Msgr. ddr. Anton Stres (foto: arhiv STA)

Danes je v Kočevskem Rogu potekala spominska slovesnost v spomin na žrtve povojnih pobojev. Slovesnost je potekala pri kapelici ob grobišču Pod Krenom. Slovesnosti se je udeležil tudi premier Janez Janša, ki je skupaj s predsednikom republike Borutom Pahorjem položil venec ob breznu pri Macesnovi gorici v Kočevskem Rogu, po slovesnosti pa sta skupaj položila venec še k Spomeniku žrtvam NOB v Smrečju pri Turjaku.

Sveto mašo na grobišču Pod Krenom je daroval upokojeni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, zbrane na slovesnosti po sveti maši pa je  nagovoril predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. V svojem nagovoru je spregovoril o ozračju med drugo svetovno vojno, ki je narekovalo sprejemanje odločitev v tistem času, o pomenu Kočevskega Roga, brez katerega ni mogoče razumeti Slovenijo, in o nujnosti priprave krovnega zakona tega področja, ki bo ugotovil, da je v Sloveniji bila komunistična revolucija in, da so bila njena dejanja zavržna.  “Šele od tam dalje imajo lahko drugi zakoni smiselne učinke.”

Slovesnost, ki jo je organizirala Nova slovenska zaveza, je popestril moški pevski zbor Prijatelji iz Šentvida pri Stični skupaj s solistom Markom Finkom.

V nadaljevanju objavljamo nagovor nadškofa Stresa:

Drage sestre in dragi bratje, več kot trideset let je tega, kar obhajamo vsako leto tukaj to sveto mašo ob približno istem času. V obdobju teh desetletij je bilo odkritih in ugotovljenih več sto drugih, večjih ali manjših množičnih grobišč. Že samo ta številka opozarja na strahotno razsežnost množičnih pobojev na tleh naše domovine v maju in juniju leta 1945. Ta odkritja pa nam dajejo tudi slutiti vso nečloveškost ravnanja z neoboroženimi ljudmi obeh spolov in vseh starosti. Mnogi so bili živi vrženi v brezna in samo Bog pozna njihovo trpljenje.

Kar nas vsako leto zbere tukaj pod Krenom ali pa kje drugod, je najprej sočutje. Sočutje je plemenito čustvo, ki nas povezuje z vsemi trpečimi, ki pa nas tudi varuje pred hudobnimi in krutimi dejanji. Za tako sočutje v tistem času na teh krajih ni bilo mesta. Žal ga tudi danes ni v zadostni meri, da bi bila vsa grobišča primerno urejena, kakor je to tukaj pod Krenom, in bi po 76 letih lahko vse žrtve našle grob, ki bi bil primeren njihovemu neodtujljivemu človeškemu dostojanstvu.

Medvojni in povojni poboji imajo več razsežnosti, več razsežnosti pa ima tudi naš odnos do njih.

Če začnem pri najbolj površinski, je to najprej politična razsežnost. Mislim na dejstvo, da se različne politične skupine do teh dogodkov opredeljujejo z vidika svojih političnih koristi. Nekatere ne naredijo potrebnih korakov, ker nočejo izgubiti določeno število volivcev ali pa so zabetonirane v preteklih ideologijah sovraštva in lažne propagande. Če ostanemo pri tem, ne bomo prišli daleč. Vsekakor pa to ne more biti naše stališče.

Druga razsežnost je moralna. Res je, da vojna ljudi otopi in poruši splošna moralna pravila. Ko govori orožje, ne molčijo samo muze, kot so rekli včasih, ampak pogosto utihne tudi moralna vest. Če pa vest utihne, človek preneha biti do drugih sočlovek in postane volk. Volčja je bila tudi ideologija neizprosnega razrednega boja, za katero tudi takšna dejanja, kot so se dogajala tukaj, niso bila zločin. Njen daljni odmev je sodobno sovraštvo do političnih tekmecev, ki se stopnjuje do izključevanja in ki se lahko kaj hitro stopnjuje do tiste popolne izključitve, ki se imenuje umor, kakršni so se dogajali tukaj.

Vsako leto nas zbere tukaj solidarnost z ljudmi, ki so pretrpeli najhujšo in popolno  krivico, telesno in moralno. Nasilno jim je bilo odvzeto življenje in – kar je še huje – odvzeta jim je bila pravica do pravičnosti. Ali so bili česa krivi ali ne, ni bilo pomembno. Tako se je rodil zločin. Poteptana je bila temeljna etična zahteva, da mora veljati vsakdo za nedolžnega, dokler se mu ne dokaže nasprotno. Ima pravico do pravičnosti in ta je bila množično in brezobzirno zavržena tedaj in še danes ni vedno spoštovana.

Tretja razsežnost pa je naša, verska razsežnost. Za nas kristjane se je zgodil greh, podoben tistemu, ki je obsojen na prvih straneh Svetega pisma v zgodbi o Abelu in njegovem morilskem bratu Kajnu. Zgodil pa se je tudi greh, ki je ugonobil samega Božjega Sina Jezusa Kristusa. Zato je ta kraj posejan s križi in znamenji, ki govorijo o Jezusovem trpljenju in smrti, saj so mu na poseben način pridruženi vsi, ki so umrli nasilno in po krivici. Toda v naši veri to ni zadnja beseda. Zadnja beseda je beseda odpuščanja in vstajenja. Jezus je na križu odpustil svojim sovražnikom in rabljem ter molil zanje. Njegov nebeški Oče je to molitev uslišal, zato je svojega umorjenega Sina obudil od mrtvih in nam ga je vrnil kot živega zagovornika za spravo z njim samim in za poziv k odpuščanju in spravi med nami.

