Marko Ivan Rupnik (foto: Center Aletti / Youtube / posnetek zaslona)

Objavljamo pismo klerika, ki ga je sicer v javnost preko svojega X profila spravil Bojan Požar. Zaradi interesa javnosti pismo objavljamo v celoti. 

Opomba: vsebina pisma ne odraža nujno mnenja uredništva, ki se o vsebini za zdaj ne opredeljuje, pač pa jemlje na znanje nova dejstva o aferi, ki je postala odmevna pred dobrim letom dni. Besedilo pisma je v kurzivu, ni pa izključeno, da je avtor isti insajder, ki se je v zvezi s tem že javno oglašal.

Spoštovani, dolgo sem bil tiho. Mešanica razočaranja, nemoči, jeze, pa tudi dejstva, da se zadnji del Rupnikove zgodbe odvija v moji bližini. Nekaj, kar me je zadrževalo, je bila tudi obzirnost, ki jo očitno primanjkuje tistim, ki so jim dnevi pred božičem zdeli primerni, da se objavi Fiducia supplicans in razdeli že tako razdeljene, zmede že tako zmedene in pohujša tiste, ki se v svetu trudijo živeti po naukih evangelija … Teh vprašanj pač nisem hotel odpirati okrog velikih praznikov. Ste me pa mnogi spodbujali s svojimi sporočili in me prosili za komentar aktualnega dogajanja okoli Marka Ivana Rupnika in v Cerkvi nasploh. Ugotovil sem, da je želja velikih akterjev predvsem to, kar se je zgodilo tudi z mojim oglašanjem: da zadeva potihne, da se ne pogovarjamo več, da se težave priročno pometejo pod preprogo, kakor že tolikokrat v zemeljski zgodovini Jezusovega mističnega Telesa. Pa da se razumemo: nikakor ne mislim, da tole moje pisarjenje rešuje Cerkev (Gospod za ta boj priporoča post in molitev!), sem pa prepričan, da v duhu sinodalnosti in transparentnosti tudi tak glas pripore k skrbi za Cerkev in drug za drugega. In resnično upam, da nam je vsem jasno: glasni pastirji, s svetim očetom na čelu, in vsa njihova sodobna prizadevanja za ničelno toleranco do kakršnihkoli zlorab, vse obljube o transparentnosti, vsa njihova prizadevanja za vlogo laikov, trud za vključenost žensk in primarna skrb za uboge … – vse to v primeru Rupnik stoji ali pade. V teh dneh se je pri uršulinkah, pri Svetem Duhu, odvijalo izobraževanje redovnih predstojnikov na temo preprečevanja zlorab v Cerkvi. Vse v senci Rupnikovih poslikav na stenah konferenčne dvorane. Nekaterim udeležencem se je obrnilo v želodcu. Tudi meni se in zato Vam pišem. Dolg uvod, vem. Tudi zato, ker je ob vseh informacijah in vseh težavah sploh težko nekje začeti. Pa začnimo pri tistih, ki so v vseh skupaj najbolj prezrti. Naj vsaj tukaj prevlada logika Kraljestva: uboge sestre razpuščene skupnosti Loyola! Po desetletjih življenja, v katerih so vse svoje moči in talente darovale Kristusu, za dobro Cerkve skrbele za visoko izobrazbo, delale kot zdravnice, profesorice, predane delavke na škofijskih kurijah, skrbele za gospodinjstvo v semenišču, učile verouk, po desetletjih življenja in molitve za Cerkev, po desetletjih tihega trpljenja zaradi zlorab, je red razpuščen. Upam, da so odgovorni dobro razmislili o vprašanjih, kje bodo sedaj te ženske živele, kaj bo odslej njihovo življenje, kako se jim bo našel prostor v Cerkvi, kje bodo naše materialno in duhovno podprli v trenutku tako velike spremembe. Vse prevečkrat birokratizem naših “vrhov” spači obraz Matere Cerkve v grimaso brezčutne mačehe, ki vsako še tako tragično odslovitev iz duhovniškega ali redovniškega stanja pospremi s “Priporočamo jih/ga/jo v molitev.” in si s tem primerno in pobožno umije roke … Ne pravim nujno, da razpustitev ni bila modra odločitev: z zlorabami ranjena skupnost je očitno notranje razpadla. Odpirajo se vprašanja: kdo je krivec? Kakšne posledice nosi? Glede na to, da je vatikanski ustanovitelji Ivanki Hosta odredil bivanje na Portugalskem, ki je prepovedal stike s sosestrami in jih naložil mesečno romanje za žrtve zločina Marka Ivana Rupnika, pa morda zadnje ime le