Pri vprašanjih, kot je vojna in obramba pred sovražnikom, smo kristjani zaradi slabe poučenosti pogosto razdvojeni. Peta Božja zapoved (“Ne ubijaj”) je sicer zelo kategorična, a kaj to pomeni v konkretnih okoliščinah? Smo res vedno zavezani k nenasilju?
Na drugi strani se seveda srečujemo z zgodovinskimi zablodami, ko so duhovniki blagoslavljali tudi orožje in vojake, ki so odhajali v agresijo nad nedolžnimi. Postavlja se vprašanje, ali bi šli tudi brez tega blagoslova in kakšne bi bile posledice, če tega blagoslova ne bi bilo. Morda nam odgovore na to vprašanje lahko ponudi knjiga “Frančiškan v SS”, pričevanje duhovnika, ki je deloval v nemški vojski že pred prihodom nacistov na oblast.
Sedaj, ko poteka huda agresija Putinovih čet na Ukrajino, poteka tudi intenzivna kampanja za to, da zveza Nato zapre zračni prostor nad Ukrajino. Jasno pa je, da se zveza Nato ne namerava neposredno vmešati v spopad. Ne samo zato, ker Ukrajina ni članica te zveze, ampak tudi zato, ker bi takšna poteza lahko sprožila globalno vojno in morebitno uporabo jedrskega orožja. Vendar pa je prelivanje krvi potrebno ustaviti – če ne gre drugače, tudi s silo. To so pokazale tudi izkušnje iz devetdesetih let, ko je Zahod z veliko zamudo (!) reagiral z letalskimi napadi in ustavil agresijo srbskih sil v BiH in Kosovu. Čeprav je krščansko prepričanje na strani miru, pa doseganje miru dopušča obrambo in uporabo sile. Tudi Slovenija se je leta 1991 zoperstavila agresiji okupatorske armade tako, da jo je ustavljala s silo. Mnoge molitve za mir ter tudi diplomatska prizadevanja ne samo politikov, ampak tudi mnogih slovenskih literatov, naših škofov in vseh, ki so imeli zveze po svetu, so pripomogle k temu, da se je agresija ustavila.
Poglejmo, kaj o teh vprašanjih pravi Kompendij Katekizma katoliške Cerkve:
480. Kaj terja Gospod od vsake osebe glede miru?
Gospod, ki oznanja: “Blagor tistim, ki delajo za mir” (Mt 5,9), zahteva mir srca. Kot nemoralno obsoja jezo, ki je težnja po maščevanju za prejeto zlo; obsoja tudi sovraštvo, ki vodi k temu, da bližnjemu želimo zlo. Če so te drže prostovoljne in premišljene v pomembnih rečeh, so hudi grehi zoper ljubezen.
481. Kaj je mir na zemlji?
Mir na zemlji, ki se zahteva za spoštovanje in rast človeškega življenja, ni le v tem, da ni vojne ali da vlada ravnotežje nasprotujočih si sil, ampak je “spokojnost reda” (sveti Avguštin), “sad pravičnosti” (Iz 32,17) in učinek ljubezni. Zemeljski mir je podoba in sad Kristusovega miru.
482. Kaj se zahteva za mir na zemlji?
Za mir na zemlji se zahteva pravična razdelitev in zaščita osebnih dobrin; možnost, da se ljudje svobodno srečujejo med seboj; spoštovanje dostojanstva oseb in ljudstev; gojitev pravičnosti in bratstva med ljudmi.
483. Kdaj je poseg vojaške sile nravno dovoljen?
Poseg vojaške sile je nravno upravičen, če so hkrati navzoči naslednji pogoji: gotovost, da bo treba prestajati trajno in hudo škodo; neučinkovitost vsake miroljubne alternative; utemeljene možnosti uspeha; izogibanje hujšemu zlu, upoštevajoč zlasti strahotno razdiralno moč sodobnega orožja.
484. Kdo je v primeru vojne nevarnosti pristojen za strogo ocenjevanje teh pogojev?
Ocenjevanje teh pogojev je stvar razumne razsodbe voditeljev, ki imajo tudi pravico, da državljanom naložijo obveznost narodne obrambe. Pri tem morajo upoštevati osebno pravico ugovora vesti tistih, ki odklanjajo uporabo orožja, imajo pa dolžnost služiti skupnosti na drug način.
485. Kaj zahteva nravna postava v primeru vojne?
Nravna postava ostaja vedno veljavna, tudi v primeru vojne. Zahteva, da se človekoljubno ravna s tistimi, ki se ne bojujejo, z ranjenimi vojaki in z ujetniki. Dejanja, ki premišljeno nasprotujejo mednarodnemu pravu, in povelja, ki jih zapovedujejo, so zločini, katerih slepa pokorščina nikakor ne more opravičiti. Kot najhujše grehe je treba obsoditi množična uničevanja kakor tudi iztrebljanje ljudstva ali narodnostne manjšine. Obstaja moralna obveznost upreti se poveljem tistih, ki jih ukazujejo.
486. Kaj je treba storiti, da se izognemo vojni?
Zaradi zla in krivic, ki jih vsaka vojna povzroča, je treba storiti vse, kar je po pameti mogoče, da se ji na vsak način izognemo. Prav posebej se je treba izogibati: kopičenju orožja in trgovanju z njim zunaj pravnih določil zakonitih oblasti; krivicam, zlasti gospodarskim in družbenim; narodnostnim in verskim zapostavljanjem; zavisti, nezaupanju, oholosti in maščevalnosti. Kar je storjeno za premagovanje tega in drugega nereda, prispeva h graditvi miru in k izogibanju vojni.
Naj k temu še dodamo, da prizadevanje za mir in nenasilje ne pomeni aktivno podpiranje enostranskega razoroževanja in vdaje.
C. R.
