Papež Frančišek se je v soboto, 4. decembra, po srečanju z Njegovo blaženostjo Hieronimom II. srečal s katoliškimi škofi, z duhovniki, redovniki in redovnicami, semeniščniki in katehisti v katedrali sv. Dionizija v Atenah. Zbrane je tudi nagovoril.
Govor papeža Frančiška katoliški skupnosti v Grčiji
Dragi bratje škofje,
dragi duhovniki, redovnice in redovniki, bogoslovci,
dragi bratje in sestre, kaliméra sas! [dober večer!]
Iskreno se vam zahvaljujem za dobrodošlico in za pozdravne besede, ki mi jih je namenil msgr. Rossolatos. Sestra, hvala vam za vaše pričevanje: pomembno je, da redovnice in redovniki živijo svoje služenje v tem duhu, z gorečo ljubeznijo, ki postane dar za skupnost, v katero so poslani. Hvala! Hvala tudi Rokosu za lepo pričevanje vere, ki jo živi v družini, v vsakdanjem življenju, skupaj z otroki, ki si kot toliki mladi v nekem trenutku začnejo postavljati vprašanje, se začnejo spraševati, o nekaterih stvareh postanejo nekoliko kritični. Ampak tudi to je dobro, ker nam kot Cerkvi pomaga razmišljati in spreminjati se.
Vesel sem, da se z vami srečam v deželi, ki je dar, dediščina človeštva, na kateri so bili zgrajeni temelji Zahoda. Vsi smo otroci in dolžniki vaše države: brez poezije, literature, filozofije in umetnosti, ki so se razvile tukaj, ne bi mogli spoznati številnih odtenkov človeškega bivanja, ne zadovoljiti mnogih notranjih vprašanj o življenju, ljubezni, bolečini in tudi o smrti.
V strugi te bogate dediščine je bil tukaj na začetku krščanstva vzpostavljen »laboratorij« za inkulturacijo vere, ki ga je vodila modrost mnogih očetov v veri, ki s svojim svetim življenjem in svojimi spisi predstavljajo svetal svetilnik za vernike vseh časov. Če pa se vprašamo, kdo je vzpostavil srečanje med krščanstvom začetkov in grško kulturo, moramo pomisliti na apostola Pavla. On je odprl »laboratorij vere«, ki je sintetiziral ta dva svetova. In to je storil ravno tukaj, kakor pripovedujejo Apostolska dela. Prišel je v Atene, začel oznanjati na trgih in učenjaki tistega časa so ga pripeljali na Areopag (Prim. Apd 17,16-34), ki je bil svet učenjakov tistega časa, starcev, modrecev, ki so presojali vprašanja javnega interesa. Zadržimo se pri tem prizoru in se na svoji poti vere pustimo voditi dvema apostolovima držama, ki sta koristni za naše trenutno izpopolnjevanje vere.
Prva drža je zaupanje. Ko je Pavel oznanjeval, so se nekateri filozofi začeli spraševati, česa jih hoče naučiti ta kvasač (v. 18). Tako so ga imenovali, kvasač: nekdo, ki si izmišljuje stvari in izkorišča dobro vero tistih, ki ga poslušajo. Zato ga odvedejo na Areopag. Ne smemo si torej predstavljati, da so mu odprli odrski zastor. Nasprotno, tja so ga pripeljali, da bi ga spraševali: »Ali bi lahko izvedeli, kakšen je ta novi nauk, ki ga oznanjaš? To, kar prinašaš, zveni nekam čudno našim ušesom. Zato bi radi spoznali, kaj to pomeni« (v. 19-20). Skratka, Pavla so stisnili v kot.
Te okoliščine njegovega poslanstva v Grčiji so pomembne tudi za nas danes. Apostol se je znašel v kotu. Že nekoliko prej, v Tesaloniki, so ga ovirali pri pridiganju in zaradi nemirov, ki so nastali med ljudstvom. Ker so ga obtožili, da je povzročil nerede, je bil prisiljen ponoči zbežati. Ko je prišel v Atene, ga imajo za kvasača in ga kot neljubega gosta odvedejo na Areopag. Ne doživlja torej ravno zmagoslavnega trenutka; poslanstvo opravlja v težkih razmerah. Morda tudi mi v številnih trenutkih naše poti čutimo utrujenost in včasih razočaranje, da smo majhna skupnost, ali Cerkev z malo močmi, ki se giblje v okolju, ki ji ni vedno naklonjeno. Razmišljajte o Pavlovi zgodbi v Atenah. Bil je sam, v manjšini, nezaželen in s pičlimi možnostmi za uspeh. Vendar ni pustil, da bi ga premagalo malodušje, ni se odpovedal poslanstvu. In ni dovolil, da bi ga prevzela skušnjava pritoževanja in to je zelo pomembno. To je drža pravega apostola: z zaupanjem iti naprej, dajati prednost nemiru nepričakovanih situacij namesto dolgčasu navade in ponavljanja. Pavel ima ta pogum. Od kod se poraja? Iz zaupanja v Boga. Njegov pogum je pogum zaupanja, zaupanja v veličino Boga, ki vedno rad deluje v naši majhnosti.
