Sporočilo Kraljice miru v Medžugorju po vidkinji Mariji Pavlović Lunetti 25. oktobra 2022:
“Dragi otroci!
Najvišji mi dovoljuje, da bom z vami in da bom vaša radost in pot v upanju, ker se je človeštvo odločilo za smrt.
Zato me je poslal, da vas poučujem, da brez Boga nimate prihodnosti.
Otročiči, bodite orodje ljubezni za vse tiste, ki niso spoznali Boga ljubezni. Pričujte radostno o svoji veri in ne izgubite upanja v spremembo človeškega srca.
Jaz sem z vami in vas blagoslavljam s svojim materinskim blagoslovom.
Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.”
Komentar medžugorskega sporočila: Biti orodje ljubezni
V tem sporočilu nas Marija, tako kot v vseh prejšnjih, znova naziva kot skupnost, občestvo. Naziv »otroci« tu ni mišljen poniževalno. Opominja pa nas k temu, da smo Božji otroci. Biti otrok za Boga pomeni biti brezskrben v Njegovem varstvu. In tudi v Marijinem varstvu, kajti Jezus je na križu svojo Mater izročil učencu Janezu (prim. Jn 19, 27) in hkrati vsem svojim učencem do konca sveta za svojo Mater. “Potešil in pomiril sem svojo dušo kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok je v meni moja duša,” pravi psalmist (Ps 131, 2). Biti Božji in Marijin otrok je neke vrste privilegij, a ni dan samo izbrancem – dan je vsakomur, ki ga hoče sprejeti. Nihče ni v to prisiljen. Samo trdota lastnega srca in zagledanost nam lahko preprečita, da sprejmemo dostojanstvo Božjega otroka.
Marija prihaja k nam, tako kot je v posebej posvečenem trenutku v zgodovini k Mariji prišel nadangel Gabriel (prim. Lk 1, 26). Marija prihaja po Božji volji, ne sama od sebe. Velikokrat nam pove o tem, zakaj je tako dolgo z nami na takšen način kot v Medžugorju: ker izpolnjuje voljo Očeta. Po drugi strani pa kot naša zagovornica – tako jo naziva tudi starodavna molitev Salve Regina – prosi za nas pred Očetom. Le kdo bi, če ne Ona, ki je Bogu posebej blizu, ker je bila izbrana za mater učlovečene Besede, Božjega Sina, ki je na svet prišel zato, da bi na križ vzel vse naše grehe in plačal kazen za naše grehe? Marija prihaja iz nebeške dimenzije, nam nedoumljive, v naš konkreten čas in prostor, ker ni cilj sama po sebi, ampak nas želi pripeljati k Jezusu. On je naš cilj, On je Alfa in Omega (Raz 22, 13), začetek in konec. »Obrni torej, naša zagovornica, svoje milostljive oči na nas in nam po tem izgnanstvu pokaži Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa…«
Tako kot je bil Jezus napovedan v Stari zavezi z imenom Emanuel (Bog z nami, prim. Iz 7, 14) Marijina navzočnost prav tako pomeni, da je Bog z nami, sedaj in vekomaj. In za vedno bo ostal z nami, ne bo nas zapustil, saj nam je Jezus to povedal večkrat, ob zadnji večerji (»Ne bom vas zapustil, sirot…« Jn 14, 18) ter ob vnebovhodu (Mt 28, 20: “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.”) Pri Bogu ni delitve na sedanjost, preteklost in prihodnost. Vse je sedanjost. Čas pa je zemeljska stvarnost. Dokler živimo tu v zemeljskem veku, se ne moremo prepuščati posvetnjaški brezskrbnosti. In zato Marija pravi, da se je človeštvo odločilo za smrt. Ne tisto običajno zemeljsko smrt, ki jo sv. Frančišek Asiški imenuje »sestra smrt«, ampak duhovno smrt. Kot je v znameniti skladbi zapisal papež sv. Janez Pavel II., katerega god smo nedavno praznovali: »V zlobi se človeštvo utaplja…«
Spomnimo se gesla slovenske sinode izpred dobrih dvajsetih let »Izberi življenje«. Bog nam sam predlaga, naj izberemo življenje (prim. 5Mz 30, 19b). In življenje izberemo, če postavimo Boga na prvo mesto v svojem življenju. Jezus je sam rekel: »Prišel sem, da bi imeli življenje in bi ga imeli v obilju.« (Jn 10, 10) »Imeti življenje« zveni nenavadno, a pomeni več kot zgolj »biti živ« (in vegetirati). Spomnimo se prilike o izgubljenem sinu – ko je hotel od očeta dobiti delež dediščine, grški izvirnik za imetje omenja besedo za vegetativno življenje »bios« – ko pa ga je oče spet sprejel nazaj, se je veselil, ker je bil mrtev in je spet živ (“zoe”). Imeti življenje tu pomeni torej biti del božjega kraljestva, tam je življenje v polnosti in ne “životarjenje”. Nasprotje tega je duhovna smrt, odsotnost Boga, pekel. Okus po peklu še kako okušamo v vsakdanjem življenju, ko se soočamo s trpljenjem in kulturo smrti: ubijanje nerojenih otrok, evtanazija, teorija spola, okultizem… Ker smo v nevarnosti, da nas takšna okolica posrka vase, je z nami Bog in tudi Marija, ki prinaša radost in upanje. Prav v teh dneh je to še posebej pomembno, ko se bliža praznik vseh svetih in spomina na verne rajne.
