, sirom in teranom. Skuhala je tudi gluhe štruklje in spekla dobro pogačo iz ječmenovega kruha.

»Mama, kaj so to gluhi štruklji?«

»Mihec, to je znana kraška jed, ki ni posebno sladka. Ponavadi se jo postreže ob pršutu in teranu. Meni jo je moja nona Matika sicer posladkala in dala v moko tudi rozine ter posula z drobtinicami. Dodala mi je še kozarec terana z žličko sladkorja in malo vode.«

»Ali nisi bila nič pijana, mama?«

»Prav nič, sine. Rekla mi je, naj kar spijem, da ne bom tako bleda. Res je, sine, po dveh mesecih pri noni na Krasu sem postala kar rdečelična, saj sem se z vaškimi otroki bosa podila po kraških gmajnah, polnih kamna in brinjevega trnja.«

»In kaj je bilo potem z nunco Johano, mama?«

»No, sine, rekla sem ti že, da je gospodinja Johana vse lepo  pripravila in postregla. Domislila si je tudi, da bi bilo dobro očistiti stranišče za gospode, ko bo potreba. Naročila je svojemu hlapcu, naj gre do tiste lesene hišice na koncu borjača, to je kraškega dvorišča, vzame eno metlo, pa ne sirkove, ker je pretrda, in vse počisti. Potem naj se spravi v luknjo pod straniščem in čaka. Ko pride prvi gospod, naj mu z metlo lepo obriše zadnjo plat. Veš Mihec, takrat še časopisnega papirja ni bilo na razpolago, kot je to danes.

Škof je po dobri malici prvi nagovoril župana:

»Vi ste tukaj župan, a ne? Jaz se spominjam vašega očeta, ki je bil tudi tukaj župan.«

Župan je bil v zadregi in ni vedel, kaj bi odgovoril, pa je izustil:

»Ja, gospod škof, tako je. Ampak ali je tudi vaš oče bil škof?«

Škof ga je začudeno pogledal. Pa se je v tej zadregi znašel mežnar in je rekel:

»Butelj, ali ne veš, da škofje nimajo očetov!«

Mihec se je zasmejal na ves glas:

»So pa res bili bistri tisti mežnarji takrat!«

No, potem ko so se gospodje dobro najedli in napili, jih je potreba poklicala tja, kamor še cesar mora peš.

»In potem, mama?«

»Ja, polavtomatska metla je dobro delovala. In bilo bi vse v najlepšem redu, če ne bi bil župan malo radoveden. Sklonil se je in s svojo okroglo glavo pogledal skozi luknjo. In metla je še enkrat vse do dobra pobrisala.«

»Ja, kakšen pa je bil potem župan?«

»Si lahko predstavljaš, Mihec, da ni ravno dišal po rožicah. Popackan kot je bil, si ni upal stopiti v kuhinjo k padroni Johani. Zavil je raje v bližnjo ogrado in se umil v blatni mlaki. Lep čas ga ni bilo na spregled. Potem se je spomnil, da bi bilo dobro, kaj podariti gospodinji. Z gredice je natrgal šop dišečih rož. Ko je padroni Johani podaril dišeči šopek, se je ta skoraj zjokala od tolike pozornosti.«

»Kaj pa je bilo s škofom?« se je smejal Mihec.

»Nona Matika mi ni vedela nič povedati, kaj je bilo s škofom. Župan je res malo čudno dišal, a bil je tiho kot riba. Najbrž si lahko predstavljaš, Mihec, kaj se je potem zgodilo!«

Deseta zgodba: Boga je treba bolj poslušati kot ljudi (5. april 2021)

Velika noč je naš največji cerkveni praznik. Kako smo se letos veselili velike noči! Verjeli smo, da se ne bo zgodilo kot lani, ko so nam zaprli cerkve, zato so se nekateri skoraj dva meseca pripravljali na ta slavnostni dogodek s postom. Tudi sama sem poskušala, pa mi ni uspelo. Izgleda, da se lahko postim cel teden ali deset dni le v organizirani skupini ob praznih juhah in z naravnimi sokovi. Tolažim se, da vsak dan obiskujem maše in da to pri ljubem Bogu tudi kaj šteje. Ponavadi preštevam 33 maš, kot je bilo Jezusovih let na zemlji. Te maše namenim za spreobrnitev svojih bližnjih in tudi za naše voditelje in za domovino.