Dragi bratje in sestre, imejmo zaupanje, ker nas to, da smo majhna Cerkev, dela za zgovorno znamenje evangelija Boga, ki ga je oznanjal Jezus, ki izbere majhne in uboge, ki spreminja zgodovino s preprostimi dejanji ponižnih. Od nas kot Cerkve se ne zahteva duh osvajanja in zmage, veličastnost velikih številk, posvetni sijaj. Vse to je nevarno. Gre za skušnjavo triumfalizma. Od nas se zahteva, da se zgledujemo po gorčičnem zrnu, ki je najnižje, a ponižno in počasi raste, »je najmanjše od vseh semen – pravi Jezus – ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo« (Mt 13,32). Od nas se zahteva, da smo kvas, ki v potrpežljivi in tihi skritosti prekvaša testo sveta po zaslugi nenehnega delovanja Svetega Duha (prim. Mt 13,33). Skrivnost Božjega kraljestva je v majhnih stvareh, v tem, česar se pogosto ne vidi in ne dela hrupa. Apostol Pavel, čigar ime spominja na majhnost, živi v zaupanju, ker je v srce sprejel besede evangelija, tako da je iz njih naredil pouk za brate v Korintu: »Božja slabotnost je močnejša od ljudi«; »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil modre« (1 Kor 1,25.27).
Predragi, rad bi vam torej rekel: blagoslavljajte majhnost in jo sprejmite. Pripravi vas za to, da zaupate v Boga in samo v njega. Biti manjšina – in Cerkev je po vsem svetu manjšina – ne pomeni biti nepomembni, ampak biti bliže poti, ki jo Gospod ljubi, poti majhnosti: kenoze, ponižanja, ustrežljivosti. To je ta synkatabasis Boga v Jezusu Kristusu. Tako zelo se je spustil, da se je skril v gube človeškosti in v rane našega mesa. Rešil nas je tako, da nam je služil. On je namreč – pravi Pavel – »sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika« (Flp 2,7). Tolikokrat smo obsedeni z videzom, s pojavnostjo, vendar »Božje kraljestvo ne pride tako, da bi zbujalo pozornost« (Lk 17,20). Pomagajmo si obnoviti to zaupanje v Božje delovanje, da ne bomo izgubili navdušenja služenja. Pogum, naprej!
Sedaj bi rad poudaril drugo Pavlovo držo na atenskem Areopagu: sprejemanje. Gre za notranjo naravnanost, ki je potrebna za evangelizacijo, da se ne želi zasesti prostora in življenja drugega, ampak sejati veselo oznanilo v zemljo njegovega bivanja in najprej se naučiti sprejeti ter prepoznati semena, ki jih je Bog že pred našim prihodom položil v njegovo srce. Zapomnimo si: Bog je vedno pred našo setvijo. Evangelizirati ne pomeni polniti prazno posodo, ampak je najprej razkrivanje tistega, kar je Bog že začel uresničevati. To je izredna pedagogika, ki jo je apostol pokazal pred Atenci. Ni jim dejal: »V vsem se motite,« ali pa: »sedaj vas bom naučil resnice«, ampak je začel s sprejemanjem njihovega verskega čuta: »Možje, Atenci! Po vsem, kar vidim, ste zelo pobožni. Sprehajal sem se po vašem mestu in si ogledoval vaše svetinje. Ob tem sem opazil tudi oltar z napisom ‘Nepoznanemu bogu’« (Apd 17,22-23). Apostol svojim sogovornikom prizna njihovo dostojanstvo in sprejme njihov verski čut. Čeprav so bile atenske ulice polne malikov, kar »ga je v dno duše prizadelo« (prim. v. 16), Pavel sprejema željo po Bogu, skritem v srcih teh ljudi in jim želi s prijaznostjo podariti začudenje vere. Njegov slog ni vsiljiv, ampak ponujajoč. Ne temelji na prozelitizmu, ampak na Jezusovi krotkosti. To je mogoče, ker ima Pavel duhovni pogled na stvarnost: Veruje, da Sveti Duh deluje v človekovem srcu onkraj verskih oznak. Slišali smo Rokosovo pričevanje. Otroci se v nekem trenutku nekoliko oddaljijo od verskega življenja, toda Sveti Duh je deloval in še naprej deluje, in tako zelo verjamejo v edinost, v bratstvo z bližnjim. Duh vedno deluje onkraj tega, kar se vidi na zunaj, zapomnimo si to! Apostolova drža se v vseh časih začne s sprejemanjem drugega: zapomnimo si, da »milost predpostavlja kulturo in Božji dar se učloveči v kulturi tistega, ki ga sprejme« (Veselje evangelija, 115). Ni abstraktne milosti, ki kroži v naših glavah. Ne, milost je vedno udejanjena v neko kulturo, tam postane meso.
