Na SAZU so slovesno predstavili nov celotni prevod Svetega pisma, ki je več let nastajal pod okriljem Slovenske škofovske konference. Po besedah glavnega urednika Jožeta Krašovca je nastal uradni prevod ali literarni prevod iz izvirnih jezikov, ki ne ukinja prejšnjega, ekumenskega prevoda, temveč ga dopolnjuje. V pripravi je tudi spletna različica.
Novi prevod je začel nastajati deset let po komentiranem prevodu Svetega pisma po vzoru francoske ekumenske izdaje, ki so ga pripravljali v letih od 1981 do 1996 ter z njim nadomestili prvo slovensko ekumensko izdajo iz leta 1974, ki jo je Britanska biblična družba desetletja ponatiskovala brez uvodov, komentarjev in seznama referenc.
S pričujočo izdajo je nastal uradni prevod Svetega pisma Rimskokatoliške cerkve v Sloveniji, ki ga po Krašovčevih besedah lahko imenujemo literarni prevod iz izvirnih jezikov. Uvode, opombe, reference in dodatke so prevzeli iz francoske Jeruzalemske izdaje, ki velja za najbolj vpliven katoliški prevod Svetega pisma po drugi svetovni vojni ter so ga prevedli in priredili tudi v jezike, kot so angleščina, nemščina, italijanščina, španščina in hrvaščina.
Kot je povedal Krašovec, novi uradni prevod kljub temu ne ukinja prejšnjega, ekumenskega, ampak ga v vseh bistvenih postavkah dopolnjuje. “Podobno kot Francija in veliko drugih držav ima zdaj Slovenija dva komentirana prevoda, ki se v veliko pogledih dopolnjujeta in tako bogatita naš verski in kulturni prostor. S tem smo dobili izvedbo dveh paradigem prevajanja in komentiranja Svetega pisma, ki sta značilni za celotno zgodovino judovstva in krščanstva od antike do danes,” je povedal Krašovec.
Cilj prevoda Svetega pisma je po Krašovčevih besedah ustvariti besedilo v drugem jeziku v približno v enakem slogu, kot je slog izvirnika. Ob razpravljanju o pristopih v prevajanju pa je po njegovih besedah treba upoštevati dejstvo, da so bile različne svetopisemske knjige napisane kot rokopisi, ki so bili večkrat prepisani in vključeni v večje literarne enote. Rokopisi začetnih odlomkov se vsaj v celoti niso ohranili, a obstaja na tisoče izvodov predpisov večjih ali manjših delov Stare in Nove zaveze.
Jezik Svetega pisma je bil najprej hebrejščina, sledilo je prevajanje v jezike, kot so aramejski, grški, sirski, koptski, armenski, latinski in tako dalje. Vsak od teh antičnih prevodov je danes na voljo v številnih rokopisih, ki so jih strokovnjaki zbirali in preučevali več sto let. V 4. stoletju je po podatkih že obstajalo nešteto prevodov Svetega pisma v latinščino kot delo različnih časovnih obdobij in avtorjev, je povedal Krašovec.
Sveto pismo so prevajali še p. Milan Holc, profesor in celjski škof Maksimilijan Matjaž, profesorica s. Maria Carmela Palmisano, profesor br. Miran Špelič, Bogomir Trošt, profesorica s. Terezija Snežna Večko in Janez Zupet. Monumentalna knjiga je opremljena s slikami iz zakladnice antične krščanske mozaične umetnosti s svetopisemski motivi; fotografije je prispeval umetnostni zgodovinar Damijan Prelovšek. Pred izdajo v eni knjigi je prevod že izhajal po posamičnih zvezkih, in sicer od leta 2010 dalje.
Slovesno predstavitev v atriju ZRC SAZU so pospremili direktor ZRC SAZU Oto Luthar, predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje, predsednik SAZU Peter Štih, prorektor ljubljanske univerze Anton Ramšak, rektor mariborske univerze Zdravko Kačič, dekan Teološke fakultete Janez Vodičar ter Tone Rode, direktor založbe Družina, kjer je prevod izšel.
