foto: SŠK

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri večerni sveti maši na veliki četrtek

Dragi bratje v škofovski in duhovniški službi, dragi diakoni, dragi možje iz domžalske dekanije, ki boste med nami predstavljali apostole, sestre redovnice, bratje bogoslovci, pevci in drugi bogoslužni sodelavci, bratje in sestre.

Z večerno mašo velikega četrtka začnemo obhajati velikonočno tridnevje, v katerem nas Cerkev vabi, da skupaj z Jezusom prehodimo pot njegovega trpljenja in smrti, da bi mogli biti deležni tudi veselja ob njegovem vstajenju. Na poseben način nas nagovarja beseda, s katero je Jezus nagovoril trojico apostolov v Getsemaniju: »Ostanite tukaj in bedite z menoj!« (Mt 26,38). Ganljivo je to Jezusovo povabilo, pravzaprav prošnja. Bog prosi svoje, naj ga ne pustijo samega, naj ga ne zapustijo. V začetku našega praznovanja velikih dni prosi tudi nas: bedite z menoj; bedite z menoj v poslušanju moje besede, bedite z menoj na poteh zasramovanja in mučenja, bedite z menoj v strahu pred trpljenjem in smrtjo.

Tudi nocoj Bog prosi svoje, da bi v tem času svete maše na veliki četrtek v resnici bedeli z njim, da bi v resnici bili z njim. Apostoli, ki so se zaklinjali, da so z njim pripravljeni iti tudi v ječo in smrt, da dajo zanj življenje, niso zmogli ene ure. Njihove oči so bile dremotne. Pospali so. Niso bili več z Jezusom. Kot da niso slišali njegove prošnje.

Tudi nam se zgodi, da misli odplavajo. Srce, ki je takšno kot Petrovo, zagotavlja zvestobo, pa ga preplavijo skrbi, bojazen za jutrišnji dan, negotovost pred okoliščinami in še toliko drugih stvari – in zgodi se nam, kot apostolom – nenadoma nismo več z Jezusom. Odtavali smo nekam proč, odneslo nas je nekam drugam. »Eno uro niste mogli ostati budni z menoj?« (Mt 26,40).

Jezus Kristus ravna čisto drugače. Tem, ki niso mogli ostati z njim eno uto, obljubi, da bo vedno z njimi: »Glejte, jaz sem z vami do konca sveta« (Mt 28,20). Ne eno uro, ne dokler mu bomo zvesti, ne za določen čas – Jezus bo z nami do konca sveta.

Svojo obljubo je na poseben način izpolnil ravno v večeru velikega četrtka. Vedel je, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, zato je svojim izkazal ljubezen do konca. Ljubezen do konca, kaj pravzaprav to pomeni?

Evangelist Janez proti koncu poglavja o umivanju nog pove, da je bila noč. Sv. Pavel pa pove še bolj natančno, kakšna noč je bila. Slišali smo v berilu, da se je to zgodilo »tisto noč, ko je bil izdan« (1 Kor 11,23). Noč izdajstva. Nehote vsi pomislimo na Juda Iškarijota. Pa so ga vsi zapustili. Peter kljub zagotavljanju, da bo ostal z njim, Tomaž, ki je še druge spodbujal, da gredo skupaj z Jezusom v Judejo, in vsi ostali. Ko so Jezusa prijeli, z njim ni bilo nikogar več. Verjamem, da so mislili nanj, verjamem, da jih je skrbelo zanj. Saj sta šla Peter in Janez za njim na dvorišče velikega duhovnika. A zanj se ni zavzel nihče. V celotnem procesu zoper Jezusa se je zanj zavzela samo Pilatova žena, ki je moža odvračala od obsodbe, ker je zaradi tega pravičnega veliko trpela v sanjah. Nihče drug. Vsaj evangelisti niso zapisali. Če dobro premislimo, z nami ni nič boljše. Vsaj velikokrat ne.

Jezus pa odloži vrhnje oblačilo in začne učencem umivati noge. Kako se je na to Jezusovo gesto odzval Peter, smo slišali v evangeljskem odlomku. Jezus ga je pogleda in mu rekel: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Evangelist nam ne poroča, kako so ravnali drugi učenci. Ampak Jezus se je sklonil pred vsakega posebej, mu umil noge in jih obrisal s platnom, s katerim je bil opasan. Tudi Juda Iškarijota Jezus ni preskočil. Sklonil se je tudi k njegovim nogam, jih umil in obrisal. Da bi tudi Juda imel delež z njim. Bog ve, kakšen vihar je v tistih trenutkih divjal v Judovem srcu in kaj je odločilo, da je kljub temu povabilu, da bi imel delež z Jezusom, odšel v noč.

