O programu Exodus90 sem v zadnjih letih slišal kar nekajkrat. Lani sem bil tudi prvič povabljen, naj v tem programu sodelujem. Vendar nekako še nisem mogel sprejeti povabila. Morda tudi zato, ker še nisem dovolj zrel…
Naj najprej povem, kaj sploh je program Exodus90. Gre za mednarodni program askeze, bratstva in molitve za može in fante, ne glede na starost. V osnovi gre za program, ki se začne 90 dni pred veliko nočjo, torej že v januarju. Letos se je celo začelo takoj po končanem božičnem času (dan po nedelji Jezusovega krsta), prihodnje leto bo to še večji izziv, ker je velika noč že 31. marca. Medtem ko imajo žene in dekleta soroden program Fiat90 (kar nima sicer nobene zveze z znano Agnellijevo tovarno v Torinu… “Fiat” v latinščini pomeni “zgodi se”, kar je izrekla Marija ob angelovem oznanjenju), se možje in fantje tedensko srečujemo na srečanjih bratstva, podelimo svoje izkušnje preteklega tedna, čez teden pa seveda ostajamo v stiku, se spodbujamo, molimo drug za drugega, tudi pričujemo… In askeze? Najprej je to žrtvovani čas za vsakodnevno molitev, branje refleksije na spletni strani Exodus90, kjer smo se skozi 90-dnevno obdobje prebijali skozi besedilo druge Mojzesove knjige, ki govori prav o eksodusu – izhodu Izraelcev iz egiptovskega suženjstva. Tudi zato se druga od petih Mojzesovih knjig imenuje Eksodus (izhod), in takšno ime ima tudi program.
V preteklih letih so me informacije o omenjenem programu nekako plašile. Misel na to, da bi se moral povsem odreči sladkarijam, vinu, kavi in še čemu, mi ni bila nič kaj všeč. Tuširanje z mrzlo vodo pa tudi ne. Pa odpoved televiziji, računalniku (ja, ko ga nujno rabiš zaradi službe, si praktično vezan nanj…). Zdelo se mi je še huje kot akcija “40 dni brez alkohola”. Spraševal sem se, kaj bi s tem pridobil. Ko se je k temu pridružila še informacija, da je eden od udeležencev programa, sicer iz drugega konca Slovenije, rad malo “bolj pameten” kot drugi, sem si rekel, da to ni zame.
Potem pa je na lanski izvedbi programa za evangelizacijo Alfa v naši župniji Celje – Sv. Duh s strani nekaterih sodelujočih v ekipi prišlo povabilo, če se udeležim adventnega programa v okviru Exodus90. Nekakšna pomanjšana izvedba tega programa. Češ, naj bo vsaj nekdo iz moje župnije zraven, ker so bili ostali udeleženci v glavnem iz sosednje (Sv. Danijel). Pa sem si rekel, da bom poskusil. Seveda s privoljenjem žene, ker je moja privolitev za vstop v program pomenila tudi, da bom za kakšno uro na teden več zdoma in da bom morda rabil več časa zase. Matevževo pričevanje o tem, kako je lani doživljal program in kako mu je koristil, me je dokončno prepričal. Tako sem odšel na prvo srečanje bratstva, ki je, tako kot vsa nadaljnja srečanja, potekalo v veroučni sobi župnišča ob celjski stolnici pod duhovnim vodstvom župnika Tadeja.
To, kar sem se najprej naučil, je bil pomen občestva. Askez se ne morem iti sam, potrebujem bližino bratov, predvsem duhovno. Askeze tudi niso samoodrešenje. So pa pokazatelj moje lastne nepopolnosti in dejstva, da sem potreben Božje milosti. Askeza je tu lahko odgovor na Božji klic. Bog želi od mene nekaj več, askeza in molitev sta tu odgovor na ta “nekaj več”. In sadovi se sčasoma pokažejo v osebnem duhovnem življenju ter v “oikosu” in občestvu: žena/mož, otroci, sorodstvo, širša skupnost, župnija, sodelavci… Med nalogami v adventnem krogu Exodusa je bila tudi izkazana pozornost sozakoncu. Sicer pa smo znotraj bratstva oblikovali tudi pare – sidra. Vsak od članov je namreč izžrebal sobrata, s katerim sva dnevno v stiku, podpirava drug drugega.
A tisto, kar me je prepričalo, da sem se odločil za nadaljevanje z “velikim” Eksodusom, je bilo dejstvo, da Bog od mene ne pričakuje popolnosti v smislu, da imam pet pogojev, ki jih moram vsak dan izpolniti do potankosti. Stvar je v tem, da spoznavam lastne šibkosti, kje sem najbolj nesvoboden, in da si zaradi tega upam biti ranljiv pred brati. Za ta osrednji 90-dnevni program sem si moral določiti cilj, torej, kaj želim pri sebi doseči s tem programom. Ta cilj, razlog, tako ostaja tista točka, zaradi katere vztrajam v programu tudi takrat, ko je to težko. Molitev mi ni povzročala toliko težav, navadil sem se na tuširanje z mrzlo vodo, televizijo sem tako ali tako gledal zelo malo, presenetljivo hitro sem se navadil na odpovedovanje sladkarijam, pa tudi sladkanju čaja in kave. Pozoren sem moral biti na to, da sem spal vsaj sedem ur na noč, pa tudi na to, da sem se odrekal nepotrebnemu nakupovanju (no ja, pri knjigah z duhovno vsebino mi to nekako ne uspeva, kupujem hitreje, kot berem, se včasih pošalim). Največji izziv mi je predstavljal večerni eksamen, ker je to res zadnja “postaja” pred spanjem in ga lahko v miru opravim šele v postelji. Tudi v ženi sem imel trdno oporo, ker se je sama odločila za udeležbo v programu Fiat90.
Morda bi kdo pomislil, ali ni ta program preveč “starozavezen”, ker se ob dnevnih premišljevanjih naslanja na eksodus Izraelcev iz Egipta. Vendar na to gledamo v luči krščanske velike noči. Soočamo se s številnimi oblikami suženjstva v vsakdanjem življenju, pa se tega niti ne zavedamo. Jezus nam ponuja roko, da nas popelje k izhodu iz tega suženjstva. Sami se moramo odločiti, ali jo sprejmemo ali ne. Pot do izhoda pa je Jezusov križ.
Vsekakor pa se mi je ob zaključku 90-dnevnega programa zdelo škoda, da to, kar mi je bilo dano, opustim in zapravim. Zato sem se odločil za nadaljevanje programa (ob premišljevanju Apostolskih del ter z manj askezami kot prej), tokrat v nekoliko manjšem krogu bratstva. Ker se zavedam, da sem šele na začetku poti in ker imam še vedno občutek, da sem za širšo skupnost v smislu služenja povsem nekoristen. Vendar je to vseživljenjski proces – biti Gospodov učenec je drža, ki bo prenehala šele takrat, ko se bom s smrtjo rodil za večno življenje. In hvala Bogu, ki mi je dal brate, kot pravi znana molitev sv. Frančiška Asiškega.
Gašper Blažič