Izdajo bo v nedeljo obeležil koncert v Cankarjevem domu, kjer bo Mešani pevski zbor in orkester Glasbene matice Ljubljana z dirigentom Sebastjanom Vrhovnikom in solisti izvedel Bachov Pasijon po Janezu.
Tednik Družina poroča:
Založba Družina izdaja nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov, tako imenovano Jeruzalemsko izdajo. Pri novem prevodu Svetega pisma, ki ima status uradnega prevoda Katoliške Cerkve v Sloveniji in je potekal pod okriljem Slovenske škofovske konference, gre za izjemno pomemben projekt iz vrste razlogov. Za njihovo osvetlitev smo prosili vodjo projekta akademika dr. Jožeta Krašovca.
Okoliščine nastanka celotnih prevodov Svetega pisma
Zakaj je ob dosedanjih prevodih in izdajah Svetega pisma bilo potrebno prevesti, pripraviti ter izdati še Jeruzalemsko izdajo Svetega pisma? Odgovor na to vprašanje nam najbolj zanesljivo pokaže pregled okoliščin nastanka in značilnosti vseh dosedanjih slovenskih celotnih prevodov Svetega pisma. Takšen pregled je dr. Jože Krašovec pripravil na pobudo prof. dr. Nike Kocijančič za zbornik, ki ga je ona na Filozofski fakulteti UL skupaj s svojimi sodelavci pripravila v letih 2022–2023 po naslovom Zgodovina slovenskega literarnega prevoda I-II (2023). Krašovčev prispevek je objavljen v prvem delu tega zbornika pod naslovom Prevajanje Svetega pisma po času reformacije (str. 109–127). Za izdajo v okviru izida celotnega prevoda Svetega pisma po jeruzalemski izdaji (SPJ) ga je, kot pojasnjuje, nekoliko priredil in dopolnil. Zato ima tudi še bolj ustrezen naslov Okoliščine nastanka in značilnosti celotnih slovenskih prevodov Svetega pisma.
Protestantske skupnosti se upirajo komentiranju teoloških tem
»Celostna primerjava vseh prevodov Svetega pisma kaže, da je stopnja zvestobe posameznih prevodov v odnosu do izvirnega besedila različna. Do novejšega obdobja so stopnjo zvestobe presojali v glavnem na ravni besedišča, v novejšem času pa prevladuje presoja na ravni literarnih oblik, torej sloga. Kriteriji presoje zvestobe na ravni besedišča in sloga so bolj ali manj izčrpno podani v uvodih ter opombah, ki jih sestavljajo prevajalci sami. Slovenski standardni prevod, ki smo ga izdali leta 1996 in velja kot ekumenski prevod, ima zaradi sodelovanja s protestantskimi skupinami ‘stvarne’ opombe o zgodovinskih ter jezikovnih okoliščinah, bolj malo pa je ‘teoloških’ opomb, ki razlagajo globlji teološki pomen temeljnega besedišča, kot so pravičnost, zvestoba, ljubezen itd., besednih zvez in obsežnejših odlomkov. Protestantske skupnosti se iz nerazumljivih razlogov na splošno upirajo komentiranju teoloških tem v prevodih Svetega pisma, češ da prevod brez komentarjev bralca bolj zanesljivo navdihuje z intenco izvirnega besedila.
Učinek takšnega pogleda na prevod pa je večja dovzetnost za svoboden pristop v prevajanju in omalovaževanje tradicije. V pripravi slovenskega ekumenskega prevoda iz leta 1996 se je zgodilo celo, da so nekateri prevajalci, ki so po stroki filologi ali literarni zgodovinarji, ne pa biblicisti, svoj delež prevedli s željo po lastni ‘ustvarjalnosti’ in so kar po pravilu spreminjali izvirni besedni red in slog.«
Vprašanje avtorskih pravic
Dr. Krašovec je pojasnil razloge, zakaj je bila potreba po novem prevodu. Pove, da je po dogovoru med predsednikom Slovenske pokrajinske škofovske konference, nadškofom metropolitom dr. Alojzijem Šuštarjem, in Združenimi bibličnimi družbami tehnična priprava Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma od leta 1993 naprej potekala v okviru Svetopisemske družbe Slovenije (SDS), ki je bila ustanovljena leta 1993. Takratne politične in ekonomske razmere so bile razlog, da je 31. maja 1988 nadškof Šuštar podpisal pogodbo, po kateri imajo materialne avtorske pravice nad prevodom Združene biblične družbe in Svetopisemska družba Slovenije.