»Bodite orodje ljubezni za vse tiste, ki niso spoznali Boga ljubezni.« Marija v sporočilih, ki jih je dala v Medžugorju, neverujočih nikoli ni imenovala na naš tipičen človeški način, pač pa so to zanje tisti, ki še niso spoznali Božje ljubezni. Tudi zato je že v Fatimi zelo priporočila prejem zadostilnega svetega obhajila ter spovedi v duhu zadoščevanja za tiste, ki so gluhi za Boga. Tudi zaradi naših darovanih žrtev (trpljenja, posta, molitve, spovedi, zadostilna obhajila…) se mnoga trda srca mehčajo, a najprej moramo sami postati znamenje za tiste, ki še iščejo Boga in ga morda še niso spoznali v pravi podobi. Morda imajo popačeno podobo Boga in se v sebi borijo proti tej podobi. Naš pesnik Prešeren je nekoč zapisal: »Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da ljudi vse ljudi, /…/ de čudno k sebi vód’ otroke ljube, de ne želi nobenega pogube.« Apostol in evangelist Janez ni zaman zapisal: »Bog je ljubezen.« (1Jn 4,8.16) Ker Bog človeka ni želel rešiti posamič, ampak po skupnosti (kot so zapisali očetje drugega vatikanskega cerkvenega zbora), je najprej potrebno, da sami postanemo novi ljudje in ustvarjamo tudi nova občestva, kjer bomo lahko sprejemali tiste, ki še niso spoznali Boga v pravi podobi.
»Pričujte radostno o svoji veri in ne izgubite upanja v spremembo človeškega srca.« Marija nas opogumlja, tako kot geslo nedavne misijonske nedelje, naj uresničujemo svoje poslanstvo in pričujemo. V besedah, dejanjih in življenjski drži. Z radostjo. Zdi se, da nam kristjanom pogosto primanjkuje pravega veselja. Ali smo morda tudi sami del prevladujoče kulture v naših cerkvah, kjer so pristni izrazi veselja označeni za nespodobne in kjer je skozi petje mogoče zaznati bolj neko otožnost kot resnično veselje? Tu si moramo izprašati vest. Ali ni odrešenje nekaj bistveno radostnega, veselega? Morda se tudi tu skriva odgovor na vprašanje, zakaj mnogi ljudje pristne izvire veselja iščejo drugje (na nepravih mestih) in ne v naših svetiščih, kjer je včasih videti, kot bi ljudje trpinčili sami sebe? In kot že rečeno: sprememba človeškega srca se začne najprej pri meni. Morda že s preprosto prošnjo: »Gospod, oblikuj me kot lončar svojo glino.« Bog lahko spremeni človeška srca.
Ker smo tik pred dnevom spomina na medreligijsko molitveno srečanje v Assisiju leta 1986 (Duh Assisija, 27. oktobra), velja tu izpostaviti znamenito molitev sv. Frančiška Asiškega:
Gospod, naredi me za orodje svojega miru.
Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen.
Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje.
Kjer je nesloga, naj prinašam edinost.
Kjer je dvom, naj prinašam vero.
Kjer je zmota, naj prinašam resnico.
Kjer je obup, naj prinašam upanje.
Kjer je žalost, naj prinašam veselje.
Kjer je tema, naj prinašam luč.
Učitelj, naj se ne trudim,
da bi me drugi tolažili,
ampak naj sam tolažim;
da bi me drugi razumeli,
ampak naj sam razumem;
da bi me drugi ljubili,
ampak naj sam ljubim.
Kajti ko dajemo, prejemamo;
ko odpuščamo, nam je odpuščeno;
in ko umremo, vstanemo v večno življenje.
Amen.
