Med vladarji, ki so dosegli svetost tudi s strani Cerkve, je tudi sv. Helena, mati cesarja Konstantina Velikega, ki je krščanstvo priznal kot enakopravno religijo.
Cesarjeva mati je bila sicer hči gostilničarja. Bila je zelo lepa in odličnega značaja. Poročila se je z rimskim oficirjem Konstancijem Klorom in v letih 272 in 280 se jima je rodil sin Konstantin. Konstancij je sicer kasneje zapustil Heleno in se poročil s pastorko cesarja Maksimijana. Cesar ga je posvojil in leta 293. postavil za podcesarja. Ker je imela Helena nižje poreklo, jo je moral odsloviti.
Ko je bil Helenin sin Konstatin 306 leta oklican za cesarja, je vzel mater k sebi in ji dal vse časti. Leta 312 se je dala celo od njega krstiti. Nato se je vneto trudila za širitev krščanstva. Razvijala je dobrodelne ustanove.
Cesarica Helena – borka za krščanstvo, je umrla sedem let pred sinom cesarjem Konstantinom Velikim 18. avgusta 330. Zelo si je prizadevala za označevanje krajev, ki so povezani s krščansko vero v Sveti deželi. S podporo sina je dala postaviti številne cerkve, med drugimi baziliko Jezusovega rojstva v Bethlehemu. Njej v prid se prišteva tudi bazilika Svetega križa, ena od sedmih romarskih cerkva v Rimu. Tu je shranjen Kristusov križ, ki so ga na njeno pobudo iskali in tudi našli. Danes se nahajajo tu samo še trije večji koščki svetega križa. Tu so tudi najdeni deli trnove krone in žebelj, ki bi naj izvirali iz Krisusovega križa. Dala je zgraditi tudi baziliko „Eleona“ na Oljski gori ter Baziliko Božjega groba v Jeruzalemu.
Je zavetnica mest Frankfurt, Pesaro in Ascoli, škofij Trier, Bamger in Basel, barvarjev in iglarjev, rudnikov, zakladnikov, proti streli in ognju, pri iskanju izgubljenih predmetov, pri razkrivanju tatvin.
Na Vzhodu je največkrat upodobljena skupaj s svojim sinom, oba imata na glavi vence. Na zahodu pa jo upodabljajo s cesarsko krono, z modelom cerkve v roki, nesočo križ in žeblje. V izročilu jo imenujejo tudi Helena Križarica, ker je sodelovala pri najdenju svetega križa na Kalvariji.
Vir: Wikipedia
C. R.
