V Rogaški Slatini so v četrtek, 22. avgusta, pokopali duhovnika Franca Straška, ki je nazadnje bival v domu starejših v Rogatcu. Kar 37 let je bil župnik župnije Sv. Ema.
Celjski škof Maksimilijan Matjaž je v pridigi zbrane nagovoril:
Pri tej daritvi svete maše na god Device Marije Kraljice smo se zbrali, da se poslovimo od duhovnika, ki je bil velik molivec, romar in zvest častilec Device Marije. Njegovo življenje je bilo čez in čez prežeto s predanostjo Kristusu in njegovi Materi. Prosim odpuščanja njegovih grehov in milosti večnega življenja v Nebeškem Jeruzalemu!
Dragi duhovniki, spoštovani sorodniki pokojnega duhovnika Franca, še posebej sestri Tinika in Mirica, nečaki in nečakinje, dragi farani župnij, kjer je pokojni Franci deloval, vsi danes tukaj zbrani!
Zahvaljujemo se za življenje pokojnega Francija Straška, za njegovih 51 duhovniškega služenja, ki so bili prežeti z molitvijo, darovanjem, trpljenjem in radostjo duhovniškega poslanstva.
Ne preseneča nas dejstvo, da je naš brat Franci dozorel za srečanje z Gospodarjem življenja in je zagledal »veliko luč«, ki sije »nad prebivalci v deželi smrtne sence« prav v osmini največjega Marijinega praznika in da prav na sedmi dam po prazniku, na god Device Marije Kraljice obhajamo zanj pogrebno sv. mašo in ga polagamo v domačo rogaško zemljo.
Bil je namreč izreden Marijin častilec in molivec, posvečen z dušo in telesom njenemu Brezmadežnemu Srcu. Brez rožnega venca v roki ga praktično nismo videli.
Njegova ljubezen do Marije je preprosto sevala iz njega in iz vsega, kar je delal in oznanjal. Povezan je bil v duhovniško marijansko gibanje, ki povezuje duhovnike z vsega sveta in jih spodbuja, da bi se redno zbirali v občestvih t. i. binkoštne dvorane ter z molitvijo in postom posvečevali svet in svoje življenje Marijinemu in Jezusovemu Srcu.
Večkrat je ponavljal misli ustanovitelja gibanja don Stefana Gobbija, kako prav z molitvijo rožnega venca na najboljši način povabimo Marijo, naj se pridruži naši molitvi, da lahko potem ona sama razkriva dušam skrivnosti iz Jezusovega življenja. Prava molitev, pravi don Gobbi, ni naš monolog, ampak dialog, pri katerem je treba pustiti, da imajo čim večji delež nebeški sogovorniki.
Življenjska pot duhovnika Francija se je začela v tej župniji (Rogaška Slatina, op. ur.) 29. avgusta 1948. Ob dveh sestrah in bratu, predvsem pa ob pobožni mami in očetu je že od materinega telesa naprej rastel v ljubezni do Marije, do molitve in do sv. maše. V tej župnijski cerkvi je bil krščen in sprejet v občestvo Cerkve, tu se je odločal za delo v Gospodovem vinogradu, za kar se je dokončno odločil po že končani srednji gostinski šoli. Posvečen je bil na Petrovo leta 1973 v mariborski stolnici, novo mašo je obhajal tukaj v Rogaški Slatini, ki je imela takrat še drugega novomašnika, g. Toneta Krašovca.
Svojo prvo duhovniško mesto je nastopil pod zelenim Pohorjem v Zrečah, kjer je preživel nepozabna kaplanska leta. Leta 1977 je imenoval za župnijskega upravitelja pri Sv. Marjeti, nato v Makolah in nato na Polenšaku. Tukaj sva se tudi osebno »slučajno« prvič srečala in že ob prvem srečanju me je povabil (kar je spet tako značilno za njegovo duhovniško neposrednost), da bi šel z njim na pot v takrat še neznano bosansko vasico Medžugorje. In res sva se v jeseni 1982 odpravila tja z vlakom. Očitno zanj to ni bilo več prvič, čeprav se je Medžugorje zgodilo šele dobro leto dni prej. Vsi so ga namreč tam že poznali in sva lahko brez težav prespala kar na domu vidca Jakoba. Medžugorje je tako postalo njegov drugi dom. Samo Bog ve, koliko milosti je prejel in jih je lahko posredoval na tem milostnem kraju molitve in sprave.
Leta 1985 je bil Franci imenovan za župnika pri Sv. Emi, kjer je ostal skoraj 37 let, ko se je moral zaradi bolezni odpovedati župniji in se je naselil v Domu sv. Jožefa, zadnjih nekaj mesecev pa je preživel v Domu starejših v Rogatcu, da je bil lahko bliže svojemu domačemu kraju, kamor se je vedno rad vračal.
