Pridiga ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta na tretjo velikonočno nedeljo:
Dragi bratje in sestre. Božja beseda na nedelje po veliki noči nam govori o veri. Koliko ovir je bilo v mislih in srcih učencev za verovanje v Jezusovo vstajenje! Morda nas preseneča, da je v Apostolskih delih rečeno, da se je Jezus po veliki noči prikazoval učencem štirideset dni in jim govoril o Božjem kraljestvu, preden je ob vnebohodu izginil izpred njihovih oči.
Štirideset dni nas spominja na štirideset let Izraela v puščavi. Štirideset let je bilo potrebnih, da so Izraelovi sinovi ne samo odšli iz Egipta, ampak da so se tudi njihova srca in duše osvobodila Egipta. Dokler so Egipt nosili v sebi, dokler so se ob vsaki preizkušnji in težavi v mislih vračali v Egipt in očitali Mojzesu in Aronu, da sta jih odvedla v puščavo in nevarnost, toliko časa niso mogli priti v obljubljeno deželo. Pa ne zaradi tega, ker bi bila obljubljena dežela zanje nedostopna, pač pa zaradi tega, ker obljubljene dežele ni nikjer, dokler v sebi nosiš Egipt.
Podobno se je dogajalo z učenci po veliki noči. Najprej so se razbežali, kakor jim je napovedal Jezus: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede« (Mt 26,31). Potem pa so se začeli vračati vsak v svoj Egipt. Dva učenca smo srečali na poti v Emavs, kamor sta se odpravila še isti dan. Zjutraj sta slišala govorice o Jezusovem vstajenju, a ju radovednost ni zadržala v Jeruzalemu, pač pa sta odšla. Peter in še šest drugih so se zbrali pri Tiberijskem jezeru. Petrova odločitev: „Ribe grem lovit,“ je zvabila tudi ostale: „Tudi mi gremo s teboj“ (Jn 21,3). Tudi ti so se vrnili v Egipt. Jezus je iz njih hotel narediti ribiče ljudi, oni pa so se ob prvi preizkušnji vrnili k svoji stari obrti – k lovljenju rib. Kot bi se Izraelci vrnili k izdelovanju opeke. In kakor je moral Bog prečiščevati Izraelce, da so vstopili v obljubljeno deželo, tako je moral Jezus prečiščevati srca učencev, da so začeli verovati vanj. Tudi oni so potrebovali čas – štirideset dni – da je Jezus s prikazanji in besedo premagal njihovo nevero. Šele tedaj so postali resnično učenci.
Prepričan sem, da so ves čas nosili v sebi besede in dogodke, ki so jih doživeli, ko so bili z Jezusom. Še po desetletjih so navajali Jezusove besede in govorili o njegovih čudežih, kot da bi se vse zgodilo včeraj. Vendar je vse to mrtvo ležalo v njih, dokler Jezus v njih ni prebudil vere, da je vstal in živi. Dokler so ga imeli za mrtvega, dokler je bil zanje del preteklosti, sicer čudovite in navdihujoče, pa vendar samo preteklosti, to ni moglo ne spremeniti ne oblikovati njihovega življenja. Ko pa so ga spoznali in sprejeli kot vstalega, so lahko postali ne samo učenci, ampak tudi priče vsega, kar se je zgodilo v Jeruzalemu v tistih dneh.
To je pot, ki jo moramo prehoditi tudi mi. Vsi, ki se imenujemo in se imamo za Jezusove učence, moramo prehoditi pot štiridesetih dni od vstajenja do vnebohoda; prehoditi moramo pot od znanja, ki smo ga dobili pri veroučnih urah in morda še v mladinskih skupinah, do srečanja z Jezusom, z vstalim in živim. V tem srečanju se vse naše znanje spremeni zgolj v potrebno orodje, da moremo spregovoriti o tem, kaj, kako in zakaj verujemo. Temelj pa je izkustvo živega Boga. Na tem izkustvu, na tem srečanju, na tem doživetju sloni naša vera. Dokler se to ne zgodi, ostajamo kakor učenca na poti v Emavs ali kakor sedmerica pri Tiberijskem jezeru. Ostajamo ljudje s spomini, a brez življenja in brez prave prihodnosti.
Več si lahko preberete TUKAJ.
C. R.
