Izraza “socialni mehurček” Slovenci do epidemije covid19 skoraj nismo poznali. Šele ko so prišli varnostni ukrepi – pustimo ob strani razpravo, koliko so bili upravičeni, kajti po bitki je lahko biti general – se je začelo tudi po naših cerkvah “ljudsko štetje”, kjer se je en socialni mehurček (skupnost oseb iz istega gospodinjstva) štelo kot ena enota. Kar je pomenilo, da če si s seboj imel koga iz istega gospodinjstva, slednji pri štetju ni “veljal”.
Vendar je ta pojav “mehurčkanja” dejansko star toliko kot človeštvo samo. Človek je nagnjen k temu, da se tudi v položaju, ko je nekje veliko ljudi, najprej poveže s tistimi, ki jih že pozna. In se z njimi druži. To je nekaj običajnega in človeškega. In po svoje tudi nagonskega. Vprašanje pa je, če je to vedno prav.
Poglejmo primer. Če se denimo samski fant (okoli 25 let) prijavi denimo na romanje v Assisi za mlade in se prijavi sam (ne da bi imel kakšne kolege), bo med ostalimi romarji morda naletel na nekaj socialnih mehurčkov. Verjetno gre za mlade iz župnij, ki jih vodijo Frančiškovi redovi in je tam vabilo na takšno romanje bolj učinkovito. Vendar ima težavo: težko se bo vključil v že dobro uigrane socialne mehurčke, kjer se že vsi dobro poznajo med seboj. Voditelj romanja ima pred seboj izziv: tvegati, da z žrebom razdeli romarje v skupine in s tem tudi nekoliko “premeša” člane posameznih mehurčkov med seboj, ali pusti zadeve, kot so in upošteva dosedanja poznanstva – s tem pa tvega, da bodo na romanju tudi posamezniki, ki so vsaj delno socialno izključeni in bodo težko sprejeli govorjenje o idealu občestva, če ga sami ne doživijo v polnosti.
Ko se ista oseba prijavi denimo na romanje v Medžugorje, pa nima izbranega sostanovalca v sobi (razen če ima možnost biti sam v sobi, kar pa se ne dogaja vedno). V tem primeru se mora prepustiti “pobiranju ostankov”. No, tudi pri dejavnostih, ko se vzpostavljajo nekakšni pari – denimo pri Exodus90 in Fiat90, kjer se znotraj bratstev in sestrstev vzpostavljajo t. i. “sidra” – je ta nevarnost prisotna, saj se “poparčkajo” tisti, ki se že od prej poznajo, medtem ko ostanejo novinci “na suhem”. Razen če voditelj bratstva/voditeljica sestrstva vztraja pri žrebu. Izkušnje kažejo, da največ milosti lahko prejmeš, ko ti sopotnika ali sopotnico po žrebu izbere Sveti Duh.
Te primere omenjamo predvsem kot prikaz določenih nezaželenih stranskih učinkov, ki lahko nastanejo na vseh verskih dogodkih. Recimo, da imate v župniji pevski zbor, ki je v povprečju že precej “star”, saj je 90 odstotkov članov že upokojencev nekje pri skoraj 70 letih. In boste morda slišali tudi kakšno zgodbo o tem, da gre za jedro, ki že kakih trideset let vztraja v zboru, le da je bilo takrat precej več članov. A v vmesnem obdobju se mu je pridružilo zelo malo ljudi. Morda se težava skriva prav v tem, da je zbor deloval kot nekoliko preveč zaprt mehurček, sicer nekoliko večji, a vseeno. In lepega dne se bo zgodilo, da bo pevski zbor zaradi starosti članov razpadel, novih članov pa ne bo več.
Obstajajo pa tudi drugačne vrste “mehurčki”. Včeraj smo na našem spletnem portalu objavili poročilo o srečanju novinarjev in urednikov katoliških medijev na god sv. Frančiška Saleškega (TUKAJ). Ob tem smo tudi v opombi opozorili, da na tem srečanju ni bilo urednika našega portala, saj na ta dogodek ni bil vabljen. Izkazalo pa se je, da ni bil edini, ki je bil prezrt, saj nam je nato še eden od znanih publicistov povedal, da ga že dolgo časa ne vabijo več in to vedno “pomotoma”. Kakšni so razlogi za to, ne vemo, je pa dejstvo, da očitno tudi v sicer pregovorno odprtem prostoru Cerkve obstaja “posvečen” prostor, kamor “neposvečeni” nimajo vstopa.
Vse to kaže, da naše krajevne Cerkve nikakor niso imune na “mehurčkanje”, ki ima eno neprijetno lastnost: za tiste bolj oddaljene to predstavlja nekakšen zid, ki preprečuje, da bi stopili korak bližje Jezusu. Za sinodalno Cerkev, kjer bi imel možnost sodelovati vsak, ki to želi, je to lahko huda ovira, predvsem pa je to smrtonosen strup za evangelizacijo. Prav zato celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž, ki v okviru SŠK koordinira sinodalno dogajanje, opozarja na nujnost spremembe mentalitete. V pogovoru za Družino (18. 1. 2022) je med drugim dejal: “To je klic k praktičnemu spreobrnjenju srca, našega mišljenja in ravnanja, da bi presegli okvire zgolj biološkega življenja z vsemi njegovimi omejitvami in potrebami, in bi zaživeli tudi iz moči Duha, ki smo ga po krstu sprejeli kot trajen dar, ki pa ga je veliko ljudi založilo daleč pod svoje vsakodnevne skrbi in obveznosti. Če je vera samo še kultura in prostočasna dejavnost, potem velja moja glavna pozornost fizičnim in moralnim naporom, da bi to kulturo vzdrževal in jo razvijal. Z leti postajajo človeške moči vedno šibkejše, napori pa vedno težji in tako končno tudi vera kot kultura zamre. Krščanstvo pa je sledenje Duhu, odkrivanje njegovih navdihov in sprejemanje njegovih moči. Drža čuječnosti je za sodobnega človeka, tudi vernika, zelo naporna, ker postavlja Drugega v prvi plan. Zato je verjetno tako slabo slišana papeževa trditev, da je glavni voditelj sinode Sveti Duh, naša glavna naloga pa iskati načine, da bi ga odkrili in mu sledili. Z roko v roki – kot Cerkev.”
A o spremembi miselnosti je lahko govoriti, veliko težje pa to uresničevati. Pokojni papež Benedikt XVI. je namreč v knjigi “Luč sveta” opozoril tudi na t. i. wellness kulturo – s tem je mislil na splošno človekovo nagnjenost k udobju. Za nas je namreč navada (“business as usual”) neke vrste udobje in je iz tega težko izstopiti. To pa pomeni, da bo tudi projekt sinodalnosti brez učinka, če bomo še naprej trdovratno vztrajali v starih navadah.
C. R.