Lani sem veliko noč obhajala sama ob slikah dragih pokojnih najbližjih: ateka, mame, sina Mihaela, brata Rika, none Matike. O tem sem že pisala. Vsakdo je imel poseben krožnik s kosom potice in en pisan jajček. V nedeljskem jutru pa sem z jajčkom z vsakim tudi  potrkala, kot imajo navado predvsem pravoslavni verniki. In v srcu sem si zamišljala, kako si zaželimo vse najboljše, vere, zdravja, veselja …

Ja, predvsem pa, da bi premagali to koronsko nadlogo.

 

Letos smo se verniki nadejali lepega praznovanja velike noči. Vsi župniki so se veselo pripravljali na slavnostno mašo velikega četrtka. Pa se zadnji hip to ni zgodilo. Sama sem upala, da bo vsaj tista cerkev, kjer se je Prešeren zaljubil v Julijo, odprta. In res je bila! Najprej smo se zbrali pri molitvi rožnega venca in čakali, kdaj pride župnik.

Medtem se mi je zazdelo, da me je Sveti Duh navdihnil in je tudi naš največji slovenski pesnik France Prešeren najbrž kdaj molil rožni venec. Tako je Sveti Duh navdihnil tudi njega za Sonetni venec. Vse iz ljubezni do dekleta pa tudi do domovine.

Pet minut pred devetnajsto zvečer je hitel cerkovnik zakleniti glavna vrata. Vsi molivci smo ostali v cerkvi. Gotovo je bil tudi župnik srečen, da mu ni bilo treba maševati samemu. Izzvenela je res slavnostna maša, ob kateri človeku zagori srce.

Tako smo se nadejali, da se bomo zbrali tudi v petek, ko sicer ni maše, a je obredno branje iz Svetega pisma. In res maše ni bilo. Branja pa tudi ne, kajti ob devetnajstih se je namesto duhovnika prikazal diakon, ki nam je z žalostnim glasom naznanil, da petkovega obreda ne bo. Oblast ga je prepovedala. Nato smo molili žalostni del rožnega venca. Blizu mene je klečal diakon in ko sem ga pogledala, sem opazila, kako mu  po licu polzi solza.

Nekdo nas je včeraj izdal! Le kdo je bil ta Judež? Morda tisti človek od včeraj s snemalno kamero …? Ali pa kolegica, ki ve za vse župnikove pregrehe, ki jih menda naredi pri maši – med drugim da ne nosi maske! Tako smo se potiho spraševali in si govorili: »Res, Boga je treba bolj poslušati kot pa človeka!« Doma sem pogledala v Sveto pismo in res našla podobne besede: Toda Peter in Janez sta jim odgovorila: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?« (Apd 4,19)

Enajsta zgodba: Cestninarji in cestninarke (15. februar 2021)

Danes sem se zamislila, koliko je vseh mojih poklicev in dejavnosti: bila sem deklica, dekle, potem mama, babica, učiteljica, vernica in pisateljica …

K temu se je včeraj pridružil še en poklic – postala sem cestninarka!

Dogajalo se je v manjši cerkvi sredi Ljubljane pri frančiškanih. Zaželela sem se prav tu prisostvovati pri sv. maši. Prišla sem res le nekaj minut pred osmo uro zjutraj in želela vstopiti skozi široko  odprta vrata. Pa me zaustavi že pri prvem koraku moški glas: »Hop! Prosim nazaj!« S stola ob vhodu vstane mežnar in mi odkimava z glavo: »Ni nam dovoljeno zbrati v cerkvi več kot 25 ljudi. In vedve sta odveč!« Pri tem pokaže na še eno vernico, ki je pred mano postopala sem ter tja. Mežnar še svetuje: »Lahko obe poslušata mašo po zvočniku, ki je nad vama!«

»No, prav!« odgovoriva, »če ni druge izbire.« Tudi sama sem sedaj postopala pod zvočnikom in drobila korake sem ter tja. Res nisem videla župnika pri ambonu ne vernikov znotraj cerkve in ne spovednika pri vhodu. A na neki nejasen način sem vseeno prisostvovala maši nekako znotraj sebe. Posebno me je nagovorilo glavno mašno besedilo, ki pripoveduje zgodbo o farizeju in cestninarju:

Prilika o farizeju in cestninarju

Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko:  »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri

sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar.  Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Lk 18, 9-14

No, tudi medve s sovernico sva potrkavali z nogami od mraza in pogledovali navzgor k zvočniku, da bi ujeli mašne besede. Komaj se je maša zaključila, sta že dve gospe stopili skozi vrata in naju vprašali: »Kaj pa vedve tukaj na mrazu delata?«

»No, midve tukaj predstavljava cestninarki,« reče moja sovernica.