nosi krivdo. In nobenih pravnih posledic: čeprav je bil v božičnih dneh odsoten, je Centro Aletti še naprej njegova varna trdnjava. Ne pozabimo, kako je sestram, ko so se ločile od njega, obljubil, da jih bo uničil – je tokrat le uspelo? So to posledice zlorab ali pa njegov konkretni vpliv v Vatikanu? Ne glede na pohujšanje, ki ga dejstvo budi med verniki, ne glede na žrtve, ne glede na zdravo pamet: tisti, ki imajo v Cerkvi denar in prava prijateljstva, si lahko dovolijo vse. Pohvala sicer jezuitom, ki so naredili vse, kar so mogli. Predlagali so odslovitev iz kleriškega stanja, pa so naleteli na blokado “od zgoraj”; naredili so, kar je bilo v njihovi moči in ga odstranili iz svojih vrst. Sicer mi je ravno zadnjič eden izmed njih naveličano pojasnjeval, kako si je Marko že od nekdaj jemal pravico, da je živel po svojih pravilih in ni odgovarjal nikomur – zgovorno je dejstvo, da je redovnik, ki se je odpovedal zasebni lastnini, 90% lastnik. podjetje, preko katerega svoje delo izvaja Centro Aletti. Papež je sicer le dvignil zastaralne roke, a to po tem, ko se je ob novici o Rupnikovi inkardinaciji v koprsko škofijo, vse potreslo v vatikanskem uradu za komunikacije, kjer so se, kakor mi je razlagal znanec, ki tam dela, dobro zavedali, da novinarji ob zaključku sinode ne bodo spraševali samo o umetnosti poslušanja in o smeri skupne hoje. Koliko pa je bila to le poteza, ki je reševala močno načeto javno podobo papeža, pa se bo pokazalo. Pred nekaj dnevi je imel srečanje duhovnikov svoje škofije, pa je vprašanje o Rupniku preslišal. Zaenkrat tudi o pravičnem in transparentnem sojenju ne vemo še čisto nič. Zadnjič me je nek bralec označil za Zoretovega človeka. Da sploh nisem. Mi je pa ena od sester v pogovoru zaupala, kako je bil Zore prvi, ki je zares slišal njihove zgodbe in ukrepal. Se je morda zato leta 2019 začel pogrom nuncije nad Zoretom in vse tiste obtožbe o prebogati ljubljanski nadškofiji in finančnih nepravilnostih in Speichovi maniji, da Zoreta odstavi in ​​nastavi nekoga svojega, bolj rupnikarijanskega, najbrž? Potem pa Zoretova zahteva za obisk, katere rešitve še ne poznamo. Domnevam, da zato, ker ne bi pokazale čisto nič in bi bila to dodatna klofuta nunciju, ki je trdil, kaj je vse narobe. Na kateri strani je nuncij, nam je jasno. Seveda pa so tudi njega izkoristile velike vatikanske ribe in bo zdaj, ko je sojenje proti Rupniku možno in papež ni več v stanju popolnega zanikanja, priročno vržen pod avtobus. Očitno sicer še ne tako kmalu, ker je razposlal novo poizvedovanje za kandidate, med katerimi bo izbran duhovnik, ki bo škofa Jurija nasledil v Kopru. Torej se nuncij ne poslavlja še tako kmalu in bo najbrž Rupnikov vpliv odločil tudi pri naslednjem škofovskem imenovanju v naši ljubi Sloveniji… Gorje vam, ki kličete Božje ime in navajate evangelij, trobite o življenju po Duhu in o Božjem Kraljestvu, pa vas je sama politika ! Sedaj pa odstavek, ki me boli še najboljši in ga najjteže napisati … Silere non possum dobro povzame dogajanje (pa nisem jaz prevajal, da ne bo kakih ponesrečenih ugibanj): silerenonpossum.com/wp-content/upl Raje bi verjel, da je nekdo “z vrha” prisilil škofa Jurija, da je Rupnika sprejel med svojo koprsko duhovščino, pa temu ni bilo tako. Je že res, da je nuncij izdatno podpira zadevl; že ob lanskoletnem odzivu slovenskih škofov na Rupnikovo afero se je pritoževal, da se naše škofje na zadevo sploh ne bi smeli odzivati, da to ni v njihovi pristojnosti in da je Rupnik nedolžen, dokler se mu krivda ne dokaže – pohujšanje in nevarnost izgube vere naših dobrih ljudi pa očitno ni bila posebna skrb. Toliko o vonju po ovcah. Zgrožen sem poslušal, kako je škof Jurij z Rupnikom redno v stiku. Med nami se je o njegovi inkardinaciji že zelo jasno govorilo v začetku poletja in