Glede Pavlovega obiska na Areopagu je Benedikt XVI. dejal, da nam morajo biti zelo pri srcu agnostiki ali ateisti, a da moramo biti previdni, ker se, »ko govorimo o novi evangelizaciji, ti ljudje lahko prestrašijo. Sami sebe nočejo videti kot objekt poslanstva in se ne odpovedati svobodi misli in volje« (Nagovor rimski kuriji, 21. decembra 2009). Tudi od nas se danes zahteva odnos, drža sprejemanja, slog gostoljubnosti, srce, ki ga oživlja želja po ustvarjanju občestva med človeškimi, kulturnimi, verskimi razlikami. Izziv je razviti strast za skupaj, ki nas vodi – katoličane, pravoslavne, brate in sestre drugih veroizpovedi – da poslušamo drug drugega, da skupaj sanjamo in delamo, da negujemo »mistiko« bratstva (prim. Veselje evangelija, 87). Minula zgodovina še vedno ostaja odprta rana na poti tega sprejemajočega dialoga, vendar pogumno sprejmimo današnji izziv!
Dragi bratje in sestre, sv. Pavel je tukaj na grških tleh pokazal svoje vedro zaupanje v Boga in zaradi tega je bil sprejemljiv do areopagitov, ki so sumili vanj. S tema dvema držama je oznanjal tistega Boga, ki je bil njegovim sogovornikom neznan. Uspelo mu je predstaviti Božje obličje, ki je po Jezusu Kristusu v srce sveta posejal seme vstajenja, univerzalno pravico do upanja. Ko Pavel oznanja to veselo vest, ga je večina zasmehovala, naj se pobere. »Nekateri možje pa so se mu pridružili in sprejeli vero. Med temi je bil Dionizij Areopagit, potem žena po imenu Damaris in še nekaj drugih« (Apd 17,34). Večina odide; mali ostanek se pridruži Pavlu, med njimi Dionizij, po katerem se imenuje ta katedrala! Mali ostanek, a tako Bog tke niti zgodovine od takrat do vas danes. Iz vsega srca vam želim, da nadaljujete delo vašega zgodovinskega laboratorija vere, in to počnite s tema dvema sestavinama: z zaupanjem in sprejemanjem, da bi evangelij okušali kot doživetje veselja in bratstva. Nesel vas bom s seboj v ljubezni in molitvi. In vi, prosim vas, ne pozabite moliti zame. O Theós na sas avloghi! [Bog vas blagoslovi!]
Po srečanju s svetim sinodom je papež Frančišek daroval sveto mašo na stadionu v Nikoziji. Med homilijo je spregovoril o evangeljskem odlomku o dveh slepih, ki ju Jezus ozdravi. Poudaril je, da smo tudi mi povabljeni narediti tri prehode: iti k Jezusu, da bi ozdraveli, nositi rane skupaj ter z veseljem oznanjati evangelij. Povabil je, naj obnovimo svoje zaupanje v Jezusa, saj je njegova luč večja od vsake naše teme; le On nas more ozdraviti, prenoviti naše bratstvo in pomnožiti naše veselje, je v petek poročal Radio Vatikan.
Dva slepa vidita to, kar najbolj šteje
Dva slepa, medtem ko gre Jezus mimo, vpijeta k njemu svojo bedo in svoje upanje: »Davidov sin, usmili se naju!« (Mt 9,27) »Davidov sin« je bil naziv, ki so ga pripisovali Mesiji, za katerega so prerokbe napovedovale, da bo iz Davidovega rodu. Protagonista današnjega evangelija sta torej dva slepa, in vendar vidita to, kar najbolj šteje: prepoznata Jezusa kot Mesija, ki je prišel na svet. Zaustavimo se ob treh prehodih tega srečanja. Na tej poti adventa nam lahko pomagajo, da bi tudi mi sprejeli Gospoda, ki prihaja, Gospoda, ki gre mimo.
