Smo na pragu poletja, ki je tudi čas počitnic in dopustov. In marsikdo razmišlja, kako bo v tem času dal “vse štiri od sebe” ter poleg službe odrinil od sebe tudi Boga.
Seveda je počitek potreben, o tem ni nobenega dvoma. Vendar je prav v času dopusta skušnjava, da se prepustimo lenobi, še bolj vabljiva. A lenoba ne pomeni samo brezdelje, niti pomanjkanje volje do dela, pač pa še precej več od tega.
Že cerkveni očetje, torej prvi teologi, so pisali o tem, da brezdelje ali nedejavnost privlači greh. Lenobo so označevali z izrazom acedia, ki ima širok pomen. Gre za lenobnost, na katero je vezanih več grehov in ima lahko usodne posledice, če se ji prepustimo: odvisnost, depresija, bolezenska stanja… Torej lahko govorimo, da gre za stanje brezčutnosti in brezskrbnosti, nekakšne brezbrižnosti in apatičnosti, ki pa je na drugi strani povezana z izbruhi jeze in žalosti. Nekateri komentatorji menijo, da je temu stanju najbližje samopomilovanje, ki je povezano z melanholijo, občutkom brezupa.
V obrazcu kesanja pri maši tako zasledimo, da obžalujemo tudi vse, kar smo dobrega opustili. In dejansko gre pri grehu lenobe za ignoriranje darov Svetega Duha in s tem za počasno drsenje v spontano zavračanje Božje milosti. Prav zato je lenoba tako nevarna. Povezana je namreč z ohlajeno ljubeznijo, torej mlačnostjo. Jezus v Knjigi razodetja pravi: “Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust.” (Raz 3, 16)
Po mnenju Geoffreya Chaucerja je lenobnost, acedia, sovražnik vsakega vira in motiva za delo. Tovrstna lenoba ne le spodkopava preživetje telesa, saj ne skrbi za vsakodnevne zaloge, ampak tudi upočasnjuje um in ustavlja njegovo pozornost na zelo pomembnih zadevah. Lenoba človeka ovira pri njegovih pravičnih prizadevanjih in postane pot v propad. Krščanski avtor in klinični psiholog dr. William Backus pa opozarja na podobnosti med lenobo in depresijo: “Depresija vključuje odpor do napora in moralna nevarnost lenobe je v tej lastnosti. Še posebej nezaželeno in zahtevno se zdi delo, povezano z uveljavljanjem volje za sprejemanje moralnih in duhovnih odločitev. Tako lenoba pluje naprej v navadah greha, prepričana, da nima volje, in pri tej trditvi ji pomagajo tisti, ki vztrajno iščejo samo biološke in okoljske vzroke ter medicinska zdravila za lenobo.”
Še zlasti pa je acedia nevarna, ko se to razvije v našo brezbrižnost do greha, to je greha v svetu in greha v nas. Lahko pa postanemo pretirano prizanesljivi do lastne grešnosti in po drugi strani neprizanesljivi do drugih. Šele zavest o lastni grešnosti nas napravi ponižne. Do nje pa vodi samo križ. Sv. pater Pij je imel v molitvi za tovrstne grešnike navado reči, naj dobijo od Boga tudi kakšen udarec z bičem, samo da se zveličajo.
Tovrstno odtujenost od sveta in od samega sebe moramo torej najprej ozavestiti in se z njo spopasti. Če se z njo ne spopademo, nas lahko potegne v vrtinec depresije in samopomilovanja. Dopust je morda kot nalašč za to, da se z njo spopademo. Tudi z molitvijo in branjem kvalitetnih krščanskih duhovnih knjig, zlasti pa Božje besede.
C. R.