Težnje po privatizaciji in prevladi protestantskega duha
»Skladno s tem dogovorom je za distribucijo ekumenskega prevoda Svetega pisma iz leta 1996 je skrbela Svetopisemska družba Slovenije (SDS). Prvih deset let je SDS delovala zadovoljivo, potem pa so se jasno pokazale težnje po privatizaciji in prevladi protestantskega duha. S tem se je pokazalo, da je večinska Katoliška cerkev naredila veliko napako, ko je avtorske pravice nad novim prevodom s posebno pogodbo prepustila SDS. Kmalu je postalo jasno, da to napako lahko popravimo le z novim, katoliškim prevodom Svetega pisma, ki ga pripravimo pod okriljem Slovenske škofovske konference (SŠK).«
Najbolj primerno, da po vzoru francoske pripravijo slovensko izdajo
Velike zgodovinske spremembe v političnem, kulturnem in ekonomskem pogledu v evropskem in svetovnem obsegu, pa tudi znotraj SDS, so v zadnjih letih vse bolj klicale po vrnitvi pod okrilje Slovenske škofovske konference z novim prevodom Svetega pisma. Glavni cilj novega prevoda je iskanje večje skladnosti med izvirnikom in izročilom prevajanja v Evropi in v Sloveniji, večkrat pa je bila izražena tudi želja, da prevod dopolnimo z večjim obsegom sintetičnih opomb k temeljnim teološkim pojmom. Takšne opombe so značilne za francosko Jeruzalemsko Sveto pismo (La Bible de Jérusalem). Ker je bilo francosko Jeruzalemsko Sveto pismoprevedeno v številne jezike in ga uporabljajo tudi v naših sosednjih državah, se je zdelo najbolj primerno, da po vzoru francoske pripravijo slovensko izdajo.
Postopni prevodi od leta 2006
Tako je dr. Krašovec leta 2006 dal predsedniku SŠK, nadškofu Alojzu Uranu, pobudo, da začnemo z novim prevodom. Priprava novega katoliškega prevoda Svetega pisma je potekala tako, da so najprej pripravili prevod Nove zaveze in jo izdali skupaj s knjigo Psalmov: Sveto pismo. Nova zaveza in Psalmi (Ljubljana, 2010). Sledili so štirje zvezki prevoda Stare zaveze: Sveto pismo. Modrostne in preroške knjige (Ljubljana, 2013); Sveto pismo. Peteroknjižje (Ljubljana, 2014); Sveto pismo. Zgodovinske knjige (Ljubljana, 2015). Izdaja zgodovinskih knjig iz leta 2015 obsega knjige od Jozueta do Druge kroniške knjige. V letih 2016–2017 smo pripravili prevod preostalih zgodovinskih knjig: Ezra, Nehemija, Tobit, Judita, Estera, Prva knjiga Makabejcev, Druga knjiga Makabejcev. Po temeljitih redakcijah so te knjige izdali leta 2019 pod naslovom Sveto pismo. Zgodovinske knjige (drugi del).