Prvi prehod: iti k Jezusu, da bi ozdraveli
Prvi prehod: iti k Jezusu, da bi ozdraveli. Besedilo pravi, da sta dva slepa vpila za Gospodom, ko sta hodila za njim (prim. v. 27). Ne vidita ga, vendar pa slišita njegov glas in sledita njegovim korakom. V Kristusu iščeta to, kar so napovedali preroki, to je znamenja ozdravljenja in sočutja Boga sredi njegovega ljudstva. Glede tega je Izaija zapisal: »Oči slepih bodo spregledale.« (35,5) In druga prerokba, ki jo vsebuje današnje prvo berilo, pravi: »Iz mraka in teme bodo videle oči slepih.« (29,18) Dva slepa iz evangelija zaupata Jezusu in mu sledita v iskanju luči za svoje oči.
Jezus je luč, ki premaga temine in vsako slepoto
In zakaj, bratje in sestre, ti dve osebi zaupata Jezusu? Zato, ker zaznata, da je v temini zgodovine On luč, ki razsvetljuje noči srca in sveta ter premaga temine in vsako slepoto. Vemo, da tudi mi v srcu nosimo slepote. Tudi mi smo, kakor dva slepa, popotniki, pogosto pogreznjeni v temine življenja. Prva stvar, ki jo je potrebno storiti, je iti k Jezusu, kakor On sam naroča: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili.« (Mt 11,28) Kdo izmed nas ni na nek način utrujen in obremenjen? Vsi. Vendar pa se upiramo, da bi se napotili k Jezusu; velikokrat raje ostajamo zaprti sami vase, ostajamo sami s svojimi teminami, se malo smilimo samim sebi, sprejmemo slabo družbo žalosti. Jezus je zdravnik: le On, resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1,9), nam daje obilje luči, toplote, ljubezni. Samo On osvobaja srce zla. Lahko se vprašamo: ali se zapiram v temo malodušnosti, ki izsušuje izvire veselja, ali grem k Jezusu in mu prinašam svoje življenje? Ali sledim Jezusu, ga »zasledujem«, vpijem k njemu svoje potrebe, mu izročam svoje bridkosti? Storimo to, dajmo Jezusu priložnost, da ozdravi naše srce. To je prvi prehod; za notranje ozdravljenje sta potrebna še dva druga.
Drugi prehod: nositi rane skupaj
Drugi je nositi rane skupaj. V tej evangeljski pripovedi ni opisano ozdravljenje enega slepega, kot denimo v primeru Bartimaja (prim. Mr 10,46-52) ali sleporojenega (prim. Jn 9,1-41). Tukaj sta slepa dva. Skupaj sta na poti. Skupaj delita bolečino zaradi svojega stanja, skupaj hrepenita po luči, ki bi mogla prižgati sij v srcu njunih noči. Besedilo, ki smo ga slišali, je vedno v dvojimi, ker dva slepa delata vse skupaj: oba sledita Jezusu, oba vpijeta za njim in prosita ozdravljenja; ne vsak zase, ampak skupaj. Pomenljivo je, da Kristusu rečeta: usmili se naju. Uporabita besedo »naju«, ne rečeta »jaz«. Ne mislita vsak na svojo slepoto, ampak za pomoč prosita skupaj. To je zgovorno znamenje krščanskega življenja, to je značilna lastnost cerkvenega duha: misliti, govoriti, delovati kakor »mi«, izstopiti iz individualizma in domišljanja o samozadostnosti, zaradi katerih srce zboli.
Dva slepa nas s podelitvijo svojega trpljenja in s svojim bratskim prijateljstvom veliko naučita. Vsakdo izmed nas je na nek način slep zaradi greha, ki nam preprečuje, da bi »videli« Boga kot Očeta in druge kot brate. To dela greh, izkrivi stvarnost: zato vidimo Boga kot gospodarja in druge kot probleme. To je delo skušnjavca, ki potvarja stvari in nam jih želi pokazati v negativni luči, da bi nas vrgel v obup in zagrenjenost. In slaba žalost, ki je nevarna in ne prihaja od Boga, se dobro ugnezdi v samoti. Teme torej ne moremo soočati sami. Če sami nosimo svoje notranje slepote, bomo premagani. Postaviti se moramo drug poleg drugega, podeliti rane, skupaj soočiti pot.
