Morda je samo naključje, da je danes god sv. Janeza Vianeja, arškega župnika in zavetnika vseh župnikov. Morda je naključje, da je danes tudi prvi petek, dan, ki je v mesecu posebej namenjen češčenju Jezusovega Srca ter obnovitvi posvetitve. Čeprav vemo, da naključij ni. Tudi v naravi ne.
Za nami je zelo nemiren julij. Vremensko zelo uničujoč – kot še nikoli doslej. Veter, močno deževje, toča, uničen pridelek, poškodovane strehe, plazovi… Kot bi se znova zgodile egiptovske nadloge. Odziv nanje pa je prinesel novo razočaranje. Če še nekako razumemo, da je uradna ekosocialistična struja samo še zaostrila svoje stališče, da je treba vozila na fosilna goriva prepovedati takoj, ker se naš planet zaradi ogljika pregreva, so nekateri drugi – med njimi tudi mnogi kristjani – nasedli teorijam zarote, da se nam maščujejo Američani, ki s kemikalijami in antenami proizvajajo vreme, kakršnega si sami želijo.
O tem, kako smo Boga zavrgli, kako smo poteptali pravo vero, kako celo nekateri kristjani nekritično podpirajo uvajanje evtanazije – pa seveda niti besede.
A poglejmo, kako je zapisal starozavezni prerok Amos v četrtem poglavju (4-13):
|
Le hodite v Betel in počenjajte pregrehe,
v Gilgál in množite pregrehe!
Prinašajte vsako jutro svoje klavne daritve
in vsak tretji dan svoje desetine.
Zažigajte kvašeni kruh v zahvalo,
oklicujte prostovoljne darove, razglašajte,
kajti to imate radi, sinovi Izraelovi,
govori Gospod Bog.
Dal sem vam tudi čiste zobe po vseh vaših mestih,
pomanjkanje kruha po vseh vaših krajih;
in vendar se niste vrnili k meni,
govori Gospod.
Odrekel sem vam tudi dež,
ko so bili še trije meseci do žetve;
če sem dal deževati nad enim mestom,
nad drugim mestom nisem dal deževati;
eno polje je dobilo dež,
in polje, ki ni dobilo dežja, se je posušilo.
Dvoje, troje mest se je opotekalo k enemu mestu,
da bi se napili vode, pa se niso odžejali;
in vendar se niste vrnili k meni,
govori Gospod.
Udaril sem vas z rjo in s snetjo;
bogastvo vaših vrtov in vinogradov,
vaše smokve in oljke je požrla kobilica;
in vendar se niste vrnili k meni,
govori Gospod.
Poslal sem kugo med vas na egiptovski način;
z mečem sem pobil vaše mladeniče
in zaplenil vaše konje.
Vzdigoval sem vam smrad vašega taborišča v nosove;
in vendar se niste vrnili k meni,
govori Gospod.
Napravil sem med vami razdejanje,
kakor je Bog razdejal Sódomo in Gomóro,
bili ste kakor ogorek, potegnjen iz ognja;
in vendar se niste vrnili k meni,
govori Gospod.
Zato ti hočem tako storiti, o Izrael;
in ker ti hočem tako storiti,
se pripravi na srečanje s svojim Bogom, o Izrael!
Kajti glej, on oblikuje gore, ustvarja veter
in človeku sporoča, kaj je njegova misel;
jutranjo zarjo spreminja v temo
in stopa po zemeljskih višavah:
Gospod, Bog nad vojskami, je njegovo ime.
|
Imamo torej opravka z znamenji časa, ki jih je poslal Bog. Koliko je naša vera pristna? Še vedno imamo veliko takšnih, ki verujejo zelo površinsko, na magičen način. Ki bi organizirali še kakšno procesijo in naročili za kakšno mašo, ampak na način, kot da je to žeton, ki ga vržeš v avtomat. Logika daj-dam, kjer ni prostora za pristno prijateljstvo z Bogom, kjer ni prostora za hvaležnost. In takšna “vera” se bo hitro zlomila pod bremenom sekularizacije ter vabljivih skušnjav koktejl duhovnosti z raznimi jogami in reikiji. Mar ni Jezus sam citiral preroka Izaija, ki je zapisal: “Ker mi to ljudstvo prihaja naproti le s svojimi usti in me časti le s svojimi ustnicami, njegovo srce pa je daleč od mene in mu je moj strah le priučena človeška zapoved, zato bom, glej, še naprej presenečal to ljudstvo, presenetljivo presenečal, da bo izginila modrost njegovih modrih in se skrila razumnost njegovih razumnih.” (Iz 29, 13-14)
Znani koncilski teolog Karl Rahner je nekoč zapisal, da bo kristjan 21. stoletja mistik ali pa ga ne bo. Kristjan sedanjega časa v zahodnem svetu že dolgo ne živi več v nekakšnem duhovnem inkubatorju, kjer bi se v svojem okolju v glavnem srečeval s pristno vero in duhovnostjo. Prav nasprotno, današnji čas terja oseben odnos z Bogom, sicer vere ni. Ta odnos terja zavzeto in hoteno sodelovanje naše šibke narave z Božjo milostjo, predvsem to, da se Jezusu posvetimo in ga prosimo, da se proslavlja v naših življenjih, in da ga sami postavimo na prvo mesto v svojem življenju. Toda ta odnos nikdar ni vezan samo na posameznika, ampak na občestvo. Smo del nekega občestva: družine, župnije, delovne organizacije, občine, države… Nihče ni zgolj svet zase. In vsi smo na nek način deležni vpliva drugih. Tudi grešnega. Pa tudi posledic greha okolice, greha izgona Boga. In kakor hitro izženemo Boga, na njegovo mesto pride nekdo drug. Tako kot ne moremo izbirati med vero in nevero, ampak med vero in njenimi nadomestki (in to ni samo praznoverje, ampak še marsikaj drugega, veliko bolj škodljivega). Prav zato je mistika tako pomembna. Brez Svetega Duha ne razumemo ničesar in bomo še naprej tavali v temi.
Drage bralke in bralci, velikokrat smo že pisali o tem, kako se duhovno odzivati na prihajajočo hudo uro. V juliju smo sami prakticirali zažiganje kadila Bogu v čast in slavo, pa tudi zahvalo. Pokadili smo na vse štiri neba, poškropili dom in okolico z blagoslovljeno vodo, prosili za vso sosesko, tudi to, da bi tudi ostali spoznali, da Bog res deluje in nas ljubi. In v Jezusovem imenu izganjali duhovne sile uničevanja, klicali Svetega Duha, glasno razglašali Božjo besedo (zlasti Psalm 91). Naša soseska je tako v mesecu juliju odnesla le nekaj prask, nobenih hujših posledic. Celo hud udar strele pred nekaj dnevi ni pustil nobenih posledic.
Slavimo Boga, dajmo mu hvalo, kličimo Njegov blagoslov na vse trpeče brate in sestre, ki se sedaj borijo s poplavami. V duhu jih blagoslavljamo. Predragocena Kri Jezusova, reši nas in ves svet! Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas. Brezmadežno Srce Marijino, bodi naše rešenje.
(In ne pozabimo danes in jutri na sveto mašo, spoved, prejeto obhajilo ter ostalo, kar sodi k pobožnosti prvega petka in prve sobote – v duhu zadoščevanja. Storimo to v veri, tisti pristni veri.)
C. R.