»A tako, vsi mi znotraj pa smo torej farizeji?« pravi druga gospa.

Na te ugotovitve smo se prav od srca nasmejali.

Resnično, resnično bi rekel Jezus: »… ta je šel opravičen domov, oni pa ne …«

Dvanajsta zgodba: »Lockdown« v cerkvi in doma (1. april 2020)

Pri Ribnikih sredi narave sedim za veliko mizo sama. Nad mano steguje obrezane veje stara češnja, ki hoče še živeti in cveteti. To pomeni, da je iz vsake obrezane veje pognala kar nekaj zelenih poganjkov s cvetovi. Resda se ne more primerjati z belo drevesno lepotico, vso razcveteno zdolaj ob vodi. A vseeno spoštuje Božje povelje: zdaj je pomlad in je treba cveteti! Tudi kos z ozelenele vrbe ve, da je treba zdajle peti in žvrgoleti na ves glas.

Tako tudi mi verniki spoštujemo človeške ukaze: bodi doma, zunaj nosi masko, druži se samo v družini, pusti drugo družbo tudi verno občestvo. Če pa slučajno cerkve kdaj le odprejo za kak mesec ali manj, potem je obvezno, ne le da znotraj nosimo maske, ampak se tudi ogibamo sovernikov vsaj na dva metra če ne več!

Najbolje pa je za splošno zdravje, da obhaja mašo duhovnik sam v cerkvi; pravzaprav ni sam, kajti Bog je z njim. Tako se mašnik ne bo okužil s to »korono« in nikogar ne bo on okužil.

Gripe se danes skoraj nihče več ne boji, te bolezni COVID-19 pa mnogi ljudje. Ja, strah je precej večji od malega virusa! Res, vsepovsod poslušamo ene in iste pesmice, kako se ga je treba bati.

Za samo bolezen Covid-19 pa bi rekla, da ni čisto tako. Strah zlahka premagamo, če bolezen obrnemo na glavo: 6l-pivoC. Torej tako lahko dobimo 6 l piva in C vitamin.

Pa nikar sam vse ne popiti! Dobro je to postoriti v veseli druščini. Pa naj vas nihče ne vidi, da ste se pregrešili pred zakonom z malo alkohola. Verjemite mi, da to zdravilo deluje, vsaj kar se namreč strahu tiče.

Po mojem mnenju so nekaj takega storili zgornji sosedje nad mano. Zdrznila sem se včeraj v svoji osamljeni tišini, saj se je od zgoraj slišalo veselo petje. No, nekoliko so fušali za moj glasbeni posluh. A bilo je veselo. Potem se je začelo nekako ropotanje kot z lonci (morda so to bila glasbila) in veselo cepetanje z nogami.

Najbrž so pozabili, sem si mislila, da je letošnje leto v znamenju »korone«. Če to besedo obrnemo nazaj, kaj dobimo? Anno rok. Tako si lahko razlagamo, da to pomeni leto sv. Roka, svetnika v boju zoper kugo, h kateremu se tudi letos največ priporočamo.

Kako je ta pogumni možakar opravil s kugo? Tako seveda, da je pomagal ljudem in molil. Njemu pa je pomagal zvesti kuža, ko je tudi sam zbolel in bival v skalnati karanteni. Ta mu je iz bližnje vasi prinašal same priboljške: kruh pa tudi kako klobaso in kuro. Seveda je pes kradel. A Bog živalim ne prišteva greha. Tako je sv. Rok preživel kugo in po smrti doma postal velik svetnik.

Trinajsta zgodba: Maškarada (16. februar 2021)

