Kdor je po televiziji spremljal obred kronanja novega britanskega kralja Karla III. – dolga desetletja smo ga poznali kot “princa Charlesa” – je lahko opazil zelo močno navzočnost krščanske simbolike. Že uvodoma je kralj izpostavil besede glede tega, da bi on služil “kralju kraljev”, to je Kristusu.
Je pa kralj tudi prisegel in potrdil, da je “zvest protestant”. Vendar je bilo bogoslužje videti precej katoliško, vodil pa ga je canterburyjski nadškof Justin Webly, sicer primas anglikanske Cerkve, torej najvišji cerkveni predstavnik omenjene Cerkve, ki združuje mnoge katoliške in protestantske elemente.
Anglikanska Cerkev je sicer naziv za skupnost protestantskih krščanskih Cerkva, povezanih z angleško Cerkvijo. Večina teh Cerkva je vključenih v Anglikansko skupnost in so v polnem občestvu tudi z Utrechtsko zvezo Starokatoliških Cerkva. Za spremembo od običajnih protestantov se od Rima ni ločila zaradi razlike v nauku ali dogmatskih sporov, ampak iz osebnih in političnih razlogov. Za začetek Anglikanske Cerkve namreč šteje trenutek, ko se je angleški kralj Henrik VIII. sprl s papežem Klemenom VII., ki ni hotel razveljaviti Henrikove zakonske zveze s Katarino Aragonsko.
Henrik VIII. se je kljub papeževemu neodobravanju drugič poročil (z Anno Boleyn) in dosegel, da je angleški parlament leta 1534 izdal »Zakon o premoči« in kralja imenoval za vrhovnega poglavarja Angleške Cerkve, s čimer je slednja odpadla od Rima. Angleška Cerkev samo sebe šteje za katoliško in reformirano Cerkev, sicer pa se na splošno uvršča med protestantske Cerkve.
Pozneje se je anglikanizem širil še v druge dežele – nastale so anglikanske Cerkve na Irskem, Škotskem, v ZDA, pozneje pa še v Indiji, Pakistanu in v drugih angleških kolonijah. Anglikanska skupnost vsebuje vse tiste anglikanske Cerkve, ki so v polnem občestvu z Angleško Cerkvijo. Verski voditelj Anglikanske skupnosti je canterburyjski nadškof (med vsemi anglikanskimi škofi mu pripada naslov prvi med enakimi – primus inter pares). Ta skupnost danes šteje okoli 77 milijonov članov in velja za tretjo največjo krščansko skupnost (za Katoliško Cerkvijo in skupnostjo Pravoslavnih Cerkva).
Anglikanska Cerkev je urejena podobno kot Rimskokatoliška Cerkev, pa tudi glavne verske resnice in tradicije so enake, saj do odcepitve ni prišlo zaradi verskih razlogov. Ima hierarhično škofovsko ureditev in se sklicuje na veljavno apostolsko nasledstvo. Velik poudarek daje molitvi in bogoslužju, ljudski jezik so začeli uporabljati v bogoslužju že dosti prej kot Rimskokatoliška Cerkev. Pri usklajevanju nekaterih vprašanj, po katerih se različne anglikanske Cerkve med seboj ločijo, so prišli do naslednjih štirih temeljev, ki povezujejo anglikance tudi s katoliki in pravoslavci:
- Sveto pismo stare in nove zaveze
- Apostolska veroizpoved in nicejsko-carigrajska veroizpoved
- Zakramenti, zlasti krst in evharistija
- Škofovska služba
Vendar obstajajo nekatere razlike, zaradi katerih se anglikanci močneje razlikujejo od katoliške Cerkve. Tako se od duhovnikov ne zahteva celibat, tudi od škofov ne. Primas anglikancev nadškof Webly je tako oče šestih otrok. Leta 1992 so bile k posvečenju pripuščene tudi ženske, tako londonsko škofijo vodi ženska Sarah Mullally. Te spremembe pa so spodbudile nekatere anglikance (tudi duhovnike), da so prestopili v katoliško Cerkev. Najbolj znan prestop v zgodovini je bil prestop svetnika, ki je postal kardinal, to je bil John Henry Newman. Leta 2008 je med katoličane prestopil nekdanji britanski premier Tony Blair.
C. R.
