Včeraj, nekaj dni po svojem godovnem dnevu, je v 99. letu starosti umrl jezuit, misijonar, pesnik in profesor p. Vladimir Kos.
Rodil se je leta 1924 v Prekmurju v družini trgovskega potnika kot eden od petih otrok (eden od bratov je bil znani ilustrator Božo Kos), otroštvo je preživel v Mariboru. Manj znano je, da je bil Vladimir ob začetku druge svetovne vojne kot dijak interniran v Gonars, od koder se je vrnil po desetih mesecih in dokončal klasično gimnazijo. V Ljubljano se je namreč šel šolat tako, da je ilegalno prišel iz Maribora, ki so ga zasedli Nemci. Po končani maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje, a zaradi napredujoče vojne in revolucije v njem ni mogel ostati dolgo. Leta 1945 je vstopil k domobrancem in se z njimi umaknil čez mejo. Sam je kot bogoslovec s škofovim dovoljenjem za študij v tujini odšel najprej v Padovo, od tam pa v Rim na nadaljnji študij teologije. Leta 1950 je prejel duhovniško posvečenje in nadaljeval s podiplomskim študijem.
Doktoriral je leta 1953, šele nato pa se je pridružil jezuitom. “Da sem to mogel storiti, sem moral dobiti dovoljenje od papeža in od ljubljanskega nadškofa Vovka, kajti v kolegiju, ki ga je ustanovil sv. Ignacij Lojolski, je takšno pravilo, da ni povoda za kakršen koli sum, da jezuiti pridobivajo zase škofijske duhovnike,” je pred leti dejal v intervjuju za Ognjišče.
Leta 1956 je odšel na Japonsko, malo kasneje pa v japonsko prestolnico na jezuitsko univerzo Sophia, kjer je predaval filozofijo, teologijo, angleščino in nemščino. Obenem pa je kot misijonar deloval v revni četrti v Tokiu.
Pater Vladimir je bil človek mnogih talentov. Bil je tudi avtor poezije. Že pred drugo svetovno vojno je objavljal posamezne pesmi v ljubljanskem dnevniku Jutro in dnevniku mariborske klasične gimnazije Večernik. Zanj je pisal tudi druge prispevke, objavljal pa je tudi v Mladem Prekmurcu. Prvi dve pesniški zbirki, sonetni venec Marija z nami je odšla na tuje in zbirko Deževni dnevi, je pod psevdonimom izdal v begunskih taboriščih. Zbirka Dober večer, Tokio, ki jo je l. 1961 izdal na Japonskem, velja za prvo slovensko knjigo, izdano na Japonskem. “V verzih je tradicionalen, ohranja metrične sheme (npr. jambski enajsterec, daktil) ter rime. Med pesemskimi oblikami so pogosti soneti, piše pa tudi japonske pesemske oblike, kot sta haiku in tanka. Daljše pesnitve rad podnaslavlja z glasbenimi pojmi (npr. opera v besedah, poemska simfonija), kar dokazuje, da ima posluh za glasbo in je tudi glasbeno izobražen, saj je napisal celo dve partituri. Pesnik se zaveda, da prave pesmi ni brez ritma in melodike. Vsebinsko prevladujejo religiozna motivika in motivi narave,” je zapisano na spletni strani jezuiti.si.
S pesmimi in drugimi prispevki je sodeloval v zdomskih in katoliških zamejskih revijah in časopisih (Meddobje, Zbornik Svobodne Slovenije, Most, Mladika v Trstu, Katoliški glas v Gorici…). Leta 1971 je prejel zamejsko in zdomsko literarno nagrado Vstajenje, leta 2004 pa je prejel Zlati red za zasluge Republike Slovenije. Leta 2014 je za svoje delo prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 2020 je v ljubljanskih Dravljah praznoval železno mašo ob 70-letnici duhovniškega posvečenja. Več o njem si lahko preberete v intervjuju iz leta 1995 TUKAJ.
Več o življenju in mednarodnih dogodivščinah p. Kosa v člankih V Fokusu in Ognjišče ter v intervjuju ob njegovi 95. obletnici, ko je obiskal svoje rojstno Prekmurje.
P. Kos praznuje v letu 2020 železno mašo oz. 70. obletnico duhovništva. Ob tej priložnosti so mu v Dravljah posvetili zahvalno bogoslužje z njegovimi literarnimi prispevki.
Mimogrede, p. Vladimir Kos je imel tudi soimenjaka po imenu in priimku, cerkvenega skladatelja, ki se je rodil na Primorskem (Gradišče ob Soči) leta 1912. Njegova družina se je zaradi vzpona fašizma preselila na območje Kraljevine SHS in se veliko selila, sam pa se je nato ustalil na Celjskem. Po poklicu uradnik se je glasbeno se je pričel izobraževati že v ljudski šoli, kasneje je obiskoval pouk klavirja in solo petja; zaradi pomanjkanja denarja ni mogel šolanja nadaljevati na glasbeni akademiji, že kot dijak je vodil tudi pevski zbor, kasneje je vodil vrsto pevskih zborov. Iz dijaških let izvirajo tudi njegovi skladateljski poskusi, prve napotke mu je dal skladatelj Alojzij Mav, vendar je svojo prvo zbirko cerkvenih skladb Klic srca izdal šele 1960 na pobudo skladatelja Alojzija Mihelčiča. Med 1960 in 1977 je izdal v samozaložbi 23 zbirk in samostojnih skladb (v celoti 99 skladb), objavil je tudi 4 svetne pesmi za mešani zbor. Kosove cerkvene skladbe so za moške ali mešane zbore ter samospevi z orgelsko spremljavo, piše spletna stran Slovenska-biografija.si.
Tudi na Hrvaškem je živel še en soimenjak po imenu in priimku, rojen leta 1937 v Zagrebu, sicer znan karikaturist, ki se je tudi ukvarjal z glasbo.