Prvič sem se »našemila«, ko sem že drgnila gimnazijske klopi v Novi Gorici. S svojo najboljšo prijateljico Nančo sva sklenili prestrašiti profesorico francoščine, ki smo jo imenovali Roza. To ime se jo je prijelo, ker je nekoč učila latinščino in je vedno začenjala uro s sklanjatvijo besede rosa (rosa, rosas, rosas, rosa, in rosa, at rosa). Spočetka je bila Roza prav prijetna profesorica, vse dokler se je s partnerjem dobro razumela. V času mojega prijateljevanja z Nančo, leto dni starejšo, pa so že govorili, kako zna biti sitna in da ima na piki v vsakem razredu kakega izbranega fanta. Nanča mi je pripovedovala, kako skoraj vedno začne pri njih vsako uro z vzklikom: »No, Brezavšček, vstani!«. Ubogi Brezavšček je bil sicer kar dober dijak, a vsako leto je imel popravni izpit iz francoščine. Nama z Nančo se je tako ravnanje zdelo zelo krivično. Priznali sva si, da najino znanje francoščine ni nič boljše, če ne slabše od Brezavščka. Ocenjeni pa sva bili obe s prav dobro oceno. Resnici na ljubo povedano smo skoraj vsi prepisovali, saj je Roza nosila debela očala in ni prav dobro videla. Zato je danes moje znanje francoskega jezika bolj bedno. Ob tem se spominjam svojega očeta, ki je s svojim znanjem francoščine v drugi svetovni vojni rešil pred fronto francoskega duhovnika in še deset drugih ujetnikov.

Profesorica Roza ni bila tako prebrisana kot profesor matematike Kastelic, ki se je med našim prepisovanjem delal, da bere časopis. Toda sredi tedanjega »Slovenskega poročevalca« je naredil majhno luknjico in nas vse natančno opazoval. Tako je potem tudi pravično vsakogar ocenil. Znal je biti usmiljen in pravičen hkrati. Saj bi sama morala večkrat prejeti kako nezadostno oceno, pa sem takrat pri šolskih nalogah dobila oceno -2. Pred tablo, ko sem bila vprašana, se mi je tudi kdaj zatikalo, toda profesor »Polovička« me je vedno vzpodbujal s šaljivim tonom: kako je kaj na pošti in če je izšla nova znamka s številko to in to, ki sem jo jaz potrebovala za rešitev naloge.

Bog mu daj večni mir in pokoj!

Pri profesorici Rozi pa ni bilo tako: če si se na pamet nagulil kako francosko pesmico ali odlomek iz francoske knjige, je bila že zadovoljna. To pa ni veljalo za izbrane fante, ki jih je vsako leto imela na piki vsaj dva ali tri.

Z Nančo sva se oblekli v dva razbojnika s črno masko in črnima klobukoma na glavi ter leseno pištolo za pasom. Ko se je znočilo, sva se odpravili v samske sobe, kjer so prav skromno bivali naši neporočeni profesorji. Na vrata sva potrkali kar s palico, saj razbojniki ne trkajo. Profesorica Roza je odprla vrata in naju debelo gledala. Medve pa v en glas zavpijeva: »Merveille, ou la mort!« (to naj bi pomenilo odlično ali smrt). Roza se ni prav nič ustrašila, le za glavo se je prijela in naju popravila:

»Mon Dieu, à quel point la langue française est faible mes filles!« Correctement c’est excellent.«(To pomeni: Moj Bog, kako slab francoski jezik, moji deklici. Pravilno je: odlično.)

Kmalu naju je spoznala kljub dobri maski in naju povabila na čaj in piškote. Z Nančo sva malo pokukali na okrog in po slikah Jezusa in Marije na stenah ugotovili, da je res, kar o Rozi govorijo naokrog: namreč da Roza vsako nedeljo čepi dopoldne pri maši v cerkvi na Kapeli. Nekateri so se nad tem dejstvom zgražali, češ saj uči naše otroke! Taisti pa so, tako so nekateri govorili, ponoči na Kapelo odnašali svoje dojenčke h krstu.

Zdaj je od tega že 30 let, ko smo se osamosvojili in smo začeli govoriti o svobodi in demokraciji. Pa so spet govorili nekateri, da so se zdaj ravno tisti, ki so se prej tako zgražali nad Rozo, spreobrnili in napolnili cerkvene klopi v cerkvi na Kapeli. Takrat še niso potrebovali mask!

V času nove demokracije so odraščali moji vnuki – kar štiri jih imam, hvala Bogu! Za pusta smo se vsako leto našemili. Spominjam se, kako sva se nekega pusta z mojo najstarejšo vnukinjo Meto oblekli v kraljično in njeno spletično. Teta v Trstu mi je za obe vnukinji kupila mnogo svetlečih zapestnic, ogrlic in celo zlato tiaro za na glavo. Jaz sem bila nekoliko skromneje našemljena. Tako sva hodili od hiše do hiše in vse je bingljajo in zvončkljalo okoli naju. Ljudje so radi odpirali vrata in naju obdarili. Tudi nekaj dinarčkov sva nabrali kakor tudi kak kos potice in nekaj piškotov.