Vsakoletno slovesnost tukaj navadno imenujemo spravna slovesnost. Ni spravna slovesnost zato, ker bi bila z eno mašo pred tridesetimi leti sprava že dosežena. Sprava, kakršno potrebujemo, ni samo enkratno dejanje, ampak je proces, ki ima več korakov. Naj naštejem samo tri, ki se mi zdijo najpomembnejši.

Prvi korak je brezpogojna privrženost resnici. Resnico lahko poteptamo na dva načina: da jo zamolčimo ali da jo popačimo in izkrivimo. Resnica o povojnih pobojih je bila dolga desetletja zamolčana, ko pa je prišla na dan, je bila nezaželena in zato omalovaževana. Še danes si marsikdo ne upa govoriti, kar ve o tem. To dejstvo veliko pove.  Slišati je tudi zaklinjanje, da mora ostati zgodovina napisana in povedana tako, kakor je bila v času vladavine tistih, ki so te poboje zagrešili. Toda resnice ni mogoče vkleniti, kakor poudarja tudi Jezus v evangeliju: »Nič ni skritega, kar bi se ne razodelo …« Resnici tudi ne moremo predpisovati, kakšna mora biti, ampak ona narekuje samo sebe.

Skupaj z resnico in z njeno podporo zahteva sprava tudi pravico. Ljudje, ki so našli svoje zadnje počivališče tukaj in njihovi svojci, na pravico še vedno čakajo. Tako dolgo, dokler zaradi teh zločinov ni nihče obsojen in je zarota molka tako učinkovita, da tisti, ki marsikaj vedo, ne smejo oziroma si ne upajo spregovoriti, naša država še ni tisto, kar bi morala biti. Država obstaja zato, da svojim državljanom zagotavlja varnost, red in pravičnost. Vsak zločin pa poruši to varnost, red in pravičnost. Zato zločin mora biti obsojen, prav tako pa tudi ideologija, ki ga je narekovala.

Tretji korak pa je odpuščanje. Ko se soočimo z velikimi zločini, smo navadno ogorčeni. Ta ogorčenost je razumljiva in upravičena, zato je ne smemo enačiti z nesprejemljivim sovraštvom in maščevalnostjo. Tudi zahteva po jasni obsodbi zločinov ne izhaja iz sovraštva ali maščevalnosti, temveč iz potrebe po tem, da se moralni in pravni red, ki je bil z zločinom zrušen,  zopet vzpostavi in da zopet dobijo svojo polno veljavo svéta moralna načela pravičnosti. Toda popolna pravičnost je ob soočenju s takim masivnim zločinom nemogoča. Spričo neizmernosti in neizmerljivosti krivice in zločina nam za spravo preostane samo odpuščanje. Pravičnost namreč vključuje poravnavo, ta pa tukaj ni mogoča. Mrtvim ni mogoče vrniti življenja in kako naj bi poravnali vse trpljenje, ki so ga prestali oni in njihovi svojci? Edini izhod je v odpuščanju, da lahko zaživimo novo življenje in gledamo naprej. Seveda ne na škodo resnice in priznanja zločina. Odpuščanje to predpostavlja, saj bi ga drugače sploh ne bilo treba. Odpustiti ne pomeni pomesti pod preprogo in tudi ne reči, da zločin ni zločin. Pač pa odpustiti pomeni odpovedati se vsaki maščevalnosti ter gledati naprej in ne nazaj, kot nas tudi Jezus vabi, ko pravi: »Vsak kdor prime za plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

Odpuščanje pa tudi je vstajenje. Jezus je na križu odpustil svojim rabljem in nato vstal od mrtvih, vstal je v novo življenje. Novega življenja, odrešenega in osvobojenega bremen preteklosti, ni, če ni odpuščanja in sprave. Na to novo življenje Slovenija še čaka, čaka na vstajenje. Dokler pa se bo med nami bohotila ideologija izključevanja in sovraštva, tudi razrednega in ideološkega, se bo tudi narodovo vstajenje v novo življenje v medsebojnem spoštovanju in sodelovanju vedno znova odmikalo v prihodnost.

Zato obhajamo vsako leto tukaj sveto mašo. Obhajamo spomin na najvišje dejanje sprave med Bogom in ljudmi, ki ga je izvršil Jezus Kristus s svojo prostovoljno smrtjo na križu, na katerem je molil za svoje rablje in zanje prosil odpuščanja. S tem je izpričal najvišjo moč ljubezni. Pri vsaki sveti maši nas vabi, da ga posnemamo. Ta moč Božje ljubezni, ki izzveni v odpuščanje in vstajenje v novo življenje, nas edina usmerja proti prihodnosti: prihodnosti vsakega od nas, prihodnosti naše narodne in politične skupnosti, prihodnosti Božjega kraljestva med nami. Amen.

Msgr. ddr. Anton Stres
Upokojeni ljubljanski nadškof