dolgo nisem vedel, kako resna je zadeva. Odločitev škofa Maksimilijana, da upoštevam ostal del klana Centra Aletti še nekako razumem: je pač odprt, je rupnikarijski, verjamem, da je poskušal razumeti človeško situacijo teh duhovnikov in jih sprejme vsaj ad experimentum – za poskusno dobo. Tole z Jurijem pa mi ne gre v glavo. S to potezo je uničil podobo starozaveznega očaka, ki si jo je ustvaril med nami. Vprašanje je več kot odgovorov. Kljub jasnim opozorilom jezuitov glede Rupnika? Kljub nezadovoljstvu in zgražanju duhovnikov, ki jih v zadnjih letih priprave na upokojitev niti ne predstavlja več? Kljub dejstvu, da je škofija Koper del okolja, kjer bi se naj dogajale zlorabe in kjer je rana še kako odprta? Kljub temu, da ve, da bo v kratkem dobil naslednika in da je predati škofijo s tako problematičnim duhovnikom, kot bi sin dal škorpijona, ko on pričakuje vsaj približno užitno jajce? To, škof Jurij, je pljunek v obrazu žrtev, v obrazu svojih poštenih in naravnih duhovnikov, v obrazu običajnih kristjanov … Je pa tudi pljunek v obrazu zdrave pameti. Nikoli. Če bi Rupnika sprejeli v neki škofiji v južnoafriškem Lesotu, bi se mi zdelo neokusno, tole je pa naravnost ogabno. Ubogi koprski generalni vikar Slavko Rebec, ki je našel svoj podpis pod že izdanim pojasnilom o Rupnikovi inkardinaciji, je nehote potrdilo pravno in literarno skropucalo, ki sta ga položila Božo Rustja in škof Jurij. Jurij … Kaj mu je? Ne pozabimo, da gre za škofa, ki je o sestrah Loyola pred svojimi duhovniki večkrat uporabil besedo “babe” in jo še s čim oplemenitil … Ne pozabimo, da se v tej zgodbi kaže tudi odnos do ženske v Cerkvi in ​​srce me boli, ko se tudi takole jasno pokaže, kje smo. Vesel sem, da so tako Jurijev pljunek (z velikodušnim vatikanskim dodatkom) na svojem obrazu začutili tudi slovenske škofje, ki se v svojih prazničnih intervjujih niso niti dotaknili naše problematike. Škof Saje je zato že podal odlično izjavo in se distanciral od Bizjakovih odločitev. Je bila pa seja Slovenske škofovske konference takrat zelo napeta. Škofu Sajetu iz srca čestitam, da je našel notranjo moč in se s težavo otepel nuncijevega oprijema. Žal je svoje napisal tudi murskosoboški škof Peter, ki je še enkrat zamudil priložnost, da bi bil tiho (pa tišine pri večini škofov sploh ne zagovarjam). Zvest oskrbnika je že mogoča, av razumnost oskrbnika že dolgo dvomim. “Razočaranje” je beseda, ki zadnje leto odmeva v meni. V trenutku “razočaranja” je v meni ugasnilo vsakršno navdušenje in celo sprejemanje Rupnikove umetnosti. Prej tako opevana dela so naenkrat pred mano zasijala v vsej svoji praznini: velike bolščeče oči, veliko barv, zlata, nobene globine zadaj. Po še ne popolnoma minulih vtisih veselega decembra me zadeva še najbolj spominja na kičasto okrašeno plastično novoletno jelko v hiši enega izmed mojih faranov. Spomnim se, da mi njegovo delo sprva sploh ni bilo všeč. Težko bi s prstom pokazal na tisto, kar me je motilo, a se mi je zadeva upirala. Dvomim, da je šlo za neko duhovno intuicijo: samo grdo je bilo. Potem sem pa leta in leta poslušal “Rupnik gor, Rupnik dol, Rupnik sem, Rupnik tja” in se naučil, da mi Rupnik pač mora biti všeč, da moram razumeti njegovo teologijo, da moram sprejeti njegovo razumevanje življenja po Duhu, ker je sicer z mano nekaj narobe. Podobno so do pred kratkim nasilno tlačili v duše naših propedevtov in bogoslovcev: Rupnik je nova teologija Cerkve, če ga ne sprejemate, ste pač klerikalci, povzpetneži, duhovno nerazsvetljeni tridentci, nastopači, rigidneži, medgorski fanatiki, karizmatični pobožnjakarji in ne vem, kaj vse. , ki za svojimi držami gotovo skrivate kako seksualno deviacjo. Ne, pa se je pokazalo, da so deviacije tudi pri edinih razsvetljenih … Isti ljudje so na raznih kvazikatoliških medijih oznanjali