Ozdravljenje se uresničuje, ko soočamo probleme skupaj
Dragi bratje in sestre, spričo vsake osebne temine in izzivov, ki so pred nami v Cerkvi in v družbi, smo poklicani obnoviti bratstvo. Če ostajamo med seboj razdeljeni, če vsakdo misli samo nase ali na svojo skupino, če se ne povežemo skupaj, ne izmenjavamo stališč, ne hodimo združeni, ne moremo biti v polnosti ozdravljeni slepote. Ozdravljenje se uresničuje, ko nosimo rane skupaj, ko soočamo probleme skupaj, ko se poslušamo in se pogovarjamo. In milost je živeti v skupnosti, razumevati vrednost tega, da smo skupaj, da smo v skupnosti. To prosim za vas: da bi mogli biti vedno skupaj, biti vedno združeni; da bi šli naprej tako in z veseljem: bratje kristjani, otroci istega Očeta. In to prosim tudi zase.
Tretji prehod: z veseljem oznanjati evangelij
In tretji prehod: z veseljem oznanjati evangelij. Po tem, ko ju je Jezus ozdravil skupaj, sta anonimna protagonista evangelija, v katerih se lahko prepoznamo, začela razglašati novico po vsej tisti deželi, o tem sta govorila povsod. V tem dejstvu je nekaj ironije: Jezus jima je zabičal, naj nikomur ničesar ne povesta, onadva pa storita ravno nasprotno (prim. Mt 9,30-31). Vendar pa se iz pripovedi razume, da njun namen ni, da ne bi ubogala Gospoda; preprosto ne moreta zadržati zase navdušenja, da sta bila ozdravljena, veselja glede tega, kar sta doživela v srečanju z Njim. In to je še eno znamenje, ki je značilno za kristjana: veselje evangelija, ki je neustavljivo, »napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 1); veselje evangelija osvobaja nevarnosti pred intimistično, resnobno in tožečo vero ter uvaja v dinamiko pričevanja.
Izstopimo in ponesimo luč, ki smo jo prejeli
Predragi, lepo vas je videti in videti, da z veseljem živite osvobajajoče oznanilo evangelija. Za to se vam zahvaljujem. Ne gre za prozelitizem – prosim, nikoli ne izvajajte prozelitizma –, ampak za pričevanje; ne gre za moralizem, ki obsoja, ampak za usmiljenje, ki objema; ne za zunanje bogoslužje, ampak za živeto ljubezen. Spodbujam vas, da hodite naprej po tej poti: kakor dva slepa iz evangelija, tudi mi obnovimo srečanje z Jezusom in brez strahu izstopimo iz samih sebe, da bi pričevali o Njem tistim, ki jih srečamo! Izstopimo in ponesimo luč, ki smo jo prejeli, izstopimo in razsvetlimo noč, ki nas pogosto obdaja! Bratje in sestre, potrebni so razsvetljeni, predvsem pa svetli kristjani, ki bi se z nežnostjo dotaknili slepote svojih bratov; ki bi z dejanji in besedami tolažbe prižigali luči upanja v temi. Kristjane, ki bi zasejali kali evangelija v suha polja vsakdanjosti, ki bi prinašali nežnost v samote trpljenja in revščine.
Jezus, verujemo, da je tvoja luč večja od vsake naše teme
Bratje in sestre, Gospod Jezus hodi mimo, hodi tudi po naših cestah Cipra, posluša vpitje naših slepot, želi se dotakniti naših oči, želi se dotakniti našega srca, da bi prišli na svetlo, se prerodili, ponovno vstali znotraj: to želi storiti Jezus. In tudi nam namenja vprašanje, ki ga je postavil slepima: »Ali verujeta, da morem to storiti?« (Mt 9,28) Ali verujemo, da more Jezus to storiti? Obnovimo svoje zaupanje Vanj! Recimo mu: Jezus, verujemo, da je tvoja luč večja od vsake naše teme; verujemo, da nas Ti moreš ozdraviti, da Ti moreš prenoviti naše bratstvo, da moreš pomnožiti naše veselje; in z vso Cerkvijo ti kličemo, vsi skupaj: Pridi, Gospod Jezus! [vsi ponovijo: »Pridi, Gospod Jezus!«] Pridi, Gospod Jezus! [vsi ponovijo: »Pridi, Gospod Jezus!«] Pridi, Gospod Jezus! [vsi ponovijo: »Pridi, Gospod Jezus!«]
Vir: Vatican News – slovenska redakcija