Vse to zvončkljanje in cingljanje me je spomnilo na lansko božično mašo. Vsi verniki smo bili z masko na obrazu in smo žalostno sedeli v klopeh. Nekoliko me je žalost minila, ko sem pogledala pod oltarjem k jaslicam. Nekaj me je zelo presenetilo: tudi sveta družina je imela zalepljena usta in nos z belim trakcem. Duhovnik je potožil: »Tako sveta družina sočustvuje z nami!« Jaz sem si nekoliko potolažena mislila: vsaj Jezuščku ne bi bilo treba nositi maske, saj je tako in tako biva v cerkveni karanteni!

Štirinajsta zgodba: Gorečke (11. junija 2021)

Pri moji noni Matiki so od zgodnje pomladi in celo poletje ter pozno v jesen na lesenem ganku (balkonu) hiše v velikih koritih cvetele gorečke. Tako kraški ljudje imenujejo pelargonije.

»Zakaj, Matika, ne zasadiš raje nageljne, ki dišijo?« sem vprašala.

»Res, gorečke ne dišijo. A jaz sem rasla v teh krajih, kjer je navada, da ganke kraške hiše krasijo veliki rdeči cvetovi. Ta živa barva nas spominja na gorečo Božjo ljubezen. Gorečka ni zahtevna, ne potrebuje veliko čiste vode, a veliko sonca, prav tako kot mi potrebujemo Gospodovo ljubezen. Posebno jo potrebujemo takrat, kadar molimo v času praznika Jezusovega presvetega srca. Tako se naše molitve veliko hitreje izpolnijo kot sicer.«

»Kaj pa naj moliva zdaj, nona Matika?«

»Cel rožni venec so naši predniki radi izmolili prav na lesenem ganku.«

»Pa nauči me moliti, Matika!«

Ko sva molili en del rožnega venca, je nona dvakrat vmes zakinkala. Sama nisem znala dalje, zato sem jo rahlo zbudila.

»Veš, Lenka, danes je velik praznik, ker je velika noč. Zato pokliči nekaj otrok iz vasi, ko se zvečeri, da bomo prižgali luminčke. Te svečke so namesto bakel, ki jih bomo gledali, ko se bo pojavila okoli cerkve na Repentabru procesija. Takrat bomo spet molili.«

Nona Valerija, ki je stanovala v zgornjem delu hiše in je imela pet hčera, nas je otroke obdarila s tridesetimi svečkami – luminčki. Otroci smo komaj čakali, kdaj se bo znočilo. Vmes smo razporedili vse svečke po dolgem ganku, da bi ja tudi nas videli tisti čez mejo, ko bo procesija okoli cerkve.

Najmlajša hči none Valerije Verica je nama z bratom prinesla dva stolčka. Kdaj se bo končno znočilo in bomo slišali zvončkljanje, morda tudi petje, tudi bakle bomo videli … Jaz sem rekla: »Kako da bomo to vse videli in slišali, ko je pa tam že druga država Italija!«

Nona Valerija je pojasnila: »To je samo meja, lahko rečemo železna meja, ki so jo napravili ljudje. Angelčki, ki pa nevidno stopajo v procesiji, ne poznajo nobenih meja. Zato boš tudi ti lepo doživljala znotraj sebe to veliko noč!«

Midva z bratom nisva čisto zares vedela, kaj je velika noč. Otroci smo bili v nekem svetem pričakovanju  popolnoma tiho. Kmalu skozi to tišino zavpije Marta:

»Zdaj gredo! Slišim kako pojejo litanije.«

Otroci smo hiteli prižigati luminčke. Bakle so se zdele od daleč majhne kot naši luminčki. Otroci so potiho molili desetko rožnega venca. Midva z bratom pa nisva znala prav moliti, zato sva ponavljala samo: Zdrava Marija, Zdrava Marija … V duši sva čutila, kako nama postaja toplo pri srcu in kako naju Zdrava Marija osrčuje. Stekla sva k noni Matiki, da nama da bele robčke, da bi pomahala najinim prijateljem na oni strani meje – železne zavese kot ji domačini pravijo.

Ne vem, če so naju prijatelji z one strani videli, čutili pa so gotovo najin prijateljski pozdrav. In najini srci sta zagoreli v neki do tedaj nama nepoznani sreči. Kot gorečke na ganku.

