Zmaga Italije na Eurosongu morda niti ni presenečenje, a narod, ki je znan po kanconah, je ubral povsem drugačne tone. Marsikoga je šokiral tudi kratek videoposnetek, ko se pevec zmagovalne skupine za nekaj trenutkov skloni dol, kot bi nekaj “snifal”. Seveda je takoj sledil demanti na govorice, da je užival kokain.
Ne glede na to, kaj je res počel, pa je treba priznati, da je Eurosong zadnja tri desetletja samo še šovbiznis, kjer je bolj kot glasba pomembno marsikaj drugega. Podobno kot v športu, kjer je obredno poklekanje na eno nogo v čast zloglasnemu gibanju Black Lives Matter na nogometnih zelenicah postalo obvezni religijski ritual. In to v Evropi, ki se je že zdavnaj odrekla krščanskim koreninam. Tudi zato smo na odrih Eurosonga doslej videli že marsikaj: transseksualce, promotorje LGBT in podobno.
Je ob vsem tem sploh čudno, da se naša predstavnica Ana Soklič ni uvrstila v finale? “Zato ker govori in poje o Jezusu. In Sveti Duh preprosto ni hotel, da se pojavi na sceni, kjer v perje in samo v nekaj trakcev odeto človeško meso poveličuje hudobnega duha in z njim povezane gnusobe, o katerih se človeku naježijo lasje. Pesem Ane Soklič je bila preprosto preveč čista in lepa, da bi se znašla na evrovizijski razuzdanosti. Ne gre metati biserov v blato. Škoda jih je, ker se umažejo. Tam kjer je nesnega, je škoda belega oblačila,” v komentarju na radiu Ognjišče odgovarja murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. Njegovo besedilo si lahko preberete TUKAJ.
Nekaj zanimivih misli o Eurosongu je zapisala tudi Lucija Čakš na spletni strani Iskreni.net (glej TUKAJ).
A bistveno je, da se nad Eurosongom nimamo kaj pohujševati. Eurosong je samo ogledalo Evrope. Slednja ima rada padle angele in razne vrage. Vidimo jih velikokrat tudi v obliki nalepk na marsikaterem avtomobilu v Sloveniji. Ker je to “moderno”. In kjer je prazen prostor (od koder smo izgnali Boga), tja zelo pogosto vstopi vrag.
Dovolj za modre?
G. B.