Tako se začne ljubezen do konca, dragi bratje in sestre. Ne more ljubiti do konca, kdor ne odloži vrhnjega oblačila. Razlagalci pravijo, da je za Jezusa to znamenje njegovega Božjega veličastva, ki ga je odložil, ko se je učlovečil in postal eden izmed nas. Tudi mi moramo v tem večeru premisliti, kaj nosimo na sebi, ali pa kaj nosimo v sebi, kar nam preprečuje, da bi se lahko sklonili k bližnjemu in mu umili noge. Še enkrat prisluhnimo Jezusu, kaj pomeni to umivanje nog. Petru je rekel, da gre za delež z njim, z Jezusom. Za to torej gre, za delež. Ko odložimo svojo prevzetnost, svojo užaljenost, svojo zamero, svojo ošabnost, pravzaprav, ko odložimo svojo sebičnost, se šele lahko sklonimo k ljudem in jim umijemo noge. In tudi pri tem našem odlaganju odvečnega, da se lahko sklonimo k bližnjemu in mu izkažemo ljubezen, ne gre za nič drugega, kot da s tem naredimo prostor v sebi, da bi imeli ti ljudje delež z nami, delež z menoj.

Takšna ljubezen do konca ne sme imeti konca. Ne sme se izčrpati pri prvi zavrnitvi. Pravzaprav se ne sme izčrpati pri nobeni zavrnitvi. Jezus se je z Judom ponovno srečal v Getsemaniju. Prišel je, da bi ljudem z »meči in koli« pokazal, koga naj primejo. Ko je pristopil k Jezusu in ga poljubil, ga je Jezus nagovoril: »Prijatelj, čemu si prišel?« Juda je še vedno povabljen, da bi sprejel delež z Jezusom. Ljubezen, ki nima konca tudi v trenutku, ko noč začne postajati strašna in se življenje začne oblačiti v trpljenje.

Ljubezen do konca se ne konča tudi v pribitosti na križu. Tudi tam želi ljudem podariti delež z njim, in zato prosi zanje, prosi za nas: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

Ljubezen do konca nikoli ne neha biti ljubezen. Ljubezen nikoli ne neha ljubiti.

In to je tisto drugo sporočilo tega večera. Božja ljubezen gre tako daleč, da ni samo povabilo, da bi se odločili zanj in da bi se v njem tudi mi učili ljubiti drug drugega, z njegovo pomočjo tudi mi do konca.

Zato je »tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: ‘To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.’ Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: ‘Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.’ Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

To poročilo apostola Pavla, ki ga je, kot piše, tudi sam prejel, je prvi zapis o postavitvi evharistije v Svetem pismu. In te besede posvetitve prvin kruha in vina v Jezusovo telo in njegovo kri se v svojem bistvu niso spremenile vseh dva tisoč let. Duhovniki jih v Jezusovem imenu, morda bi bilo bolj prav reči, da jih po duhovnikih Jezus sam izgovarja nad sadom zemlje in sadom trte, da izpolnjuje svojo obljubo in ostaja z nami. Da bi po uživanju njegovega telesa in krvi tudi nas prevevalo Božje življenje in nam dajalo moč za graditev krščanskega, pa tudi človeškega občestva.

Pri evangelistu Luku se poročilo o zadnji večerji začne z besedami: »Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, preden bom trpel« (Lk 22,15). Jezus te srčne želje ni imel samo v večeru velikega četrtka, tega si ni želel samo za zadnjo večerjo s svojimi učenci. Jezus ima vedno željo po nas. Papež Frančišek pravi v Apostolskem pismu Srčno sem želel: »morda se tega niti ne zavedamo, a vsakokrat, ko gremo k maši, je prvi razlog, ker nas privlači njegova želja po nas. Z naše strani je možni odgovor, najzahtevnejša askeza kot vedno ta, da se predamo njegovi ljubezni, da se želimo pustiti, da nas pritegne. Gotovo si je pri zadnji večerji želel vsako naše obhajilo s Kristusovim telesom in krvjo« (čl. 6).

