Se še spomnite, kako se je že decembra lani v zvezi z dnevom samostojnosti in enotnosti govorilo o tem, da je tedaj ravno sveže uvrščena predsednica republike enostavno izpustila udeležbo pri maši za domovino? Bilo je nekaj slabe volje in vprašanj, kaj to pomeni za našo državo. In seveda precej nerganja.
Tokrat pa bo vse skupaj še bolj drastično. Kot je bilo sporočeno, na maši za domovino v ljubljanski stolnici ne bo niti predsednice Pirc Musarjeve, niti premierja Roberta Goloba, niti predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič. Prišel bo zgolj predsednik državnega sveta Marko Lotrič, pa morda še kateri od državnih sekretarjev. Kar je pravzaprav precedens, saj je umanjkanje državnega vrha na takšnem dogodku, ki ni le verski, ampak ima tudi močno državniško in diplomatsko noto, preveč očitno. V dosedanji zgodovini so se teh dogodkov udeleževali vsi najvišji državni funkcionarji, ne glede na politično barvo in (nekatoliško) versko prepričanje. Morda smo takrat kdaj pa kdaj ponergali, češ poglejte jih, kako se kažejo v prvi vrsti…
So morda naši oblastniki ugotovili, da se udeležba na takem dogodku ne spodobi, ker je Slovenija po ustavi laična država, kjer so verske skupnosti ločene od države? Morda preizkušajo javno mnenje. Tega seveda ne vemo. Je pa napoved, da najbolj vplivne trojice ne bo na maši za domovino, precej simptomatična. Opravičilo Pirc Musarjeve je sicer prišlo, češ da bo v tistem času na dogodku v tujini, medtem ko kabinet predsednika vlade molči.
(Medklic: morda je kaj kriv tale tvit: https://twitter.com/rupar_pavel/status/1669320560357015553
Prav je sicer, da molimo za domovino in da oblastnikom gledamo pod prste. Razumljivo je, da imamo številne razloge za nezadovoljstvo s sedanjo vlado. Težava pa je, kako to artikulirati v neko korist za našo državo. Že Drago Jančar je pred 25 leti opozarjal (v zborniku Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost), da tiste prave energije za ustvarjalen zalet pri graditvi države ni več, vse je ostalo na ravni pripombarstva. Njegova ugotovitev v glavnem velja kar za celotno Slovenijo. Smo v nevarnosti, da se prepustimo nekoristnemu nergaštvu, jezi in neodpuščanju. Kar na žalost ne bo omogočilo izboljšav.
To, kar nas skrbi, pa je, da si slovenski katoličani še upamo moliti za domovino, ne pa tudi za njene oblastnike. Ker se bojimo, da bi jim s tem “držali štango”. Iz našega napačnega razumevanja “blagoslavljanja” mislimo, da s tem pritrjujemo oblastnikom v vsem, če jih blagoslavljamo. Vendar temu ni tako. Ko nekoga blagoslavljamo, je lahko težak grešnik in seveda mu najprej želimo spreobrnitev oz. da se zveliča, ne pa, da odobravamo njegova slaba dejanja. In takšen naj bi bil tudi odnos do oblastnikov: če z njimi nismo zadovoljni, bi morali še bolj moliti zanje.
Morda bo marsikdo zmeden, ko bo prebral tale odlomek iz Svetega pisma:
Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast. (Rim 13, 1-7)
Da, to velja na splošno. Sv. Pavel v tem odlomku predvsem zavrne anarhizem in splošno težnjo po vsakršnem zavračanju oblasti. Saj je navsezadnje tudi Jezus dejal “cesarju, kar je cesarjevega”. O rimski oblasti ni torej dejal nič določenega, pač pa samo to, da cesarju pripada pač to, kar je zakonito, ne pa tudi božje češčenje. Lahko pa je oblast tudi krivična, tako kot je bil denimo Herod, ki je dal pobiti betlehemske otroke, medtem ko na Zahodu marsikateri oblastnik širi prebujensko ideologijo, širi kulturo smrti (denimo evtanazijo) – tudi pri nas. Seveda je jasno, da po vesti takšnega dejanja oblasti nismo dolžni sprejeti, prav nasprotno. V Jezusovem času je tako potekala intenzivna osvobodilna dejavnost t. i. sikarijev in zelotov proti rimski okupatorski oblasti. In splošno znano je, da se je Jezus zavedal številnih “mesarskih” dosežkov Rimljanov, poznal je tudi njihov krvav pohod po Galileji, ko je dal Kvintilij Var križati okoli dva tisoč upornikov.
Je pa vsaka oblast – tudi če ni demokratična, in predvsem takrat, ko ni demokratična – po svoje odsev stanja ljudstva, ki ima takšno oblast. In če imamo takšno oblast, s katero nismo zadovoljni, je to klic k spreobrnjenju. Navajeni smo, da po “starozavezno” hvalimo dobre in preklinjamo slabe. Vendar je to nekoristno, celo škodi nam. Spreobrnjenje pomeni obrat miselnosti, iti preko dosedanjih stereotipnih predstav. Si upamo Bogu zahvaljevati tudi za slabo, v zavesti, da Bog to lahko spremeni nam v korist? Če si to upamo, je to prvi znak spreobrnjenja.
Kličimo torej Svetega Duha na našo vlado, na naš parlament, naše politične stranke, naše ministre, na vse institucije. In se zahvaljujmo za rešitev. Bog ne bo gluh za naše prošnje.
G. B.