Petnajsta zgodba: Novomašnik (4. julija 2021)

Naša fara je že stara. Tu je v zadnjih 50-ih letih maševalo mnogo župnikov in zraslo kar nekaj novomašnikov. Celo stric našega velikega pesnika Prešerna je tu v začetku 19. stoletja maševal kot župnik. Na vse to sem kot faranka ponosna, vendar ne bom nikogar posebej imenovala.

V spominu mi je ostal dogodek, ki se je zgodil nedavno. Govorilo se je, da so farani v tem nekoliko kmečkem okolju med seboj sprti. Zdaj imamo novega župnika že celo leto. Prejšnji Gospod (kakor so včasih imenovali župnika) se je pohvalil, ko je odšel na novo delovno mesto: »Najbolj sem zadovoljen, da v vseh teh letih nisem imel niti enega samega konflikta.«

Ko sem ga nekoč obiskala na novem delovnem mestu, se mi je zdel veliko bolj sproščen in vesel. No, takrat niso bile potrebne maske na obrazu!

Rada se spominjam še nekega dogodka izpred 25-ih let. Tiste čase še nisem obiskovala cerkve. Oglasila sem se pri župniku, da bi prosila molitve za mojo bolno mamo: »Prosim, molite zanjo, me je sama prosila, ima sklepno revmo in ob vsakem slabem vremenu tako trpi!«

Dobri župnik je odgovoril: »Čez nekaj dni pride sam papež k nam v Slovenijo na obisk in kot vemo ima veliko sovražnikov. Recite mami naj daruje svoje trpljenje za njegov srečni tridnevni obisk pri nas!«

In res, moja mama je vse tri dneve zrla v televizijski ekran leže skozi odprtino na stolu. Nisem je slišala niti enkrat kaj potožiti. Ko pa je papež že na avionu pomahal v slovo, je mama rekla: »O, hvala Bogu, zdaj se lahko oddahnem! Srečno papež!«

Pred 20-imi leti smo imeli v naši fari kar nekaj novomašnikov zapovrstjo. Zadnjih 10 let pa se je ustavilo. A že pri predzadnjem župniku je zasvetila iskra pričakovanja: nekdo izmed mladeničev naše fare se je odločil za duhovniški poklic! Vendar je trajalo dobrih pet let, da smo ga letos dočakali kot novomašnika.

V pripravah smo sodelovali mnogi farani, vsak po svojih možnostih in močeh. Tudi sama sem mu pripravila čestitko in darilo, in sicer knjigo z naslovom Marija duhovnikom svojim ljubljenim sinovom. Svojo zadnjo izdano knjigo Dedek in Mihec pa sem mu nameravala le pokazati. Med zadnjimi sem hitela v cerkev, da mu čestitam, pa mi je novomašnik prišel nasproti. Jaz pa s knjigo v roki mu čestitam in mu podam knjigo namesto roke. Potem se izgovarjam: »Veste, to ni le otroška knjiga, lahko jo berejo tudi odrasli, saj dedek pripoveduje mojemu desetletnemu vnuku zvečer pravljice za lahko noč iz svojega resničnega življenja. Knjiga pa je tudi resna, saj nosi podnaslov Iz Trsta v Maribor – pobeg primorske družine pred zmajem fašizma … In kakor mora biti v vseh pravljicah srečen konec, vedno zmaga dobro nad slabim.«

Pripravljena knjiga Marija duhovnikom svojim ljubljenim sinovom pa je ostala v župnišču. Toda to sem novomašniku povedala kasneje. Čez 14 dni po velikem slavju za našo faro je še vedno nad vhodnimi cerkvenimi vrati kraljeval napis: POZDRAVLJEN NOVOMAŠNIK!

Naš župnik je takrat odšel na zaslužen dopust in nadomeščal ga je naš novomašnik. Tokrat je bil zamaskiran kot mu je zaukazano. Mašo je vodil mirno in samozavestno, kot bi bil duhovnik vsaj že 10 let. Sama sem v klopi premišljevala, ali ga lahko prosim, da bi sveto hostijo lahko prejela na jezik. Postajala sem nemirna, kajti če to ne bo mogoče, sva oba lahko v nerodnem položaju. Toda notranji glas mi je rekel, naj to le storim. Zelo redki duhovniki danes obhajajo svoje župljane na tak veliko bolj dostojen način, saj vendar prejmemo samega Gospoda! Res sem to naredila in novomašnik se je rahlo nasmehnil in prejela sem Gospoda kleče. V klopi sem se počutila sprejeto in srečno. Mati Marija, ki ljubi svoje duhovnike, je posredovala.

Helena Alenka Bizjak