Pomembni dodatki, nepogrešljiv del novega prevoda
Kot odgovorni nosilec projekta novega prevoda je dr. Krašovec takoj na začetku projekta poskrbel za preliminaren prevod uvodov in opomb iz francoske La Bible de Jérusalem iz leta 2000. Za uvodni del je na temelju najvplivnejših izdaj Svetega pisma in drugih temeljnih virov pripravil seznam hebrejskega, grškega in latinskega kanona svetopisemskih knjig, opis poti do francoske in slovenske izdaje Jeruzalemskega Svetega pisma, osnovna navodila za pripravo izdaje novega prevoda Svetega pisma, pravila o oblikah pisanja lastnih imen, seznam krajšav. Vse to je bilo vključeno že v uvod izdaje prvega delnega prevoda pod naslovom Sveto pismo. Nova zaveza in Psalmi (Ljubljana, 2010). V vlogi koordinatorja projekta in urednika prevoda je tudi poskrbel, da ima že izdaja Nove zaveze in Psalmov na koncu pomembne dodatke, ki pokrivajo celotno Sveto pismo in so torej nepogrešljiv del izdaje celotnega prevoda Stare in Nove zaveze: časovna preglednica, preglednica hasmonejske in herodovske dinastije, koledar, preglednica mer in denarnih enot, abecedni seznam najpomembnejših opomb, slovar tematskih opomb, zemljevidi in načrti. Priprava teh dodatkov je že na začetku dela na tem projektu omogočala lažje usklajevanje terminologije, oblik imen in izbor vsebinskih poudarkov v oblikovanju uvodov in opomb.
Priprava novega komentiranega prevoda zelo zahteven projekt
»Priprava novega komentiranega prevoda Svetega pisma (Jeruzalemska izdaja) je bila v vseh fazah zelo zahteven projekt, še zlasti, ker smo sodelavci ves čas veliko pozornost posvečali tako izvirnemu jeziku in slogu kot tudi varovanju tradicije slovenskih prevodov Svetega pisma,« pove dr. Krašovec. Skrb za poenotenje sistema postavitve prevoda, uvodov, opomb, referenc in dodatkov pa je zahtevala večje število faz korektorskega preverjanja. Po temeljitem pregledu prve izdaje prevoda Stare zaveze v štirih knjigah so se leta 2020 odločili, da najprej pripravijo celotno Staro zavezo za elektronsko izdajo. V letih 2020–2022 je potekalo prevajanje nekaterih knjig Nove zaveze in usklajevalna redakcija celotne Nove zaveze za tiskano izdajo celotnega Svetega pisma v eni knjigi.
Avtorske pravice nad celotnim prevodom Svetega pisma ima SŠK
Dr. Krašovec meni, da je s skladno s pomenom prevoda Svetega pisma za bogoslužje in vse pastoralne naloge Cerkve samoumevno, da ima avtorske pravice nad celotnim prevodom Svetega pisma SŠK, ki je nastajanje prevoda ves čas spremljala in je za izdaje posameznih zvezkov dala tudi dovoljenje za tisk (imprimatur). V letu 2020 so dosegli dogovor, da vsi sodelavci pri pripravi novega prevoda Svetega pisma (Jeruzalemska izdaja) še pred tiskom celotne Stare zaveze v eni knjigi s posebno pogodbo svoje avtorske pravice prenesemo na SŠK. Po končanem delu celotnega prevoda Stare zaveze v letu 2022 je SŠK na podlagi pozitivnega mnenja cenzorja dala dovoljenje za tisk (imprimatur) celotnega Svetega pisma (gl. sporočilo predsednika SŠK, mons. dr. Andreja Sajeta z dne 7. oktobra 2022, št. 18-27/22). Finančno je projekt novega prevoda Svetega pisma v prvi in sklepni fazi (2007–2014, 2019) podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, v drugi fazi (2013–2022) pa ustanova Katoliške cerkve v Nemčiji Renovabis. Z deležem teh dveh ustanov so krili najnujnejše stroške priprave preloma in delno tiska. Obema ustanovama se za prijazno sodelovanje iskreno zahvaljujejo.
