Sporočilo Kraljice miru po vidkinji Mariji Pavlović 25. septembra 2023:
“Dragi otroci! Kličem vas k močni molitvi. Modernizem želi vstopiti v vaše misli in vam ukrasti radost molitve in srečanja z Jezusom. Zato, dragi moji otročiči, obnovite molitev v svojih družinah, da bo moje materinsko srce radostno kot v prvih dneh, ko sem vas izbrala in je bila dnevno-nočna molitev vaš odziv, nebo pa ni bilo tiho, ampak je temu mestu obilno darovalo milosti, mir in blagoslov. Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.”
Ne vem, če je bil kdaj v sporočilih iz Medžugorja tako direktno izpostavljen modernizem. Ob tej besedi bi verjetno morali pripadniki tradicionalnega toka, ki sicer sporočila iz Medžugorja (večinoma) zavračajo, slaviti nekakšno zmago. Češ, ali vam nismo rekli, kako hud problem je to, vi pa nam nočete verjeti. Vam nismo rekli, da je drugi vatikanski koncil zabloda, da je sedanji mašni obred dokaz, kako je “moderna” Cerkev globoko zavožena?
A iz konteksta je jasno, da Kraljica miru ne govori o tistem modernizmu, ki ga dandanes bičajo častilci t. i. tradicionalne latinske maše. Morda se prav tu skriva nesporazum, saj mnogi ta pojem razumejo napačno, češ modernizem je stvar menda zlorabljenega in sprevrženega bogoslužja. Zato se velja nekoliko ustaviti pri tem pojmu.
Modernizem mnogi razlagajo kot usmeritev, ko se poganjamo za tem, kar je trendovsko, kar je moderno, kar je všeč svetu. Kar pomeni, da se na nek način prilagajamo nekemu trenutnemu trendu. Na primer, razviti svet zadnja leta in desetletja časti ideologijo LGBT v imenu spoštovanja človečnosti in človekovih pravic, različnosti… Lahko bi rekli, da so v ospredju dobri nameni. Pa so res? Dogajanje zadnjih let kaže na razrast ideologije spola, ki je dejansko ideologija neomarksistične antropologije, ki jo je po svetu uveljavila zloglasna frankfurtska šola. To je seveda le vrh ledene gore celotne zgodbe, ki dejansko opisuje (samo)uničevanje zahodne civilizacije. Razviti Zahod se je že zdavnaj odpovedal svojim krščanskim temeljem ter se začel približevati mentaliteti totalitarnega socializma, ki je izključeval duhovnost in religijo iz javnosti. A tu gre še za nekaj več: hlastanje za trendi in želja po tem, da bi bili sprejeti s strani okolice, pogosto pomeni sklepanje gnilih kompromisov z moralno spornimi praksami. Je torej presenetljivo, da se je v nemško govorečem prostoru pojavilo gibanje Sinodalna pot, ki katoličane indoktrinira z “modernimi” teološkimi pogledi, ki opravičujejo LGBT?
Kako na modernizem gleda Sveto pismo? Poglejmo, kaj pravi sv. Pavel: “Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.” (Rim 12,2) “Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov, v katerih ste nekoč živeli na način tega sveta, ko ste sledili poglavarju oblasti zraka; ta duh zdaj deluje v sinovih neposlušnosti.” (Ef 2, 1-2) Evangelist Janez navaja Jezusove besede: “Pravični Oče, svet te ni spoznal…” (Jn 17, 25). Nasploh Jezus večkrat omenja hudiča, torej “vladarja tega sveta”.
Kot pravi Kraljica miru, nam modernizem skuša ukrasti radost molitve in srečanja z Jezusom. Ta stavek je zelo pomenljiv. Modernizem se tu javlja kot mentaliteta, ki je nasprotna Bogu, kot nekakšna naslada in skušnjava, ki nas odteguje od molitve. V današnjem razvitem svetu je ogromno možnosti izbire v preživljanju prostega časa, ogromno nekih vsebin, ogromno balasta, ki umetno spodbuja človekove potrebe. Biti zvest Bogu pa pomeni upreti se modernizmu, to pa je mogoče le z molitvijo. Molitev ne pomeni, da bi morali biti sedaj noč in dan na kolenih in ves čas moliti rožni venec. Dejansko bi moralo biti naše življenje, naše vsakdanje ravnanje biti molitev. Ko darujemo vsakodnevne žrtve, je to dejansko zelo močna molitev.
Vseeno pa Kraljica miru tu spomni na tiste velike milosti, ki jih je medžugorska župnija prejela že v začetku njenih prikazovanj. Kar velja za medžugorsko župnijo, velja za ves svet. Že takrat se je organizirala tudi molitev v nočnem času. To je lahko velika žrtev, vendar še toliko bolj rodovitna. Obstajajo mnoga pričevanja o čudežih, izmoljenih na nočnem češčenju. “Nebo” torej ni tiho, Bog se odziva na naše molitve. Ne zato, ker bi toliko molili (to bi bila magija), temveč ker se z molitvijo odpiramo milostim, ki nam jih Bog želi dati. Mir in blagoslov v času, v katerem živimo, še posebej pogrešamo, ju potrebujemo. Vendar ju ne moremo prejeti, če nimamo osebnega odnosa z Bogom. Ta odnos pa ima vedno občestveno razsežnost.
Prav zato ne pustimo, da nam duh tega sveta jemlje čas. Ne popuščajmo skušnjavi, da bi zametovali čas za molitev, da bi zametovali pomen žrtev. To je tisti modernizem, ki nam krade blagoslov.
G. B.
