V petek, 19. maja 2023, ob 18. uri je v atriju ZRC SAZU v Ljubljani potekala svečana akademija ob 30-letnici Ustanove dr. Antona Trstenjaka. Kulturni program so oblikovali študenti Akademije za glasbo UL in AMEU – Akademije za ples, slavnostni govor pa je imel akad. Jože Krašovec. Besedilo govora v nadaljevanju objavljamo v celoti.
Filozofske in teološke osnove edinosti
Akademik Anton Trstenjak je v biografijah predstavljen kot slovenski filozof, antropolog, psiholog, teolog in duhovnik. Njegove publikacije spadajo po tematiki med psihološka, antropološka, filozofska, kulturološko-narodnostna ter teološka dela. Trideset let ustanove Antona Trstenjaka pa je posebna priložnost za premislek, kako dragoceni so sadovi njegovega življenja in delovanja za vzgojo in izobraževanje naslednjih generacij. Večkrat sem slišal oceno, da je Trstenjak gojil kulturo dialoga in si je vedno prizadeval za edinost med ljudmi. Razprtije so ga zelo motile. Izkušnja iz osebnih stikov z njim in iz ocen drugih me je spodbudila, da sem za svoj nagovor na današnji slovesnosti izbral tematiko z naslovom »Filozofske in teološke osnove edinosti«.
Spomin na leta, ko sem kot študent poslušal njegova predavanja, me vodi po obsežni zgodovini filozofije v odnosu do temeljnega vira judovsko-krščanske civilizacije. Pozoren sem na dejstvo, da so med njegovimi publikacijami izsledki strogo analitičnih raziskav, širokopoteznih sintez za najzahtevnejše ume in poljudnih knjig za najširši krog ljudi, ki jih pestijo najbolj splošne eksistencialne življenjske težave. Za vse pa je značilno iskanje edinosti v pluralnosti, dobrega pri vsem videzu brezupne odtujenosti, predvsem pa izkazovanje sočutja do človeka v stiski. »Za človeka gre«, je bil njegov moto. Zato je toliko ljudi bralo njegove poljudne knjige. Znano pa je tudi, da so mnogi iskali oseben stik z njim, ko so potrebovali nasvete, kako naprej v prihodnost.
Filozof, teolog, psiholog in duhovnik, končno akademik Anton Trstenjak je nagonsko izhajal iz preverjenih osnov naše duhovne kulture in iz intuicije notranjega čuta, ki je univerzalen in zato tako ali drugače povezuje usode ljudi, a se je dobro zavedal, da najbolj zanesljive psihološke prijeme v konkretnih življenjskih situacijah najdemo v svetopisemskih zgodbah. Preganjala ga je radovednost, katere so skupne točke klasikov judovske in krščanske filozofije in teologije: ne slepa Usoda iz antičnih tragedij, tudi ne bleščeče abstraktne ideje o čistih formah pri Platonu in poznejših idealistih vse do Hegla in kopernikanskega obrata njegovih tez in antitez v razredni boj ideologije materializma; tudi ne sistem sholastike, ki je izrinil intuicijo in globinsko duhovno izkušnjo. Vodil ga je močan čut za »kategorični imperativ« morale, ki je med drugim Immanuela Kanta navdihnil z vizijo resničnosti in resnice, ki jo spoznavamo tako s čistim kot praktičnim umom.
Sveto pismo vključuje neločljivo povezanost dveh načel: prvič, da je Bog samo eden in edini; drugič, da Bog ni brezoblična Ideja in Usoda, ampak najvišje osebno duhovno bitje, ki ga je mogoče in potrebno ljubiti z brezpogojno ljubeznijo. Bog, ki je edini, je izbral eno ljudstvo Izrael in z njim sklenil večno zavezo, da bi postal »luč narodom«. Tako je Izrael postopoma za vse človeštvo postal znamenje edinosti, ki pomeni najdrznejšo provokacijo za vse antične in novodobne politeizme in panteizme. Namesto Usode antičnih mitov, filozofij in misterijev Sveto pismo postavlja Božjo Previdnost. Namesto cikličnega pojmovanja časa in zgodovine postavlja v prihodnost naravnano zgodovino z obljubo dopolnitve vsega stvarstva v polnosti časov. Namesto determinizma brez osnove za kakršno koli svobodo in moralo postavlja svobodo človekovega duha, globinski čut za osebno in družbeno moralo. V središče celotne vizije vesolja in človekove duhovne kulture postavlja neodtujljiv čut za odgovornost. Vse bistveno, kar je v Stari zavezi zapisano za Izrael, je Jezus vključil v Novo zavezo, ki Staro zavezo dopolnjuje najbolj očitno s tem, ko na široko odpira vrata svobode, odgovornosti in ljubezni do Boga in človeka vsem narodom sveta.
Sveto pismo kot celota je do dobe razsvetljenstva odločilno oblikovalo razvoj celotne evropske kulture na vseh področjih religije, izobraževanja, kulture, umetnosti in znanosti. V spopadu z antično kulturo Usode je zmagalo z duhovno osnovo personalizma, svobode duha in osebne odgovornosti. Prevodi Svetega pisma so bili domala v vseh jezikovnih skupinah prvi in odločilen vir razvoja narodnega jezika, literature in kulture sploh. Z nastopom razsvetljenstva pa se je začela restavracija kozmološko, kolektivistično in deterministično zaznamovane antične kulture z dodatki novodobnega liberalizma, ateizma, determinizma, nacionalizma, kolektivizma, nestrpnosti in represije, giljotine in koncentracijskih taborišč. Vse vrste mitologij so dobile nov zagon. Rezultat tega gibanja pa je splošna ugotovitev, da je na pohodu »kriza vrednot«. Namesto bibličnih Božjih atributov, kot so vsemogočnost, pravičnost, milost, sočutje, usmiljenje, odpuščanje in sprava je na delu radikalni relativizem, liberalizem, prevrednotenje vseh vrednot, legalizem, dvojna morala, brezpravje v »imenu ljudstva«.
Danes doživljamo prepadno dno razpada morale, pohoda vojne industrije v imenu »miru« inflacijo govorov o »demokraciji« z diktaturo enoumja v službi barbarske tekmovalnosti za primat v svetu, izdajstvo najhujše vrste med sosednimi državami. V tem svetu grozečih plazov lahko trideset let ustanove dr. Antona Trstenjaka daje osvežujoč navdih za vrnitev k edinosti temeljnih virov naše civilizacije, ki na prvo mesto postavlja poslanstvo Boga v odnosu do človeka in poslanstvo človeka v odnosu do Boga in človeka z maksimo, da je vsak človek ustvarjen po Božji podobi, ki mu zagotavlja dostojanstvo in svobodo, ki je onkraj dometa ideologij in politike. Tu najdemo pravo močnost za obnovo naše civilizacije, za ponižno iskanje resnice brez zavisti, pohlepa in gospodovalnosti. Tu se nasprotja stikajo, da nastaja edinost, ki jo narekuje srce s plemenitimi dejanji.
Akad. prof. dr. Jože Krašovec
