Na god apostolov Petra in Pavla, ko običajno po stolnih cerkvah škofje podeljujejo zakrament mašniškega posvečenja, je bilo v Murski Stolnici nekoliko drugačno praznovanje.
Ob 60. rojstnem dnevu so se ob soboškem škofu dr. Petru Štumpfu zbrali apostolski nuncij v Republiki Sloveniji Jean-Maria Speich, predsednik SŠK novomeški škof Andrej Saje, celjski škof Maksimilijan Matjaž, koprski škof Jurij Bizjak, mariborski nadškof Alojzij Cvikl, upokojeni škof Stanislav Lipovšek in ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. V stolnici so jih pričakali duhovniki, sorodniki in domači verniki.
V nagovoru je nuncij Speich orisal osebno pot apostolov Petra in Pavla. »Obema je srečanje z Jezusom iz Nazareta v različnih okoliščinah spremenilo življenje,« je dejal nuncij. Enega je iz ribiča spremenilo v ribiča ljudi, drugega iz preganjalca kristjanov v apostola poganov. Oba pa v verodostojni in neomajni priči Jezusa Kristusa.
»Slovenija potrebuje verodostojne priče. Bodimo te priče. Pustite se prebuditi v svoji misijonarski poklicanosti,« je nuncij Speich sklenil nagovor v spodbudi vsem navzočim.
V imenu Slovenske škofovske konference se je škofu Štumpfu za njegovo delo zahvalil predsednik SŠK škof Andrej Saje. Zaželel mu je Božjega blagoslova pri delu v škofiji in Cerkvi na Slovenskem. Spomnil ga je, naj se obrača na svojega zavetnika prvaka apostolov sv. Petra in v zaupanju v Gospoda premaguje težave in ovire. Čestital mu je z željo, naj ostaja vedno skupaj z Gospodom.
»Želimo vam veliko zdravja, Božjega blagoslova, Marijinega varstva in priprošnje zavetnikov naše škofije svetih bratov Cirila in Metoda,« je škofu Štumpfu v imenu duhovnikov čestital msgr. Franc Režonja in mu podaril mašne plašče v vseh štirih liturgičnih barvah.
Ob tem je nuncij Speich dejal, da je to pomenljivo dejanje, ki kaže na željo duhovnikov po stalni navzočnosti škofa – v vseh časih liturgičnega leta in v vseh razmerah – dobrih in težavnih.
Bogu, svoji družini in vsem navzočim se je za dobre želje zahvalil tudi jubilant Štumpf. Na koncu maše so vsi škofje skupaj z nuncijem podelili škofovski blagoslov.
Tudi uredništvo portala Blagovest želi škofu Petru veliko blagoslova in se pridružuje čestitkam.
V nadaljevanju objavljamo homilijo apostolskega nuncija msgr. Speicha:
Dragi bratje v škofovstvu in duhovništvu, sestre in bratje, 29. junija Cerkev časti svetega Petra in svetega Pavla, “dva stebra Cerkve”. Tradicija nikoli ni praznovala enega brez drugega: oba sta neločljiva.
Sin ribiča in ribič tudi on sam, preprost, brez izobrazbe in kulture, ki bi ga pripravila na vodilno vlogo, pa čeprav je znal brati kot vsak Jud in je bil na čelu majhnega družinskega podjetja, Simon, ki mu je Jezus nadel vzdevek Peter, je bil iz Kafarnauma v Galileji, mesta na obali Tiberijskega jezera. Pavel je bil Jud iz diaspore, iz Tarza v Mali Aziji, farizej in učenec Gamalijela in še več: rimski državljan. Brez težav se je preživljal z delom. Obema bo srečanje z Jezusom iz Nazareta v zelo različnih okoliščinah spremenilo življenje.
Po čudežnem ulovu rib Gospod pokliče Simona: “Hodi za menoj in naredil te bom za ribiča ljudi” (Mr 1,17). Savla, ki je “besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem” (Apd 9,1), na poti v Damask obda svetloba, medtem ko se oglasi glas: “Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.” Simon, zdaj Peter, zapusti svoje mreže in dom, da bi sledil rabinu, učitelju; Savel, ki je postal Pavel, se je kljub prenagljenosti svojega značaja ponižno dal na razpolago apostolom.
Peter od Svetega Duha prejme razodetje o identiteti svojega Učitelja in lahko razglasi: “Ti si Kristus, Sin živega Boga.” Peter dobi nalogo pastirja črede Cerkve: “Ti si Peter in na tej skali bom zgradil svojo Cerkev”.
