Na včerajšnji dan smo v naši župniji pokopali človeka, ki je trideset let vodil cerkveni pevski zbor v naši župniji. Nisem slutil, da bom tisti dan izvedel še eno novico o prezgodnjem slovesu.
“V večnost je odšel moj dragi mož Janez. Naj ga sprejme njegova mati Marija in naj uživa nebeško veselje pri Bogu. Mnoga leta je bil zelo bolan. Nikoli ni izgubil upanja in humorja. Rad je imel ljudi, še posebej kot vodič romarje k Mariji v Medžugorje. Skoraj 44 let sva preživela skupaj, se tudi kregala in se imela rada. Življenje piše nepozabne zgodbe. Zdaj skupaj s sinovoma obračamo nov list, kjer bo napisana zgodba brez njega. Hvala vsem za izražena sožalja, za prijateljstvo in druženja,” je te dni na facebooku zapisala Maja Ahačič. Ko sem to prebral, mi je vzelo sapo. Je to mogoče?
Janeza sem spoznal pred dobrimi petnajstimi leti. Ko sem še bival v župniji Smlednik, je tam padla ideja, da organiziramo romanje v Medžugorje. Nekaj izkušenj z Medžugorjem sem takrat že imel, ker sem romal z gospo Majo Zalar, pa tudi Jezusovo stražo. Tokrat pa smo šli na nočno vožnjo do Medžugorja. Za vodiča nam je bil dodeljen Janez iz Stražišča pri Kranju. Do takrat ga še nisem poznal. Sem pa hitro uvidel, da gre za družabnega človeka, polnega humorja. Z njim sem šel kasneje še enkrat na romanje, kasneje pa sem ga tudi vabil, če bi se mi kot neke vrste “supervizor” pridružil na romanju, ki sem ga vodil sam. Žal mu ni uspelo priti, sva se pa večkrat slišala preko telefona in mi je pomagal z raznimi nasveti in tudi svojimi izkušnjami. Skupaj z župnikom Bojanom Likarjem je večkrat v Medžugorje peljal tudi birmance in zgodilo se je že, da smo se kdaj slučajno tudi srečali v Medžugorju ali Vepricu, romarskem lurškem svetišču na prostem blizu Makarske, kamor je Janez zelo rad zahajal.
Janez je bil tudi prvi, ki mi je povedal za romunsko violinistko Melindo Dumitrescu, ki ob evharističnem češčenju v Medžugorju izvaja mojstrske melodije. Svetovno znani orkestri so ji ponujali bajne vsote denarja, če pride k njim igrat. Ni sprejela. Ostala je v Medžugorju, kjer s s svojim vrhunskim glasbenim talentom slavi Boga in služi tudi romarjem.
Nikoli ne bom pozabil izkušnje z mojega prvega romanja z njim. Takrat je bil za pot v Bosno in Hercegovino še obvezen potni list. Ena od naših mladih romark ga je pozabila in to ugotovila šele na mejnem prehodu Vinica, ko smo vstopali na Hrvaško. Z osebno izkaznico je lahko vstopila na Hrvaško – kaj pa naprej? Najprej smo razmišljali o scenariju, da bi jo pustili tam in bi počakala na naslednjo romarsko skupino, tisto, ki naj bi s seboj pripeljala njen potni list. A to bi bilo šele naslednji dan zjutraj. Odločili smo se, da jo vzamemo s seboj in zaupamo v Marijino priprošnjo. Čakala nas je nočna vožnja z enim samim voznikom, ki še nikoli ni bil v Medžugorju, povrh vsega pa smo ponoči imeli občasne močne nalive. Sam sem imel “nočno dežurstvo”, da je šofer lahko lažje ostal buden. Takrat se je dalmatinska avtocesta končala pri Šestanovcu blizu Makarske, pot smo nadaljevali po stari cesti čez Imotski in mejni prehod Vinjani Donji/Gorica. V jutranjih urah smo prišli tja. Vdali smo se, češ, kar bo, pa bo. Mejni policist iz BiH je stopil do mikrofona in ukazal, naj vsi dvignemo potne liste – naša romarka je dvignila nekaj drugega, kar je bilo potnemu listu podobno. Samo ošinil nas je s pogledom za par sekund – in ni se sprehodil po avtobusu! Pot smo lahko nadaljevali! Janez nam je takoj povedal, da je bilo to prvič, da mejni policist ni prišel pogledat vsakega potnega lista posebej.
Zadnja leta, kadar sva se z Janezom pogovarjala po telefonu, je pogosto omenjal načeto zdravje, skorajšnjo upokojitev… Ko sem ga nekoč poklical, se mi je oglasil kar iz bolnišnice. V upanju, da je to le prehodno stanje, se mu vedno zaželel čimprejšnje okrevanje in da se ponovno kaj vidiva v Medžugorju. Decembra 2020 ga je ujel covid19 s pljučnico. Vendar je z Božjo močjo tudi to težko preizkušnjo preživel. Zato je znal ceniti življenje, se veseliti z družino, zadnja leta z vnuki, ki so prihajali na svet. Romanja v Medžugorje pa so postala redkejša. Želel sem si še kdaj poromati z njim. Žal ni šlo.
Velikokrat pa mi je, ko sem ga po telefonu vprašal za nasvet, priporočil, naj obiščem predvsem skupnost “Ranjena obitelj” (po slovensko: ranjena družina) v Vionici pri Medžugorju, kjer sem bil kar nekajkrat in vedno nas je sestra Kornelija prisrčno sprejela in smo ji zapeli tudi kakšno slovensko Marijino pesem. V tem delu Medžugorja smo imeli večkrat tudi srečanje z vidkinjo Vicko, ki je imela za nas, Slovence, posebno srečanje v manjši kapeli družinskega centra “Janez Pavel II”, medtem ko se je okoli kar trlo Italijanov, vse skupaj pa je usmerjal varnostnik, ki ga je Janez dobro poznal.
Dragi Janez,
Božja pota niso naša pota. In težko dojamem, da si tako zgodaj odšel od nas. Prav zdaj gledam fotografije, ki si jih s svojih romanj v Medžugorje objavil na facebooku. Mnogo ljudi si popeljal k Mariji in s tem h Kristusu. Mnogim si dal dober zgled. Mnogi so na novo odkrili Boga tudi po tvojem trudu in zaslugah. Sedaj si prispel na cilj. Danes, na praznik Srca Jezusovega, te bodo položili v grob, a grobovi niso po Božji volji – iz grobov bomo nekoč vstali s poveličanimi telesi, brez bolezni, brez ran. Spočij se v Njegovem Srcu in tudi skupaj z Marijo prosi za nas, ki smo še na poti do cilja. In na svidenje v večnosti.
Gašper Blažič