Najbolj priznan in vpliven katoliški prevod Svetega pisma
Francosko Jeruzalemsko Sveto pismo je najbolj priznan in vpliven katoliški prevod Svetega pisma v obdobju po drugi svetovni vojni. Gre za klasičen prevod, ki se dokaj dosledno drži izvirnih besedil, značilnega svetopisemskega sloga, hkrati pa predstavlja lepo sodobno francoščino. Toda slovesa te Biblije ne povezujejo toliko s prevodom kot z odličnimi in uporabnimi uvodi, opombami, referencami in različnimi dodatki. Vpliv Jeruzalemskega Svetega pisma se kaže v tem, da so ga prevedli ali priredili v številne druge jezike, na primer v angleščino, nemščino, italijanščino, španščino, hrvaščino in druge. Na Hrvaškem je trenutno razširjeno kot standardni hrvaški katoliški prevod Svetega pisma. Poimenovanje La Bible de Jérusalem je povezano z dejstvom, da je pobuda za pripravo standardnega francoskega komentiranega prevoda Svetega pisma nastala v okviru francoske biblične in arheološke šole v Jeruzalemu, ki jo vodijo francoski dominikanci v okviru dominikanskega samostana Svetega Štefana v Jeruzalemu.
Odločitev o novem prevodu so sprejeli leta 2006
Zamisel o pripravi sodobnega francoskega komentiranega prevoda Svetega pisma se je porajala v težkih letih druge svetovne vojne, ko so številni člani Cerkve čutili potrebo po vrnitvi k izvirom razodetja. Do leta 1947 so izdali komentiran prevod Svetega pisma v 43 knjigah. Leta 1956 so na osnovi te knjižnice izdali prevod celotnega Svetega pisma s skrajšanimi uvodi in opombami v eni knjigi. Izdaja v eni knjigi je zahtevala popolno predelavo oziroma novo delo s posebno skrbjo za poenotenje strokovnih in uredniških načel. Ker je delo na pripravi novega katoliškega prevoda Svetega pisma potekalo v glavnem v Jeruzalemu pod okriljem Francoske biblične in arheološke šole, je knjiga kmalu zaslovela kot La Bible de Jérusalem. Nove izdaje so bile vsakokrat dopolnjene in revidirane. Vzporedno pa so jo po svetu prirejali v prevodih Svetega pisma v razne jezike. Zato je leta 2006 dr. Krašovec dal na seji senata Teološke fakultete Univerze v Ljubljani pobudo, da začnejo s pripravami na izdajo slovenske izdaje Jeruzalemskega Svetega pisma, kar so sporočili naprej Slovenski škofovski konferenci. Slovenski škofje so na 27. redni seji, ki je 23. januarja 2006 potekala v Kopru, potrdili predlog senata Teološke fakultete.
Prevajanje dosledno na osnovi izvirnih besedil
Dr. Krašovec pojasnjuje, da je priprava novega prevoda potekala dosledno na osnovi izvirnih besedil. Za Staro zavezo je osnova masoretsko besedilo, se pravi hebrejsko besedilo, ki so ga v 8.–9. stoletju po Kristusu pripravili judovski učenjaki tako, da so določili pisavo in vokalizacijo. To je besedilo, ki ga prevzema večina rokopisov. Ker to besedilo na nekaterih mestih ni dovolj jasno, so si sodelavci pomagali z drugimi hebrejskimi rokopisi ali s starimi prevodi, zlasti z grškimi, sirskimi in latinskimi. V teh primerih so popravki vedno označeni v opombi. Za grške knjige (devterokanonične) in za Novo zavezo je služilo besedilo, ki je bilo v moderni dobi pripravljeno s kritično obravnavo glavnih rokopisnih prič izročila, prav tako s pomočjo starih prevodov. Kadar izročilo ponuja več oblik besedila, je bilo izbrano tisto, ki se je izkazalo za najbolj gotovo, v opombi pa je navedena različica ali več različic, ki so pomembne ali predstavljajo kakšno možnost za razumevanje avtentičnega besedila.
Osnovni sistem pisanja opomb je ostal isti, čeprav so opombe v celoti prevzete iz zadnje revidirane in bistveno dopolnjene izdaje francoske La Bible de Jérusalem iz leta 1998 (2005), a dopolnjene za približno petino. Opombe prejšnjih izdaj Jeruzalemske Biblije so bile dopolnjene in pripravljene ob upoštevanju novejših dognanj na področju bibličnih znanosti. Natančneje so določene tudi tekstnokritične indikacije z označitvijo vseh popravkov v odnosu do »sprejetega besedila«, razen ko gre le za slovnične popravke, ki se tičejo le vokalizacije hebrejskega besedila.
