Med sredino splošno avdienco 22. decembra 2021 je sveti oče Frančišek pozval evropske države in krajevne Cerkve, da odgovorno in solidarno pristopijo k sprejemanju migrantov in prosilcev za azil ter jim omogočijo integracijo v lokalno okolje. Kot je dejal, je med svojim nedavnim obiskom Grčije znova doživel srečanje z migranti. “Opazil sem tudi, da le nekatere evropske države nosijo večino posledic migracijskega pojava na območju Sredozemlja, čeprav to vprašanje zahteva skupno odgovornost, iz katere se nobena država ne more izvzeti. To je težava človečnosti.”
Več o papeževem sporočilu si lahko preberete TUKAJ.
Papežev poziv so podprli tudi slovenski škofje. V njihovem imenu je predsednik SŠK, ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore, dejal naslednje: “Številni begunci in migranti, ki v Evropo prihajajo iz Severne Afrike in z Bližnjega Vzhoda, so velik izziv za vse članice Evropske unije. Vse države in vsi državljani smo poklicani k solidarnosti z vsemi, ki so bili zaradi vojn in nasilja pregnani iz svoje domovine in bodo v upanju, da bodo našli boljšo prihodnost, potrkali na naša vrata. Gostoljubje in sprejemanje tujcev sta že od davnih časov znamenje ljubezni in spoštovanja dostojanstva vsakega človeka. Zato je pomembno, da naša država in Evropska unija zagotovita vsem beguncem in migrantom možnosti, da na legalen način pridobijo azil zase in za svoje družine ter se integrirajo v lokalno skupnost. Slovenski škofje ob tem izražamo podporo vsem državnim ustanovam, Slovenski karitas in drugim humanitarnim organizacijam, ki so oziroma bodo sprejemali begunce ter prosilce za azil.”
Kot je še zapisal nadškof Zore, je begunski in migrantski izziv za našo državo tudi priložnost, “da v predbožičnem času premislimo tragične posledice trgovine z orožjem, premalo premišljenih vojaških posegov, nepravičnih ekonomskih politik, revščine in korupcije, ki v ozadju poganjajo vojaške spopade in državljanske vojne ter humanitarne katastrofe. Sveta družina, ki stopa v središče božičnih praznikov, v ospredje postavlja spoštovanje dostojanstva vsakega človeka in vrednoto miru. Zato vabimo vse k solidarnosti in odprtosti do vseh, ki so v stiski.”
NE za nekontrolirane migracije
Tovrstne izjave bodo marsikoga spravile v slabo voljo, zlasti če pomislimo na težave z velikim migrantskim valom od jeseni 2015 naprej. Vendar pa moramo to sporočilo prebrati nekoliko natančnejše. Zato smo v uredništvu portala Blagovest.si poudarili tiste izseke iz sporočila nadškofa, ki bi jih sicer spregledali. Nadškof Zore poudarja tri stvari, na katere sicer levičarske nevladne organizacije pozabljajo: legalna pridobitev azila, migrantske družine ter integracija v skupnost. To troje je zelo pomembno. Zakaj? Predvsem zaradi izkušenj z zadnjimi velikimi migracijami, katere sprožilec je bila huda državljanska vojna v Siriji. Kot vemo, na vrata Evrope realno ni trkal nihče, pač pa so migranti – v glavnem mladi muslimani – nelegalno prehajali meje. Večinoma sploh ni šlo za Sirce. Pokazalo se je tudi, da mnogi niso bili pripravljeni velikodušno sprejeti osnovne pomoči, so pa prišli v Evropo z namenom koristiti privilegije t. i. socialnega turizma. Prav tako se je pokazalo, da za temi ilegalnimi (!!) migracijami stojijo vplivne mednarodne nevladne organizacije, ki so s tem napovedale izvajanje načrta t. i. velike zamenjave, to je demografskih sprememb v Evropi, ki naj bi bila po novem rasno, kulturno in versko mešana, s tem pa bi se sprožil trk civilizacij v evropskem talilnem loncu. Torej je jasno, da so bile množice migrantov v funkciji t. i. hibridnega vojskovanja. Ta izraz je bil nedavno omenjen tudi v tedniku Družina pri opisovanju razmer na belorusko-poljski meji, kjer je Lukašenkov režim uporabil, bolje rečeno, zlorabil množice migrantov. Ki so tako postali sredstvo neke totalitarne politike ter pritiska na sosednje države. Ali ni to huda zloraba človeka in njegovega dostojanstva?