ideološki boj med frančiškani, rodetovci, jezuitarji, pa se je pokazalo tudi, da so bili oni tisti, ki so ves čas. hlastali po moči in vplivu … O, blaženo razočaranje: po tebi sem ugotovil, kako malo sem svoboden, kako Besedo hitro zamenjam za besedo in kako se tudi po ljudeh Cerkve lahko zgodi duhovna zloraba, ki je dovoljena samo ena pot, en pristop in celo samo en okus … Za konec bi rad delil z Vami še kratko pričevanje, ki mi ga je posredovala ena od šestih razpuščenih skupnosti Loyola. čeprav sama od Rupnika ni doživela fizičnega ali zunanjega nasilja, se je ob izbruhu afere spomnila zgodbe, ki ji je zaupala mlada sestra v odhajanju. Povedala ji je, kako jo je Rupnik povabil v kočo v hribih. Prepričana, da bodo tam tudi druge sestre, se je odzvala povabilu in šele na mestu ugotovila, da sta z Rupnikom sama. Ko je spoznala, kaj je bil namen njenega obiska, ji je uspelo uiti samo tako, da ji je on prej zvil roko in da je mlada ženska zbežala v gozdu … Pomislimo na njeno mlado telo, na njeno lepo dušo, na njeno življenjsko. iskanja in hrepenenja, na njen poklic … Je res prav, da smo tiho? Je res prav, da s tišino onemogočamo pravičnost, spravo in ogrožamo prihodnost naših mladih v Cerkvi? Zato še enkrat pozivam k temeljiti preiskavi Rupnika očitanih zločinov in teološke neoporečnosti njegovih umetniških in literarnih del. Dragi škofje, velika odgovornost je tudi na Vas. Vi ste branitelji veri v dušah ljudi in pastirji Cerkve. Ne čakajte na Vatikan, ker ne boste nič dočakali. Po Božjem pravu ste Vi odgovorni za svojo čredo, ne papež ali kak izmed prefektov. Na Vas je in Vi boste odgovarjali. Ker sem zadnjič nekje naletel na njegovo lepo pridigo ob godu sv. Stanislava Kostke, ki jo je imel za gojence istoimenskega Zavoda, se obračam na nadškofa Zoreta. V glavni kapeli Zavoda, ki naj bi vzgajal nov rod narodno zavednih katoličanov, je ogromen mozaik, ki ga je ob stoletni ustanovi naredil Rupnik. Po vseh obtožbah glede duhovnih, fizičnih in splošnih zlorab, po dokazanem nemoralnem življenju, po zadnjem letu vatikansko-rupnikarijanskih mahinacij, ki so vrhovni dokaz gnilega klerikalizma v samih vrhovih Cerkve, je Rupnikov mozaik v najpomembnejši (naj mi naši Vipavci ne zamerijo!) katoliški. izobraževalni ustanovi v Sloveniji popolnoma neprimeren in celo grotesken. Kaj sporoča našim mladim? Kako se lahko tam srečujejo z Bogom? Kako lahko tam doživijo Cerkev kot prostor resnice, varnosti, svobode in odrešenja? Nadškof Stanislav, velik in pobožen si v besedah, bodi končno velik in pobožen tudi v dejanjih. Naroči odstraniv, Ti lahko. Naj pride od Tebe in ne od staršev. Bodi preroški, ne boj se odločitev. Če Te muči negotovost, se v duhu postavi pred svoje velike predhodnike in se izpostavi njihovemu pogledu: znajdi se pred pogledom trdnega Jegliča, ki si ga citiral v prej omenjeni pridigi, pred pogledom trpečega Rožmana, pred pogledom neustrašnega Vovka. Oni bi naredili enako: za sveto Cerkev, za našo mladino in za naš narod. Dragi bralec, ne boj se jasnosti, odločnosti, ne boj se velikosti: za sveto Cerkev, za našo mladino in za naš narod. Kristus je Zmagova pred pogledom neustrašnega Vovka. Oni bi naredili enako: za sveto Cerkev, za našo mladino in za naš narod. Dragi bralec, ne boj se jasnosti, odločnosti, ne boj se velikosti: za sveto Cerkev, za našo mladino in za naš narod. Kristus je Zmagova pred pogledom neustrašnega Vovka. Oni bi naredili enako: za sveto Cerkev, za našo mladino in za naš narod. Dragi bralec, ne boj se jasnosti, odločnosti, ne boj se velikosti: za sveto Cerkev, za našo mladino in za naš narod. Kristus je Zmagovalec. S spoštljivim pozdravom in lepimi željami za 2024, KPF (opomba: gre za avtorja številnih insajderskih pisem, povezanih z afero Rupnik; pismo sicer objavljam neredigirano)