Pater Pavle Jakop, frančiškan:
“Krščanstvo prehitro spravljamo v nek geto. Dejstvo, da se število vernikov manjša, da cerkve niso več tako polne, da nismo povsod prisotni … Toda to še ne pomeni, da smo v getu. Možnost imamo, da se odločimo: bomo geto ali bomo kvas, sol in luč. Množičnost krščanstva ni bila Jezusova zamisel. To smo naredili po Konstantinski cerkvi, medtem ko je vloga kristjana biti sol, biti kvas. Spomnim se, ko je moja mama mesila kruh, je dala samo ščepec soli. Oče jo je v testo stresel več, pa ni bil več tako okusen. Kristjani radi tarnamo, kako smo izrinjeni. Tam smo, kjer smo se pustili izriniti. Morali bi se znati postaviti zase. Zakaj smo kristjani take putke, ki se takoj umaknemo, se damo utišati, potem pa jamramo in se sami sebi smilimo? Nimamo samospoštovanja, kar rodi občutek manjvrednosti pri drugih. Smo pred izbiro: se bomo ukvarjali z nekim balastom v religiji ali šli na globino? Globina ni samo mistika, ampak je duhovnost kot taka. V življenju zahteva zase in za druge nekaj več. Dopustiti moramo globlje dimenzije in si ne pustiti vsega, kar nam pripada kot duhovnim bitjem. Včasih moramo tudi udariti po mizi, ne v smislu agresije, ampak v smislu samozavesti, odločnosti, samospoštovanja. Če se mi sami ne bomo spoštovali, kdo nas bo? Danes je družba narejena tako, da če se sam zase ne zavzameš, te izrine ali te uporabi za predpražnik.”
Vir: radio Ognjišče