Na vsakem kraju njegovega postanka je ob njem prej ali slej nastala neka mala binkoštna dvorana, kjer je zbiral ljudi k molitvi z Marijo in k daritvi ljubezni za Cerkev, za duhovnike in duhovniške poklice, za družine in vse preizkušene. V moč molitve je neomajno veroval.
V knjigi don Stefana Gobbija, ki jo je pogosto prebiral, je imel podčrtano misel, ki ga je utrjevala v tej njegovi drži:
»Zaradi naturalizma je danes v navadi, da ljudje visoko cenijo lastno osebno delovanje, učinkovitost in načrtovanje na apostolskem področju. Pozabljajo pa na prednostni pomen Božje milosti in na to, da mora biti notranja življenjska povezanost s Kristusom, to je molitev, duša vsega apostolata. Od tod izhaja izgubljanje čuta za greh kot zlo in zanemarjanje zakramenta sprave, ki se je razširilo po vsej Cerkvi… Marija nas spodbuja: Ne ustrašite se težav in nerazumevanj, na katere boste naleteli na svoji poti. Jaz bom z vami in vi boste kljub vsemu zmeraj veseli. Za zmago v bitki, ki se bliža, vam izročam orožje: molitev.«
Dragi bratje in sestre, dragi duhovniki, ob slovesu tega velikega molivca je prav, da se tudi mi vprašamo o svoji molitvi. Molimo dovolj, si vzamemo čas za molitev, verujemo v moč molitve? Še posebej to velja za nas duhovnike. Izzivi, ki jih danes sprejemamo, ko nas je vedno manj in smo vedno starejši, dela pa je vedno več, nam jemljejo večino časa v dnevu. Imamo občutek, da se od nas pričakuje vedno več, mi pa tega ne zmoremo. In ko je dan prekratek, kje se najprej začne krčenje? Pri molitvi in premišljevanju Božje besede. Nismo neumni, vemo in se zavedamo, da v takem tempu nekaj manjka, da sami ne zmoremo vsega. Zato je vsekakor danes na mestu goreča prošnja, da bi dali Gospodu več prostora, da bi mu prepustili nekaj več časa v našem urniku. Samo Bog lahko končno spreminja srca.
Ena najpomembnejših nalog duhovnikov je, da izročamo Bogu boje in stiske – naše lastne in ljudi, ki so nam zaupani. Še iščemo z vso iznajdljivostjo svojega Arona in Hura, da bi nam podpirala roke pri molitvi, kot sta jo podpirala Mojzesove, da bi lahko opravljali svoje najpomembnejše delo?
Duhovnik ne moli samo zase, ne samo za to, da bi pomiril svojo vest, ampak molimo za ljudi, za Božje ljudstvo, ki nam je zaupano in ki je v vsakodnevnih borbah z zlom, s preizkušnjami, z nevero,… Da bi zdržali in zmagali. Zato potrebujejo molitve, veliko molitve. In to je največ in najpomembnejše, kar lahko kot duhovniki darujemo.
Naj nam bo zgled pokojnega duhovnika Francija, ki ga danes izročamo v Božje naročje, pri tem v pomoč in spodbudo!
Še nekaj se lahko učimo iz življenja pokojnega duhovnika Franca Straška. V zadnjih letih je imel zaradi šibkega zdravja veliko težav tudi s skušnjavami, da bi šel po svoje, da bi se predal raznim novodobnim prerokom pravovernosti, češ, da se je Cerkev danes oddaljila od Kristusa, da se duhovniki in celo papež ne držijo več pravega nauka. Takrat si je ponavljal, to srčno upam, besede don Gobbija, ki jih je tudi imel zapisane v svoji knjigi:
»Kdor ni s papežem, danes ne bo mogel ostati v Resnici. Zapeljevanje hudobnega duha je postalo tako zahrbtno in nevarno, da lahko ogoljufa kogarkoli. Padejo lahko tudi dobri. Padejo lahko tudi učitelji in modri. Padejo lahko duhovniki in tudi škofje. Nikoli pa ne bodo padli tisti, ki so vedno s papežem. Glejte, zato hočem iz vas oblikovati četo, ki bo urejena in pozorna, pokorna in učljiva celo do želja mojega prvega ljubljenega sina, Jezusovega namestnika, svetega očeta.«
Naj zaključim še z zadnjo mislijo oziroma pričevanjem o njegovem duhovništvu. Ko smo v torek zvedeli za njegovo smrt, se je na raznih forumih kar vlilo raznih obvestil o tem in pozivov k molitvi zanj. Naj izberem eno, ki na kratko zaobjema vse bistveno:
Sporočam, da je danes (v torek 20. avgusta 2024) zjutraj ob 5. 30 g. Franc Strašek odšel h Gospodu. Bil je velik Marijin častilec in molivec rožnega venca. Vedno se je odzval na naše povabilo k spovedovanju, za kar smo mu zelo hvaležni. Naj ga sveti Troedini Bog bogato nagradi za njegovo duhovniško službo in nesebično pomoč vsakemu, ki se je obrnil nanj.