Povedano drugače: te konkretne množične migracije so se dogajale zelo redko v skladu z zakoni in mednarodnimi sporazumi. V ozadju pa so bili razni sponzorji in podpihovalci, pa tudi usmerjevalci migrantskih tokov. Za ilustracijo: vsa ta leta so v Evropo množično pritiskali zlasti mladi Afganistanci, to pa je bilo še pred talibanskim prevzemom oblasti v Afganistanu ter odhodu ameriške vojske iz te države. Po tem dogodku se pritisk afganistanskih beguncev na Evropo ni bistveno povečal. V tem primeru je bil beg iz države za mnoge rešitev, podobno kot za mnoge Slovence leta 1945, ko so se umaknili pred komunističnimi partizani (in so bili mnogi vojni ujetniki nato vrnjeni ter pobiti). Slovenci smo tedaj bežali v prvo varno državo, to je Avstrijo – na to nas spomnijo begunska taborišča v krajih Vetrinj, Lienz, Špital, Judenburg, itd. Nekaj let po vojni so se slovenski begunci razselili po Evropi, pa tudi v ZDA, Kanado, Argentino in Avstralijo. Sv. pater Pij je delegaciji begunske vlade med možnimi opcijami celo izrecno svetoval Argentino, kjer se je slovenska skupnost najbolj ohranila.
Ne zapirajmo svojih src
Zaradi zlorab migracij v zadnjih letih ter posledic nekontroliranega priseljevanja v Evropo (spomnimo: v evropskih velemestih obstajajo t. i. “no go” cone, kjer vlada nekakšna avtonomija lokalnih prebivalcev, ki pripadajo strogemu islamu) se tudi v Cerkvi zavedajo, da ni mogoče podpirati nekontroliranih migracij. Na to je že takrat opozoril tudi murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf in doživel pogrom levičarskih medijev. Na drugi strani je grozila nevarnost (in še grozi), da bi Evropejci zaradi vseh teh zlorab zaprli svoje srce in odrekli pomoč tistemu, ki jo res potrebuje. Morda je težava v tem, ker poslušamo predvsem negativne novice in skoraj nikjer ne izvemo za primere dobre prakse, denimo imigrantov iz drugih kulturnih okolij, ki so se integrirali in naši družbi prinesli nekaj dobrega. Ker jih ravno tako priseljeni negativci hitro preglasijo, s tem pa spodbudijo moč predsodkov in stereotipov. Zato smo Evropejci, še zlasti pa Slovenci, povabljeni, da vklopimo tako razum kot srce.
Umetni občutki krivde so odveč
Torej: ni potrebno s strani ideološkega aparata kulturnega marksizma požirati obtožb in krivde. Na drugi strani pa ohranimo držo sprejemanja za vse ljudi dobre volje. Že v Stari zavezi je v judovski postavi dana zapoved: “Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi!” (2Mz 22,20, prim. 2Mz 23,9) Upoštevanje te zapovedi v Jezusovem času ni bilo tako samoumevno – takrat so si “očetje” (heb. haberim: pismouki, tempeljski duhovniki, itd.) razlagali postavo tako, da so ljubili samo njim enake, tujce sovražili, navadne ljudi (heb. am-ha-arec, tj. “ljudje zemlje”) pa prezirali. Jezus tako v govoru o poslednjih rečeh samo ponovi, obnovi to zapoved: “…tujec sem bil in ste me sprejeli…” (Mt 25,35) Ergo: pravico imamo biti kritični do projektov zlorab migracij! A pred človekom, ki potrebuje pomoč, ne zapirajmo srca pred njim. Pa čeprav vemo, da je dobrota velikokrat sirota. Tudi sv. mati Terezija iz Kalkute je doživela zavračanja, a je vztrajala pri delih usmiljenja. Zagotovo obstajajo migranti, ki se želijo integrirati in začeti na novo. So pa tudi takšni, ki jim ni do tega.
A propos: tragedija, ki se je nedavno zgodila na meji med Slovenijo in Hrvaško, ko je utonila deklica, je bila verjetno tudi posledica tega, da je bila skupina migrantov usmerjana k temu, da prečkajo mejo ilegalno, čeprav bi lahko zaprosili za azil na mejnem prehodu. Žal je bilo v zadnjih letih podobnih tragedij po Evropi in še bolj na Sredozemskem morju še več.
Da je to papeževo sporočilo prišlo v javnost ravno pred Božičem, ni nič nenavadnega. Tudi Jožef in Marija sta ostala pred zaprtimi vrati mnogih hiš v Betlehemu. Kasneje je morala Sveta družina na beg v Egipt in nekaj časa ostati v tuji deželi, kjer so pred mnogimi stoletji živeli Izraelci, nato pa jih je z Božjo močjo od tam izpeljal Mojzes. Jožef, Marija in Jezus so se nato po vrnitvi v Sveto deželo naselili v Nazaretu. Torej: naj nas papeževo sporočilo ne vznemirja preveč, pač pa spodbudi k temu, da ostanemo mirni in naj srce ne ostane zaprto.
C. R.
