Čeprav smo navajeni, da v medijih ne beremo nič kaj lepega o Cerkvi in o dušnih pastirjih, je ravno zato potrebno izpostaviti dušne pastirje, ki so s svojo držo zaznamovali naš čas in prostor.
Na praznik Gospodovega razglašenja oz. treh kraljev bi svoj god praznoval Melhior (Miha) Golob, rojen 5. januarja 1915 v Mekinjah pri Kamniku. Po bogoslovnem študiju v Ljubljani je bil leta 1939, tako rekoč tik pred začetkom druge svetovne vojne in revolucije, posvečen v duhovnika. Vendar je moral najprej na služenje vojaškega roka in šele tik pred začetkom vojne, februarja 1941, je postal kaplan v Škofji Loki. A le za tri mesece, saj ga je okupator od tod pregnal. Ves čas vojne je tako deloval v Ilirski Bistrici.
Sredi julija 1945 se je lahko spet vrnil v Škofjo Loko, kjer ga je njegov ordinarij škof Anton Vovk imenoval za župnika tamkajšnje župnije. Tam je ostal vse do oktobra 1968. Nato je deloval kot župnik v župniji Ljubljana – Sv. Peter, leta 1981 pa je bil imenovan za ljubljanskega stolnega kanonika.
Znan je bil predvsem po tem, da je velikokrat dejal: “Molimo za zdravo pamet Slovencev!” Leta 1998 pa mu je občina Škofja Loka podelila naziv častnega občana. Kot je zapisano v obrazložitvi, mu je s predanostjo svojemu poklicu in značajsko vedrino in optimizmom uspelo vzdrževati pristen stik z Ločani v prepričanju, da nima osebnih nasprotnikov oz. sovražnikov. “V prvih povojnih letih je po izrednem prizadevanju, kolikor je bilo tedaj sploh mogoče, versko oskrboval oz. opravljal obrede za zaprte, pobite in za raznimi nalezljivimi boleznimi umrle vojaške in politične zapornike in zapornice na Loškem gradu do leta 1958.”
Poleg tega je obnavljal in popravljal cerkveno arhitekturno in umetnostno-zgodovinsko dediščino loške fare in podružnic. “Po njegovi zaslugi je arhitekt Jože Plečnik prav v cerkvi sv. Jakoba ustvaril in zapustil lepo in kvalitetno dediščino leta 1954. Vsa ta dela je vodil g. Melhior še v času, ko so oddelki za notranje zadeve pri okraju, kasneje pa pri Občinah, spremljali preko svojih tajnih informatorjev in sodelavcev taka dela in jih na razne načine poizkušali ovirati, tudi z grožnjami kazni za zbiralce in organizatorje,” je še zapisano v obrazložitvi.
Kot duhovnik je mnogo poti prehodil peš, tudi v snegu in dežju, vse poti in steze po loških hribih svoje župnije, kadar je šel podelit zakramente, zlasti umirajočim. Z jasno besedo je znal svariti in spodbujati k pristnemu krščanskemu življenju in k molitvi za zdravo pamet. Bil pa je zelo vedrega značaja, o čemer pričajo številne anekdote, ki jih je zbral kanonik dr. Janez Gril. Ena od njih pravi, da se mu je bližnji gostilničar nekoč pritožil, da pridejo možje po maši v njegovo gostilno brez drobiža. Župnik Golob je – ne bodi len – takoj naslednjo nedeljo oznanil: »Slišim, da se gostilničarji čez moške kregajo, da pustite ves drobiž v cerkvi. Predlagam tole: odslej pri ofru prihranite drobiž za gostilničarja, debel denar pa dajte v pušico.«
Ko je maševal na eni izmed podružnic župnije Škofja Loka, je pred pridigo zbranim vernikom, ki so se v cerkvi zadrževali zadaj, rekel tole: “Takšni ste kot moja pleša. Zadaj in ob straneh vas je nekaj, spredaj pa je vse prazno.” Povabil jih je, naj se pomaknejo naprej. Ker njegovo prigovarjanje ni nič pomagalo, je rekel: “Če vi ne marate k meni, grem pa jaz k vam.” In je šel pridigat pod kor.
Tako kot številne duhovnike je komunistična oblast po vojni tudi župnika Goloba obtožila utaje davkov. Moral se je zagovarjati na sodišču v Kranju. Sodnik mu je rekel: »Vi vlečete denar od ljudi. Pri vseh obredih, mašah, krstih in porokah vam ljudje valijo cele kupe denarja.« Golob na to: »Kar pridite kdaj za botra, bomo videli, koliko boste dali.« Sodnik je nadaljeval: »Pri pogrebih pojete slavospeve ljudem in se jim prilizujete, ker vam dobro plačajo!« Tudi sedaj mu župnik ni ostal dolžan: »Sicer vam ne želim, da bi vam kdo umrl, ampak vedite, ob pogrebih drugi oskubijo svojce in jim poberejo vse, kar morejo.« Zunaj na hodniku so čakali še drugi duhovniki z isto »krivdo« in s kupi računov. Na koncu so bili vsi oproščeni – po Golobovi zaslugi. Sodnik je menda kasneje izjavil: »S farji se pa ne grem več pravdat.«
Leta 1999 je prelat Melhior Golob praznoval svojo biserno mašo. Pet let kasneje, leta 2004, je umrl. Leta 2015 je založba Družina izdala njegovo biografijo “Zdrava pamet, močna vera”.
Vir: Družina, Aleteia, občina Škofja Loka
C. R.