Dragi bratje in sestre. Kakšno sporočilo, kakšno razodetje. Jezus nam pri vsaki sveti maši razodeva svojo srčno željo, da bi to sveto daritev obhajal z nami. Če bomo pozorni v svojih srcih, bomo to Jezusovo željo, srčno željo, zaslišali, še več, začutili jo bomo in počasi bo tudi v nas vsaka sveta maša postala srčna želja, da se srečamo z Jezusom v besedi ter se nasitimo z njegovim telesom in njegovo krvjo. Povejmo mu na začetku vsake svete maše, da tudi mi srčno želimo biti z njim, da srčno potrebujemo njegovo ljubezen do konca, da bi tudi mi sami mogli ljubiti.

Evharistija in duhovništvo sta neločljivo povezana. Po duhovnikih Jezus v evharistiji ostaja med nami, brez njih smo prikrajšani za njegovo evharistično navzočnost. Zato vas povabim, da Jezusu nocoj in vedno znova povemo tudi: Jezus, srčno želimo biti s tabo pri sveti daritvi, zato te prosimo, da nam podariš duhovnikov, po katerih boš uresničeval svojo obljubo, da boš ostal z nami vse dni, do konca svet. Stori to, ker te potrebujemo.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit

Pridiga škofa Jurija Bizjaka pri večerni sveti maši na veliki četrtek

Nocojšnji večer, bratje in sestre, nam kliče v spomin tri velika sveta znamenja: kruh in krizmo in vodo: Vodo za umivanje nog, krizmo za posvetitev mašnikov, pa tudi za maziljenje pri krstu in pri  birmi, kruh za postavitev evharistije. Ustavimo se letos na kratko ob znamenju krizme.

Olje se že iz davnih časov uporablja zlasti v tri namene: kot začimba, kot gorivo, kot dišava. Zaradi te trojne uporabnosti je olje ustrezno znamenje za ponazoritev darov Svetega Duha in duhovnih učinkov, ki jih maziljenje nakazuje in dosega. Začimba je znamenje vere, gorivo je znamenje upanja, dišava je znamenje ljubezni.

Vera je kot začimba: Kakor olje in ostale začimbe naredijo jedi užitne in okusne, tako krepost vere, ki jo ponazarja in uresničuje maziljenje, naredi okusno in užitno človeško življenje. Kakor so jedi brez začimb puste in prazne, tako postane tudi življenje brez vere prej ali slej pusto in prazno. Tudi krstno maziljenje nas torej usposablja za živ in stalen stik z Gospodom, zlasti za živ in stalen stik v iskrenem pogovoru z njim, v vsakdanji molitvi, v prošnji, v zahvali.

Upanje je kot gorivo: Lučka sveti, dokler ima gorivo, ko pa goriva zmanjka, lučka ugasne. ‘Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi,’ pravi Kristus, ‘da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih’ (Mt 5,16). Tudi birmansko maziljenje nas torej usposablja za dobra dela, ker nas napaja z upanjem, brez katerega se naša volja utrudi in naveliča. Z maziljenjem pa postajamo podobni Abrahamu, ki je upal proti upanju in dajal Bogu hvalo (Rim 4,18).

Ljubezen je kot dišava: Vonj je najfinejši čut in prava prispodoba za najsvetejšo krepost ljubezni. Tako krstno kakor birmansko maziljenje nas usposablja za boj proti vsaki vrsti samoljubja in sleherni zasvojenosti. Apostol poganov je svoje poslanstvo zelo lepo označil prav s prispodobo o vonju. V pismu Korinčanom namreč piše: ‘A hvala Bogu, ki nam vedno daje zmago v Kristusu in po nas razširja po vseh krajih prijeten vonj Kristusovega spoznanja’ (2 Kor 2,14). Vonj Kristusovega spoznanja, o katerem piše apostol Janez, da daje vso vednost: ‘Vi pa imate maziljenje od Svetega in veste vse!’ (1 Jn 2,20).

Bratje in sestre. Nocojšnji obred umivanja nog nam kliče v spomin obred našega krsta, ko nas je krstna voda očistila madeža izvirnega greha in nas povezala v skupnost Kristusovih učencev. Kristusov zgled nas spodbuja, da drug drugemu umivamo noge zlasti z medsebojnim odpuščanjem in molitvijo drug za drugega, kakor nam priporoča apostol: ‘Prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo na kom kaj grajati; kakor je Gospod vam odpustil, tako tudi vi; na vse to pa oblecite ljubezen, ki je vez popolnosti’ (Kol 3,13-14). Vsem želim globoko in radostno doživetje Velike noči. Amen.

 

Msgr. dr. Jurij Bizjak
Koprski škof

Vir: SŠK