Ali je vseeno, kako molimo? Mnogi se pritožujejo, da jim molitev ne pomaga nič in da je Bog gluh za njihove prošnje. Pa je res tako.
Primer iz Matejevega evangelija, ko Sirofeničanka, torej poganska žena, Jezusa prosi, naj izžene demona iz njene hčere, kaže na to, da je bil tudi Jezus sprva gluh za njene prošnje. Poglejmo ta odlomek:
Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: “Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.” Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15,21–28)
Iz samega odlomka lahko opazimo, da se Jezus sprva ni zmenil za ženo, ki ga je prosila. Kot da bi bil slep in gluh. In – trdosrčen. Na prošnjo učencev, naj uredi to, najde zanimiv izgovor, češ da ni poslan k poganom. Diskriminacija? Morda, a bolj navidezna, saj vemo, da je prišel Jezus tudi za pogane, ne samo k izvoljenemu ljudstvu. Žena ni odnehala, bila je vztrajna. Vendar se perspektiva njene prošnje spremeni. Sedaj ne prosi več, da Jezus osvobodi njeno hčer, sedaj prosi, da Gospod pomaga kar njej, materi. Pa še takrat jo Jezus najprej trdo opomni. Nekateri razlagalci to opisujejo kot prednost Izraela pred pogani, ki so jih pravoverni Judje primerjali s psi. Vendar je tu glavni razlog osrednja ženina zgodba, o kateri pa evangelist ne pove ničesar. Zelo verjetno je, da je kanaanska žena svojo hčer zanemarjala in se ukvarjala z drugimi stvarmi. Mar se v tem ne vidi tipična bolezen sodobnega časa, ko so otroci odrinjeni zaradi napačnih vrednot svojih lastnih staršev? In kdo ve, kako se je hči odzivala v odnosu z materjo, verjetno z veliko jezo in zamero, zaradi česar je mati smatrala, da je hčer obsedena z demoni. Morda je res bila, morda se je hči zaradi pomanjkanja ljubezni zatekala k vražam in okultizmu, s čimer je padla pod vpliv hudobnih duhov. Je pa opis, da nekoga “mučijo demoni”, lahko dober izgovor, da nekoga napravimo za norega, nanj valimo krivdo za njegovo obnašanje. Tudi Jezusu so očitali, da z Belcebubom (poglavarjem hudih duhov) izganja hude duhove. V Sloveniji imamo tudi kakšen primer človeka, za katerega pravijo, da ga je hudič obsedel, ker ima “napačno” politično prepričanje.
Kakorkoli že, Jezus je zagotovo vedel, v čem je problem žene in njene hčere. Zelo verjetno je hčer zanemarjala, potem pa iskala izgovor v demonih. Vendar je Jezusu nato odgovorila in ga “omehčala”. Njen odgovor nam je težko razumljiv, a v njem je mogoče zaznati kesanje. Žena potrdi Jezusove besede. Jemala je kruh otrokom. Ne samo tisti materialni kruh, ampak kruh ljubezni, bližine… To je naš “vsakdanji kruh” iz očenaša, torej molitve, ki nas jo je Jezus sam naučil. Vendar pa je tega kruha pri ženi zelo malo. Ne išče izgovorov za svoje ravnanje. V njeni družini očitno ni bilo ljubezni in je tudi sama ni mogla deliti. Njena družina je bila torej potrebna celostnega ozdravljenja. Žena to skozi sicer zagonetno prispodobo o psih, ki jedo drobtinice, ki padajo z gospodarjeve mize, to tudi pove. Jezus se odzove, da je njena prošnja uslišana. Evangelist navaja, da je bila hči ozdravljena (ἰάθη) tisto uro. Torej tisti trenutek. Grški glagol v oklepajo tu označuje celostno ozdravljenje, rešenost, vrnitev celovitosti, osvoboditev od grehov. Ni bila ozdravljena samo hči, pač pa tudi ta žena in njun medsebojni odnos. Če bi vztrajala zgolj pri prvotni prošnji, se ne bi zgodilo nič od tega!
Jezus sicer na več mestih govori o tem, kako naj molimo in kaj je pomembno. Zato ne bomo vsega ponavljali. Vendar pa imamo kristjani problem. Veliko molimo za mir na svetu, a se dogajajo še hujše vojne. Veliko molimo za duhovne poklice, a jih je kljub temu manj. Veliko molimo za spreobrnjenje, a se zdi, da se čedalje več ljudi odvrača od Boga. Kaj delamo narobe?
Če molimo za mir na svetu, medtem ko je v naših srcih nemir, neodpuščanje, zamera, mržnja, potem je naša molitev brez vrednosti. Vojne so najprej spočete v srcih. Ne samo v srcu voditelja, ki vojno začne, ampak v vseh srcih. Dejansko imamo svoj delež pri vojni, če gojimo zamere. Težko je predvsem to, da se niti ne zavedamo, da smo sami v svoji primarni vojni, kjer sovražnik zmaguje, ker se ne bojujemo proti njemu. Kdo je ta sovražnik? Sovraštvo, prezir, zamera, predsodek. Izgovarjamo se, da je pretežko iti preko tega. Ker je najbolj udobno vztrajati v tem, da še naprej gojimo vse to. A če se želimo spreobrniti, bo mir v srce zagotovo prišel.
Naredimo eno kratko vajo. Povabimo Boga s temi besedami (ni nujno, da točno takšnimi, lahko jih priredite po svoje): “Gospod, spremeni moje srce, naredi ga takšnega, kot ti želiš, želim živeti v miru, kot mi ga ti daješ.” Ponovimo to večkrat.
Zagotovo je takšna prošnja v skladu z božjo voljo in bo tudi uslišana.
Žal pa mnogi ljudje molijo na zgrešen način. Želijo se za vsako ceno znebiti vseh križev, češ zakaj tega križa ne daš nekomu drugemu? Zakaj ravno jaz? Vabljeni smo, da ko pride križ, da se zanj zahvalimo, čeprav je to s človeškega vidika nelogično. Zelo malo ljudi se zaveda vrednosti take drže. Namesto tega se branimo in se zatekamo k “magični” vrednosti molitve, za katero pa je Bog “gluh in slep”.
Ko te križe darujemo Jezusu, naredimo največ. Bog namreč nikoli ne pošlje križa brez tehtnega razloga, pač pa da se po njem proslavlja. Če seveda sami dopustimo. Tudi sv. Terezija Deteta Jezusa je Bogu vsak dan darovala male žrtve.
Če torej križ sprejemamo brez godrnjanja, svojo žrtev darujemo Bogu, bo ta križ postal lahek. Naše življenje tako postane molitev.
Ni potrebno, da smo 24 ur na dan na kolenih in molimo. Pomembno pa je, da molimo s srcem in da so tudi naši vsakdanji opravki nekaj, kar darujemo Bogu.
C. R.
