Kot je znano, je bil nedavno papež emeritus Benedikt XVI. prvi papež v novejši zgodovini, ki se je odločil za odstop. Kot menijo poznavalci, bi to lahko vplivalo tudi na vse njegove naslednike.
Sedanji papež Frančišek je sicer že večkrat namignil, da bi utegnil tudi sam posnemati svojega predhodnika in se odpovedati papeški službi, če bi bilo to potrebno. Špekulacije o njegovem skorajšnjem odstopu pa so se povečale ne samo zaradi smrti Benedikta XVI., ampak tudi zaradi afere Rupnik, saj je razvpiti slovenski jezuit eden najbolj globalno vplivnih slovenskih teologov. Portal Domovina pa je nedavno objavil tudi kritični intervju z nekdanjo članico fokolarov, ki imajo prav tako močan vpliv na pontifikat papeža Frančiška.
Nekaj pa je k temu pripomogel tudi nekdanji Benediktov tajnik Georg Gänswein, ki z napovedjo svoje knjige “Nič drugega kot resnica” vzbuja po mnenju nekaterih podobne občutke kot princ Harry v britanski kraljevi družini. V knjigi naj bi namreč razkril tudi nesoglasja med sedanjim papežem Frančiškom ter predhodnik Benediktom XVI., čeprav slednji o njih nikoli ni želel javno govoriti. V Vatikanu prevladujejo mnenja, da sedaj ni pravi čas za izdajo knjige in naj Gänswein svoje pomisleke raje izrazi papežu osebno, ne pa da jih razširja preko medijev.
Najnovejša številka Družine ob tem poroča, da je papež Frančišek nadškofa Georga Gänsweina, ki je uradno še vedno prefekt papeške hiše, v avdienco sprejel 9. januarja. Kaj sta se pogovarjala, ni znano, možna tema pa bi lahko bila prihodnja služba za 66-letnega nekdanjega Benediktovega tajnika. V omenjeni knjigi, ki že pred izidom sproža precej odzivov, je tudi zapisal, da mu je Frančišek leta 2020 izrazil željo, da se posveti samo Benediktu XVI., službe prefekta papeške hiše pa do nadaljnjega ne opravlja več. Takrat se je počutil kot »razpolovljeni prefekt«. Gänswein je dan pred pogrebom v pogovoru za Die Tagespost tudi dejal, da je Benedikta XVI. bolelo, ko je papež Frančišek z dokumentom Traditionis Custodes omejil obhajanje tridentinske latinske maše.
Papež Frančišek bo deseto obletnico svojega pontifikata obeležil čez dobra dva meseca, natančneje 13. marca letos. Zato so špekulacije o tem, da bi lahko morda na ta dan odstopil, še glasnejše. Na pogrebu Benedikta XVI. je (z invalidskega vozička in v rdečem večerničnem plašču, ki se uporablja za bogoslužna opravila izven svete maše) vodil samo besedno bogoslužje, v nadaljevanju pa je mašo vodil 88-letni kardinal Giovanni Battista Re, sicer dekan kardinalskega zbora, nekdaj pa predsednik papeške komisije za Latinsko Ameriko in prefekt kongregacije za škofe. Aktualni papež se je tik pred pokopom še zadnjič poklonil svojemu predhodniku, videti je bil izčrpan. Glede na to, da so se nekateri notranji spori zaradi domnevnega razkoraka med njim in predhodnikom Benediktom XVI. okrepili, se postavlja vprašanje, kako hitro lahko pride do morebitnega odstopa sedanjega papeža ter izvolitve novega, pa tudi kakšno agendo bi izbral Frančiškov naslednik. Papež Frančišek je že zdaj v dolžini svojega pontifikata presegel svojega predhodnika, ki je vesoljno cerkev vodil osem let. Res pa je tudi, da sta bila v nasprotju z Janezom Pavlom II. oba že dokaj v letih, ko sta bila izvoljena za papeža – Benedikt XVI. je imel 78 let, Frančišek pa dve leti manj. Za primerjavo: Janez XXIII., ki je začel z drugim vatikanskim koncilom, jih je imel 77 in praktično nihče ni računal, da bi lahko tako preobrazil Cerkev, sploh ker je bil na Petrovem prestolu samo štiri leta. A bil je vse prej kot “prehodni papež”, kot so pričakovali.
