Božja previdnost je hotela, da sem pisanje svojega zapisa o neurjih, ki sem ga sprva nameraval napisati konec julija, odlašal in odlašal. In vmes so se zgodile poplave.
Naj najprej začnem s pričevanjem. V naši soseski sem morda izpadel čudak, ker sem (ti in tam celo večkrat dnevno) v juliju na balkonu svojega doma zažigal kadilo kot slavilno molitev Bogu v čast in nam, grešnim ljudem v varstvo. In sem kropil hišo ter okolico z blagoslovljeno vodo. Seveda ne kot dejanje magije (Bog ne daj!), ampak z vero v Božje usmiljenje, v zaščito. Tudi psalm 91 sem večkrat glasno prebral, saj ima Božja beseda (in njeno razglašanje) veliko moč, o čemer v eni od svojih knjig piše tudi eden najbolj znanih razlagalcev Svetega pisma Derek Prince. Priporočali smo se v varstvo Mariji in svetnikom, tudi redno molili. Čeprav je Celje doživelo kar nekaj grozljivih neurij, je naša soseska (Ostrožno) ostala nepoškodovana. Tudi ob poplavah je bilo tako (glede na to, kako uničevalne ujme je preživelo Celje) – pa bi bilo lahko tudi drugače.
Za nas kristjane je pomembno, da spremljamo znamenja časa. Ne pomaga, da se sklicujemo na globalno segrevanje ali pa na tiste, ki menda z antenami in kemikalijami »coprajo« vreme (razen če res izvajajo kakšna okultna dejanja). Rušilna moč deroče vode, vetra, toče… je morda od Boga dopuščena, ni pa Bog glavni povzročitelj. Veliko nič krivih je nastradalo, tako kot svetopisemski Job, ki mu je, ubogemu in povsem oropanemu, Bog povrnil vse in še več, ko je Job priznal nedoumljivo božjo pravičnost in še prosil za svoje prijatelje, ki so v božjih očeh govorili grešno. In navsezadnje, božja beseda velikokrat omenja številne nesreče, ki so se zgodile izvoljenemu ljudstvu. »Napravil sem med vami razdejanje, kakor je Bog razdejal Sódomo in Gomóro, bili ste kakor ogorek, potegnjen iz ognja; in vendar se niste vrnili k meni, govori Gospod.« (Am 4,11) Tudi zato molim za mnoge, da bi se vrnili k Bogu in da bi jim bilo vrnjeno, kar jim je bilo vzeto. Bog trka na naša vrata, a kljuka je le na naši strani vrat.
Zato nam te tragedije izprašujejo vest – začenši z mano, ki pišem te vrstice. Ali niso morda naša srca daleč od Gospoda, medtem ko ga častimo s svojimi ustnicami (prim. Iz 29, 13)? Morda smo vsako nedeljo (ali celo med tednom) pri sveti maši, morda celo molimo rožni venec, a je moje življenje daleč od tega, kar želi Bog. V Medžugorju je Marija že ob začetku prikazovanj rekla, da je v mnogih kristjanih Bog umrl in da hodijo v cerkev le še iz navade (iz knjige Mirjane Vasilj Zuccharini »Marijin klic iz Medžugorja«). Ali slavim sveto mašo s srcem, ali molim s srcem…? Ali je Jezus v središču mojega življenja? Sem ga postavil na prvo mesto ali pa verujem le še »formalno«? Morda smo premalo poučeni (in s pričevanji potrjeni) o moči svete maše, božje besede, molitve rožnega venca, slavljenja in tudi posta (ki lahko prepreči tudi vojne in naravne nesreče, kot pravi Marija v enem od sporočil v Medžugorju, a za tiste, ki teh sporočil ne sprejemajo, bi moralo biti dovolj že to, kar o postu pravi Sveto pismo). Morda bi lahko bilo več poučevanj o tem, kako uporabiti blagoslovljeno vodo, blagoslovljeno sol, kadilo… Ali poznamo resnični učinek desetine za Gospoda (ki je tudi dar za uboge)? Prav zdaj imamo priložnost za to.
In seveda molim k Svetemu Duhu, da obnovi obličje zemlje, da obnovi našo domovino.
Gašper Blažič, Celje
Pismo je bilo prvotno objavljeno v tiskani izdaji Družine.
