V katoliški Cerkvi je Hans Küng znano ime. Pa ne le v Cerkvi, ampak v širši družbi. Nedavno umrli teolog, upokojeni profesor teologije iz Tübingena, sicer doma iz Švice, velja za utemeljitelja t. i. svetovnega etosa, torej nekakšnega skupnega imenovalca vseh verskih in drugih prepričanj. V našem prostoru ga je velikokrat zastopal predvsem filozof Tine Hribar, v zadnjem času pa tudi profesor Marko Pavliha. Z idejo svetovnega etosa sicer simpatizira tudi precej slovenskih katoliških duhovnikov.
Postavlja pa se vprašanje, ali je svetovni etos res zgolj stična točka različnih ver ali gre morda za eno od prepričanj. Za marsikoga je (bil) Küng tudi nekakšen heroj, ker je bil znotraj Cerkve nekakšen disident. Poznan je predvsem po nasprotovanju institutu papeževe nezmotljivosti, s precejšnjim delom cerkvenega učenja je bil v sporu, zato mu je bila odvzeta profesura na teološki fakulteti. Je pa ostal duhovnik in tudi ni izstopil iz Cerkve. Mnogi omenjajo tudi njegov razhod z Josephom Ratzingerjem, kasnejšim papežem Benediktom XVI.
O Küngu je sicer v novi številki Družine objavljeno nekaj krajših prispevkov, tudi članek patra Andreja Pirša iz duhovne družine Delo, ki sicer deluje v Vogljah na Gorenjskem. Z avtorjevim dovoljenjem prispevek objavljamo v nadaljevanju.
Na velikonočni torek, 6. aprila 2021 je v Tübingenu v Nemčiji umrl Hans Küng, ki je bil rojen na praznik sv. Jožefa 19. 3. 1928 v Sursee v Švici. Leto pred njim je bil rojen Joseph Ratzinger, kasnejši papež Benedikt XVI. Peter Seewald v zajetni biografiji Benedikta XVI. lepo prikaže, kako sta se poznala, daljši čas celo sodelovala in drug drugega spoštovala. Oba sta kot strokovnjaka sodelovala na drugem vatikanskem koncilu in v tem času so se vedno bolj začele kazati razlike med njima, dokler se nista popolnoma razšla. Ratzinger se je trudil za prenovo Cerkve na osnovi kontinuitete s celotnim izročilom, Hans Küng pa je vse bolj iskal priljubljenost pri novinarjih in se vse bolj nagibal h koncilu, kakršnega so prikazovali mediji. Logika te naravnanosti ga je vse bolj vodila v prelom z izročilom, ki se je nakazoval že v času 2. vatikanskega koncila, dokončno pa pokazal v knjigah, ki jih je izdal po koncilu. Ob mogočni medijski podpori so izhajale njegove knjige: Die Kirche (1972), Unfehlbar? Eine Anfrage (1970), Christ sein (1974), Credo (1992). To so seveda samo nekatera njegova najbolj znana dela.
Hans Küng postopoma ni več priznal dogme, glede Kristusa je vedno bolj nejasno učil, da je hkrati pravi Bog in pravi človek. Glede Cerkve je zanikal njen božji izvor. Papež zanj ni nezmotljiv v stvareh vere in morale niti tedaj, ko uči s svojo najvišjo učiteljsko oblastjo. V sili bi po njegovem lahko maševal tudi laik. Na moralnem področju je zagovarjal splav in se z vso silo boril zoper okrožnico Humanae vitae. Ratzinger je skupaj s še desetimi teologi v knjigi Diskussion über Hans Küng „Christ sein“ (1976) opozoril na nezdružljivost Küngovega učenja s katoliškim naukom.
Kongregacija za nauk vere se je zelo dolgo ukvarjala z njim, ga opominjala in svarila, a Küng se ni uklonil. 24. junija 1973 je kongregacija za nauk vere izdala dokument o skrivnosti Cerkve. V tem dokumentu se Küng ne omenja imenoma, a je dejansko napisan zoper njegove zmotne trditve. Imenoma ga kongregacija opomni 15. 2. 1975. Pooblastilo, da bi poučeval v imenu Cerkve pa mu odvzame 15. 12. 1979. Tedaj uradno preneha biti katoliški teolog. Odslej naprej se je vse do smrti trudil za uveljavitev tako imenovanega svetovnega etosa.
Ob Küngovem učenju je prišlo do delitve duhov po svetu in tudi v Sloveniji. Revija Concilium, pri nas pa Znamenje sta ga ves čas zagovarjali. Tudi nekateri profesorji so mu bili zelo naklonjeni. Zanimivo je, kako ga je sprejemal božji služabnik Anton Strle. Podobno kot Ratzinger je v začetku gledal nanj precej pozitivno, a bolj ko se je poglabljal v njegovo učenje, bolj je videl, kako škodljivo je njegovo učenje. Tako je v enem od pisem 10. 8. 1976 zapisal, da v katoliško Cerkve zahajajo miselni tokovi, ki morejo vse uničiti in pri tem omenja ravno Küngovo knjigo “Christ sein”, glede katere je imel sprva precej bolj pozitivno mnenje. Strle je v duhu razlikovanja Hansa Künga natančno študiral in imel o njem tudi specialno predavanje. Njegovo načelo je bilo, da ga je treba poznati in ga ocenjevati na osnovi nauka Cerkve in cerkvenega učiteljstva.
Vsi priznavajo, da zna Küng razumljivo pisati, priznavajo, da nima vsega narobe. So posamezne misli, ki so povsem sprejemljive. Hkrati pa je zelo veliko takega, kar zruši katoliško vero in večja ko je časovna razdalja, bolj jasno se to kaže.
P. dr. Andrej Pirš FSO, Voglje
Omenjeni prispevek torej več kot nazorno pokaže na to, da se je Küng razšel s Cerkvijo in je njegova misel presegla okvirje naporov po reformi Cerkve. S tem se je, ne da bi se sam tega zavedal, uvrstil med sodobne apostole modernizma, pojava, ki je bil obsojen že v začetku 20. stoletja, a se je po drugem vatikanskem koncilu spet okrepil.
Gašper Blažič
