Sinoda o sinodalnosti je prešla v zaključno fazo. Pomisleki pa kljub temu ostajajo. Koliko je ob zbiranju odzivov ljudi v gradiva, ki so šla na celinsko zasedanje, res zajeto bistvo?
Pred nekaj tedni – bila je nedelja popoldne konec januarja – sem se udeležil molitvenega srečanja v Radencih. Cerkev je bila nabito polna. Napovedano je bilo slavljenje, maša in po maši skupna molitev, ki jo je vodil eksorcist novomeške škofije p. Peter Vrabec. Slednji je vodil češčenje in skupne eksorcistične molitve z obnovitvijo krstnih obljub, blagoslovil je tudi vodo, sol, olje in kadilo. Marsikdo se vpraša, zakaj bi ta dogodek privlačil toliko ljudi, če gre za mašo, kot smo jo vajeni vsako nedeljo? Morda je srž problema v tem, da je maša postala nekakšna “navada”, kjer smo le pasivni udeleženci in niti ne dopustimo, da bi Bog deloval v naših življenjih.
Naša težava je morda v tem, da smo bili – večinoma, ne ravno vsi – krščeni kot dojenčki. Svojo privolitev k življenju po veri so v našem imenu izrekli starši in botri. Sami smo šli tako skozi redno proceduro verske vzgoje (prvo obhajilo, verouk, birma), ne da bi bili povabljeni k osebni zavezi z Bogom. Zato smo naša bogoslužja dojemali kot “dolgočasna” in predvsem brez sadov. Bog je bil nekje daleč stran. Če smo bili ob tem soočeni tudi s toksično cerkveno kulturo, je bila težnja po oddaljitvi še toliko večja.
Koliko kristjanov danes verjame, da Jezus dandanes ozdravlja bolnike? V Svetem pismu je izpričano, da je Jezus storil mnogo čudežev, največ je bilo ozdravljenje. Šlo je za celovita ozdravljenja, ne samo telesa, ampak duha in duše. Čudežna ozdravljenja se dogajajo tudi dandanes, le da se o tem celo v rednem verskem tisku skoraj ne govori, ker čudeži marsikoga spravljajo v zadrego. Dejansko pa imajo pričevanja najboljši učinek pri evangelizaciji. Poleg tega, da z njimi izražamo hvaležnost Bogu, tudi budijo vero pri ostalih. Naš problem je namreč šibka vera in velikokrat tudi napačno poučevanje, ki ni v skladu z razodeto Božjo besedo.
Kot je na nedavnem obisku v Ljubljani opozoril frančiškan p. Ivo Pavić, so danes cerkve polne kristjanov, ki so “opravili vse zakramente”, kakor sami rečejo, nikoli pa niso srečali živega Jezusa. Kar je po svoje razumljivo, saj ga tudi tisti, ki so podajali znanje, niso srečali. Ko smo bili krščeni, so drugi v našem imenu rekli Bogu DA. Sedaj moramo sami to storiti, reči Bogu DA in hudiču NE. Ni dovolj verovati, da Bog obstaja, potrebno mu je pripadati z vsem srcem, se odločiti zanj, ga postaviti v središče svojega življenja, se pokesati grehov in navad, za katere morda niti nismo vedeli, da so grešne. Naslednji korak je prejem izlitja Svetega Duha. Slednjega smo prvič prejeli pri krstu, vendar mu moramo biti aktivno odprti. Pri birmi smo prejeli njegove darove, vendar ostajajo “zapakirani”, če jih ne uporabljamo, jih ne osvobodimo. Za to je potrebna molitev in pomoč občestva, ki ima izkustvo delovanja Svetega Duha.
To so seveda začetni koraki, ki so potrebni, da bi se tudi oddaljeni vrnili v Cerkev, k Jezusu. Zato bodimo v duhu sinodalnosti odprti predvsem za to, da bi pričevali, slavili Boga, oznanjali Njegova velika dela. In s tem presegali našo dosedanjo duhovno “slabokrvnost”. Za to je potrebno tudi spremeniti miselnost. To je del spreobrnjenja. In s tem se začne resnična evangelizacija.
G. B.
