Včerajšnja osrednja državna proslava, ki je trajala kar dve uri in pol, je bila zagotovo ena najbolj vrhunskih proslav, če ne celo najboljša v zadnjih tridesetih letih. Poleg zelo močne mednarodne udeležbe – med drugim so bili tam prisotni predsednik Evropskega sveta, premierji Avstrije, Madžarske in Hrvaške ter italijanski zunanji minister – , močnega protokola ter bogatega kulturnega programa je bila 30-letnica zaznamovana s še enim velikim dogodkom: javnim blagoslovom lipe s strani ljubljanskega nadškofa in predsednika SŠK Stanislava Zoreta.
Beseda Bog je bila tisti večer omenjena kar nekajkrat, za to je poskrbel tudi madžarski premier Viktor Orbán, ki je v svojem nagovoru poudaril povezanost med dvema krščanskima narodoma. Tudi sicer smo lahko večkrat slišali “Bog živi Slovenijo”. In ne gre samo za retorično frazo: beseda Bog je bila namreč tudi v času po letu 1991 tako rekoč prepovedana v javnosti. Kdor si je to prepoved upal prekršiti, sicer formalno ni bil deležen sankcij, zato pa je bil izpostavljen sramotenju, pa tudi cenzuri – kar spomnimo se, kaj vse se je v zadnjih letih dogajalo v Državnem zboru RS: od Horvatove omembe Boga v nagovoru pa vse do cenzure skladbe “Oče naš hlapca Jerneja”. Zato neprijetnost, ki se je zgodila ob razglasitvi samostojne Slovenije 26. junija 1991, ko je tedanji nadškof dr. Alojzij Šuštar blagoslovil lipo, kar so slučajno opazili le gledalci televizijskega prenosa (ker ni bilo zvoka nadškofovega glasu), ni bila zgolj slučajna. Bila je namerna sabotaža s političnim ozadjem.
Sedaj se Bog in molitev spet na poseben način vračata v javno življenje. Morda bi bilo vse skupaj še bolje, če bi k blagoslovni molitvi nadškofa Zoreta svoj prispevek dodal še evangeličanski škof mag. Leon Novak, saj so pred 30 leti tako kot nadškofa Šuštarja zvočno sabotirali tudi njegovega očeta, tedanjega evangeličanskega seniorja mag. Ludvika Novaka, ki je prebral molitev za slovensko lipo. Lipa je bila takrat posajena na Trgu republike (no, takrat še Trg revolucije), kasneje pa presajena v park ob parlamentarni zgradbi, kjer jo je nadškof Zore znova blagoslovil. Pobude za ta blagoslov so se začele pojavljati že pred leti, sedaj je končno prišlo do realizacije.
Glede na to, da obletnici Marijinih prikazovanj ter slovenske osamosvojitve sovpadata, se lahko vprašamo, ali ne gre za pravcati čudež in napoved zmage Marijinega Brezmadežnega Srca? Rdeči zmaj bo seveda pobesnel (no, lahko smo ga v teku prenosa celo slišali v obliki hrupa levičarskih protestnikov, ki so zvočno onesnažili celo minuto molka za padle v vojni za Slovenijo), vendar se ne smemo ozirati na to. Lahko rečemo samo en velik BOGU HVALA.
G. B.
P. S. V nadaljevanju objavljamo blagoslovno molitev nadškofa Zoreta:
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Bog, naš Oče. Dolgo že hodiš z našim ljudstvom. Blizu si mu ostajal v časih izobilja, tolažil si ga in krepil v časih stisk in preizkušenj. Našim prednikom, ki so stoletja pred nami prebivali na teh tleh, si položil v srca hrepenenje po svobodi. Svobodo so živeli in storili vse, da so jo tudi ohranjali. Kajti svoboda ni predmet, ki ga dobimo, svoboda je življenje, ki ga živimo. Svoboda je medsebojno spoštovanje, ki ga gojimo in svoboda je solidarnost, v kateri prihajamo naproti drug drugemu. Svoboda je sprejemanje resnice in svoboda je odpuščanje nasprotniku. V svobodi dajemo prostor vsem mrtvim in v svobodi sprejemamo drugačnost živih. Svoboda je, ko človek človeku postane človek.
Svoboda je tudi sposobnost dogovarjanja, usklajevanja in skupnega odločanja o skupnih zadevah. Rodovi pred nami so to pogosto delali pod lipo, ki je rasla ob vaški cerkvi, na vaškem ali mestnem trgu, kjer je bilo to drevo prostor skupnega srečevanja pa tudi prostor skupnega odločanja.
Zato smo tudi mi pred 30-leti posadili to lipo, nadškof Šuštar pa jo je blagoslovil, da bi svoje korenine pognala globoko v našo zemljo ter svoje veje razpela daleč pod nebo. Da bi bila trdna v viharju in vesela v soncu.
In res je previharila viharje, preživela premike, poslušala resnice in laži, doživljala proslave in proteste – in rasla. Danes raste pred nami, da bi nas spomnila, da morda kdaj ne rastemo tako hitro, kot bi si želeli, a to ne more uničiti naše rasti. Zato bomo ob njej zmolili, kakor so molili naši dedje, potem pa jo bomo blagoslovili.
Oče naš …
Vsemogočni Bog, blagoslavljamo lipo, ki smo jo posadili kot pomnik razglasitve samostojnosti naše države Slovenije. Trideset let je rasla skupaj z nami. Ponovno jo blagoslavljamo in te prosimo, naj bo nam in prihodnjim rodovom znamenje, da Ti blagoslavljaš našo domovino, njeno prihodnost in vse njene prebivalce. Daj vsem tistim, ki so in še bodo odgovorni za skupno blaginjo, poštenje, modrost in moč, nam vsem pa pravičnost in ljubezen do bližnjega. To te prosimo po Kristusu našem Gospodu. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit in
predsednik Slovenske škofovske konference
Vir: SŠK