Sedaj se spet postavlja vprašanje, kdo bi lahko bil naslednji papež. Bo spet Evropejec, bo morda temnopolt, bo morda tokrat pravi Italijan? Kakorkoli že, mediji izpostavljajo osem znanih imen med kardinali:
- Marc Ouellet (Kanada)
- Pietro Parolin (Italija)
- Óscar Rodriguez Maradiaga (Honduras)
- Robert Sarah (Gvineja)
- Christoph Schönborn (Avstrija)
- Antonio Tagle (Filipini)
- Peter Turkson (Gana)
- Matteo Zuppi (Italija)
Seveda je to samo medijski oris osrednjih figur, vedno namreč lahko pride do presenečenj. Tu velja spomniti, da je večina kandidatov starih že blizu 80 let, eden od njih (Maradiaga) je to starost že dosegel in ni več med kardinali elektorji. Med najmlajšimi sta oba kandidata iz Italije, državni tajnik Parolin ter predsednik italijanske škofovske konference Zuppi, ki bosta letos dopolnila 68 let in ju poznavalci opisujejo kot še premlada. Pri čemer je Parolinova prednost v tem, da je kot vatikanski državni tajnik dokaj poznan in vpliven, vendar brez potrebnih pastoralnih izkušenj, saj je do sedaj deloval pretežno v cerkveni diplomaciji. Za primerjavo: sv. Janez XXIII. je bil tudi cerkveni diplomat, vendar je pred izvolitvijo za papeža deloval kot nadškof (patriarh) v Benetkah. V isti nadškofiji je svoj čas deloval tudi papež sv. Pij X., ki je imel za seboj zelo bogate pastoralne izkušnje, saj je deloval kot kaplan, župnik, nato pa kot vikar in škof.
Potem sta tu dva afriška kardinala: Turksona se je omenjalo kot možnega kandidata že leta 2013, medtem ko kardinal Sarah po usmeritvi velja za “afriškega Benedikta XVI.” in bi mu verjetno kardinalski zbor odrekel podporo zaradi prevelike distance do sedanjega papeža. Kar pa spet ne pomeni, da bo novi papež strogo sledil liniji sedanjega, ki je izrazito izpostavljal socialna in okoljska vprašanja. Tu je še kardinal Schönborn, ki počasi odhaja v pokoj in je nekoliko preblizu stališčem razvpite nemške liberalne “sinodalne poti”, vsaj glede odnosa do homoseksualnosti. Kot je znano, se je celo sedanji papež Frančišek od stališč nemških “sinodalcev” rahlo distanciral, češ ne potrebujemo še ene evangeličanske Cerkve. Prav tako je bil Schönborn, po izvoru dominikanec, že dvakrat volivec papeža: leta 2005 in 2013 – bi šlo v tretje rado? Najmlajši kandidat je tu kardinal Tagle s Filipinov, ki je še dve leti mlajši od obeh Italijanov, je pa sedanjemu papežu dokaj blizu in predstavlja dokaj mladostno azijsko Cerkev na celini, ki večinsko ni krščanska. Čeprav je treba v isti sapi povedati, da so Filipini daleč najbolj katoliška država v tem delu sveta.
Med starejšimi kardinali seveda velja omeniti kardinala Seana Patricka O’Malleya, Američana irskih korenin, ki je moral nadškofijo Boston tako rekoč začeti graditi znova, saj je bila zelo prizadeta zaradi pošastnega obsega spolnih zlorab otrok s strani nekaterih katoliških duhovnikov. A kot običajno Američani vedno vzbujajo misel na imperializem.
Tudi Hrvatje imajo dva kardinala, to sta aktualni zagrebški nadškof Josip Bozanić in upokojeni vrhbosenski nadškof Vinko Puljić. Oba sta tudi kardinala elektorja. No, še en Hrvat je v kardinalskem zboru: Blase Joseph Cupich, sicer ameriški kardinal.
Zagotovo bo na izbiro novega papeža vplivalo več dejavnikov. Izbira papeža je skoraj vedno pogojena z iskanjem kompromisa med progresivnostjo in konservativnostjo, pa tudi aktualnimi problemi Cerkve, zlasti na Zahodu. Zagotovo bo velik vpliv na to imela tudi vojna v Ukrajini ter odnos do ruskega patriarha Kirila, ki se je po skoraj tisočih letih kot prvi patriarh sestal s papežem, seveda sedanjim. Naslednjega Petrovega naslednika prav tako čakajo številni izzivi, tudi preprečitev razkola v Nemčiji in ureditev odnosa s tradicionalisti. Predvsem pa spopad z vse bolj perečo sekularizacijo na Zahodu.
Ob tem naj spomnimo, da ima volilno pravico na konklavu trenutno 125 od skupno 223.
Do takrat pa – molimo za sedanjega in prihodnjega papeža.
C. R.