Pavel sliši ” je slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti” (2 Kor 12,4), ki porušijo njegove gotovosti in jih preobrazijo. Ananija, ki je pred njim prejel maziljenje Svetega Duha (Apd 9,17), je nanj položil roke; Pavel je nato svoj apostolat podredil odobritvi Cerkve, zbrane v Jeruzalemu (Gal 2,2); vendar je zaradi izjemnih razodetij, ki jih je bil deležen, vedno menil, da je njegovo poslanstvo prav tako poslanstvo pristnega apostola. Čeprav Jezusa ni poznal “po mesu” (2 Kor 5,16), njegovo znanje o Kristusu, duhovno in prejeto po milosti, ni bilo slabše od znanja “očividcev in služabnikov Besede” (Le 1,2). Tako ni nikoli hotel žrtvovati lastnih prepričanj na račun mnenj najbolj avtoritativnih apostolov; “v obraz se je uprl Petru v Antiohiji” (Gal 2,11), da bi ohranil duhovno svobodo, pridobljeno v Kristusu. Pavlu je Bog zaupal “oznanjevanje evangelija med pogani, kakor je Petru zaupal oznanjevanje med Judi” (Gal 2,7).
Oba bosta podala največje pričevanje mučeništva: Peter bo križan, Pavel pa obglavljen pod cesarjem Neronom. Peter je sledil Kristusovemu klicu, z njim delil bolečine in zadovoljstva, ga zatajil in se nato razjokal. On, ki se mu je vstali Kristus prikazal, da bi okrepil njegovo vero in njegovo posebno poslanstvo, je razumel, da mora Kristusov križ, ki je bil zasajen v zemljo, živeti tako, da bo svoj križ zakoreninil v nebo. Le tako bo popolnoma zvest svojemu božjemu Učitelju. Sveti Pavel navdušuje s svojo gorečnostjo, ki pretresa, s svojo predanostjo, ki se tako razlikuje od naše trenutne mlačnosti. Pavlova kri in pisma, ki nam jih je zapustil, še danes Cerkev plodijo in jo delajo rodovitno.
Skupaj predstavljata apostolsko službo celotne Cerkve v medsebojnem dopolnjevanju poslanstva in karizme. To je bilo mogoče le zato, ker sta sprejela Kristusa v svoji šibkosti. Kar je daleč od naših egocentričnih in bedno malenkostnih prepričanj. Na praznik apostolov Petra in Pavla je bilo v naših stolnicah tradicionalno posvečenih nešteto duhovnikov; čeprav danes tega datuma ne upoštevamo več tako dosledno, se verjetno ne boste zmotili, če boste v imenu svetega očeta čestitali in se zahvalili vsem duhovnikom iz Murske Sobote in celotne Slovenije, tistim današnjim in tistim iz prejšnje generacije!
Petra in Pavla, ta dva moža, ki jima je vse nasprotovalo, je zajela Gospodova ljubezen in ta ljubezen do Kristusa ju je združila tudi v največjem pričevanju mučeništva. Nekatere ikone prikazujejo poljub Petra in Pavla. Kakšen nauk za naše skupnosti! Krščanska dobrodelnost ne združuje le podobnih, ampak tudi tiste, ki jih združuje, dela podobne drug drugemu. Razlike in idejni konflikti ostajajo, toda zaradi ljubezni, ki prihaja od drugod, ljubezni, ki združuje v Bogu Očetu in Sinu, te razlike postajajo dopolnjujoče se bogastvo. To pomeni tudi, da mora vsakdo izkusiti svojo šibkost, da bi se lahko oblekel v Božjo moč. Jezusov učenec ne postaneš brez spreobrnjenja. Ali se želimo spreobrniti? Ta beseda nam morda ne pomeni več ničesar. V molitvi nad daritvami govorimo Bogu: “Vedoč, da si ničesar ne zaslužimo, smo vsi bolj srečni, da je naše odrešenje samo iz tvoje milosti po Jezusu Kristusu, našem Gospodu.”
Bodimo verodostojne priče te milosti, ki mora edina določati o naših odločitvah. Slovenija potrebuje verodostojne priče. Bodimo te priče. Odprite se milosti te slovesnosti in se pustite prenoviti v svoji misijonarski poklicanosti, zvesti petrinski ustanovi in pavlovski karizmi.
Zaključujem s to bizantinsko molitvijo: “Veseli se, apostol Peter, veliki prijatelj Učitelja, Kristusa, našega Boga. Veseli se, ljubljeni Pavel, oznanjevalec vere in učitelj sveta. Zato oba posredujeta pri Kristusu, našem Bogu, za rešitev naših duš.”
Msgr. dr. Jean-Marie Speich, apostolski nuncij
Vir: Družina, SŠK
