Včerajšnji dan (16. maj) je sicer god sv. Janeza Nepomuka, duhovnika in mučenca, ki je živel v 14. stoletju in postal žrtev tedanje oblastne spletke kralja Venčeslava.
Po legendi je bil Janez Nepomuk praški nadškof in kot tak tudi spovednik češke kraljice. Kralju je prišlo na uho, da mu kraljica ni ravno zvesta, in ker je bil kot vsak normalen moški tudi malo ljubosumen, je od Janeza zahteval, da mu pove kaj več o posteljnih izletih svoje lepe žene. Janeza je seveda zavezovala spovedna molčečnost, zato ni črhnil besedice, razjarjeni kralj pa je dal Janeza umoriti in njegovo truplo ponoči vreči v reko Vltavo. Zaradi mučeniške smrti je Janez Nepomuk postal svetnik in zavetnik duhovnikov in vseh ljudi, ki so imeli tedaj opravka z vodo (ribičev, čolnarjev, mlinarjev ipd.). Kipi Janeza Nepomuka zato običajno stojijo ob reki ali potoku; svetnik je nadomestil poganskega boga Neptuna oz. Pozejdona. Najdemo ga denimo v Škofji Loki, Ajdovščini, Idriji…
Vendar pa ta zgodba ni potrjena, kajti veliko verjetneje je, da je sv. Janez Nepomuk, ki danes velja za češkega narodnega svetnika, velja za žrtev oblastne spletke, ki je bila povezana s kraljevim pohlepom po cerkvenem premoženju, pa tudi s poskusom, da bi Cerkev na Češkem odtrgali od Rima.
Sv. Janez (Jan) Nepomuk se je rodil kot izprošen otrok. Starša sta mu, tako kot Elizabeta in Zaharija, dala ime Janez. Vendar je nato skoraj na smrt zbolel. Po Marijini priprošnji pa je bil ozdravljen. Namenili so ga za božjo službo in že v mladosti je postal duhovnik in kasneje kanonik v Pragi. Odločni in pobožni škof Jan Jenštejn ga je leta 1389 izbral za generalnega vikarja, kar je bilo znamenje, da ga postavlja tudi v javnosti za svojega namestnika in prvo zaupno osebo.
Prav v tem času pa je hotel češki kralj Vaclav (Venčeslav) IV. povsem obvladovati Cerkev na Češkem pod svoj nadzor in se polastiti njenega imetja, nadškof in njegov namestnik pa sta se temu uprla. Kralj je hotel zmanjšati obseg praške nadškofije s tem, da bi za svojega privrženca Kralika ustanovil novo škofijo v Kladrubih, kjer je bila bogata benediktinska opatija. Vendar pa se mu načrti niso ponesrečili, kajti menihi se niso zmenili za prepoved, da bi po smrti opata izvolili njegovega naslednika. Potrditi bi ga moral nadškof oz. v njegovem imenu generalni vikar Janez Nepomuk, kar je tudi storil.
S tem pa si je nakopal hudo jezo kralja, začela se je prava drama. Ker se nadškof na kraljevo zahtevo po nasvetu Janeza Nepomuka ni hotel vrniti v Prago, je dal kralj zapreti Janeza in še nekaj kanonikov. Kraljevo sodišče je spoznalo Janeza Nepomuka za glavnega krivca upora. Umorili so ga in ponoči njegovo truplo vrgli s Karlovega mostu v Vltavo. O teh dogodkih je napisal natančno poročilo in ga predal papežu Bonifaciju IX. nadškof Jenštejn sam. Zgodba o tem, da ni hotel izdati spovedne molčečnosti, ko naj bi spovedoval kraljico, se je pojavila šele kasneje. Morda tudi pod vplivom svetopisemsko obeleženega dogodka smrti sv. Janeza Krstnika – slednji je bil umorjen zaradi nečimrnosti Herodiade, ki je bila v grešnem razmerju s svojim svakom, galilejskim tetrarhom Herodom Antipo, Krstnik pa ju je javno opozarjal na ta greh.
G. B.
