Janez Cerar, lazarist, duhovni pomočnik v župnijah zgornje Savinjske doline, vodja Zavoda Dovolj.je:
“Gradi nas (Slovence) marljivost, zvestoba in tudi dolgoletna preizkušnja preživetja v prilagajanju raznim sistemom. Pogrešam pa, da bi Katoliška cerkev kot občestvo bila v zlati (ne politični) sredini, da bi bila Cerkev po papeževih besedah, kot »poljska bolnišnica« odprtih vrat, dom za vse ljudi. Dom, v katerega ne vstopiš, ker si naš ali določenega prepričanja ali ker si priden in imaš vse zakramente ali ker misliš tako, kot je uraden nauk Cerkve. Ampak ker vstopiš in si tam doma, tam rasteš, se spreminjaš in oblikuješ, osebnostno rasteš in nato hodiš skupaj z brati in sestrami. To pogrešam.
Prav tako pogrešam, da bi pastirji Cerkve, mislim predvsem škofe, na veliko nastavili ušesa različnim ljudem, predvsem tistim na obrobju, in jim šli naproti. In da bi v družbi bili glasniki človečnosti; v smislu spoštovanja človekovega dostojanstva. Ne mislim le na naravno spočetje in smrt, ampak tudi na vse, kar je vmes. Cerkev, ki ima verodostojnost, bi bila Cerkev, ki zakriči tudi ob zlorabah sistema, neodgovornosti, pozabljenosti ranljivih skupin in posameznikov, izkoriščanju delavcev, razbitih družinah, duševnih stiskah, kakršnihkoli zlorabah, tudi zlorabah v Cerkvi, finančnih mahinacijah, se pa ob zahtevni situaciji celotne družbe in skupnosti, ki jo živimo, loti zunanjega okraševanja svojih stavb.”
Vir: Domovina.je