Pomen odličnih uvodov in opomb
La Bible de Jérusalem slovi predvsem po odličnih uvodih in teološko zasnovanih opombah. »V tem pogledu je najbolj očitna novost novega, katoliškega prevoda Svetega pisma v primerjavi s prejšnjim, ekumenskim prevodom, ki je dobil podnaslov Slovenski standardni prevod (SSP),« pojasnjuje dr. Krašovec. Opombe se pogosto med seboj dopolnjujejo. Znak + (v sami opombi ali na robu) napotuje na druga mesta, kjer bo bralec našel potrebne razlage k odlomku, ki ga ima pred seboj, ali na seznam referenc na robu.
To znamenje napotuje zlasti na sintetične opombe (ali »ključne opombe«), ki podajajo bodisi razlago strokovnega pojma, ki se v Svetem pismu pogosto pojavlja, bodisi pregled vsebine in razvoja pojma ali pomembne teme v zgodovini razodetja, na primer »Sin človekov« (prim. opombo v Mt 8,20, ki z referenco, ki ji sledi znak +, napotuje na Dan 7,13). Abecedni seznam teh pomembnih opomb je na koncu knjige. Splošne razlage, ki zadevajo posamezno knjigo ali skupino knjig, so zapisane v uvodih, ki jih je treba za dobro razumevanje opomb brati prej kakor te. Kronološka preglednica na koncu knjige ponuja podatke in sosledje zgodovinskih dogodkov, korespondence s splošno zgodovino, pomembne za razumevanje nekaterih besedil. Karte umeščajo najpomembnejše kraje in predstavljajo splošni zemljepisni okvir zgodovine odrešenja. Opombe dopolnjujejo reference na robu knjige.
Svetopisemska lastna imena
Vzporedno s pripravo SSP in SPJ je dr. Jože Krašovec pripravil izčrpno slovensko-angleško študijo z naslovom Svetopisemska lastna imena, ki je leta 2007 izšla pri založbi SAZU in ZRC SAZU v Ljubljani, leta 2010 pa pri založbi T & T Clark International (Continuum) v Londonu in New Yorku z naslovom The Transformation of Biblical Proper Names. V tej študiji so prvič v svetovnem merilu obdelani fonetika, etimologija, prevajanje in transliteriranje v razmerju med hebrejščino, aramejščino, grščino in latinščino, prvi akcentuirani seznam svetopisemskih lastnih imen pa je avtor objavil v knjigi Biblični leksikon (Celje 1984), str. 13–109. Izčrpen slovar svetopisemskih lastnih imen v hebrejščini, aramejščini, grščini in latinščini je še v pripravi.
Sveto pismo uteleša edinost Boga
Poseben razlog za to, da kupimo čudovito dvobarvno izdajo celotnega Svetega pisma v eni monumentalni knjigi, je po besedah vodje projekta novega prevoda Svetega pisma dr. Jožeta Krašovca edinost, ki jo uteleša ta knjiga. »Knjiga izraža edinost Boga, ki s svojo milostjo in ljubeznijo kliče vse narode in vse člane manjših skupnosti v vesoljno človeško družino. Edinost v Bogu in med ljudmi je tista temeljna vsebina novega prevoda, ki nosi podnaslov ‘katoliški prevod Svetega pisma’.«
Ta prevod bo kmalu pokazal daljnosežne posledice svoje edinosti. Na osnovi tega prevoda že pripravljajo za natis novi misal, lekcionarji in druge liturgične priročnike, ki čakajo na natis že desetletja.
Nagovor predsednika SŠK škofa dr. Andreja Sajeta:
Spoštovani visoki gostje, gospe in gospodje, lepo pozdravljeni!
Ob izidu celotne izdaje novega prevoda Svetega pisma, t. i. jeruzalemske izdaje, izražam veselje in hvaležnost. Veselje, da imamo s to izdajo z uvodi, opombami in ostalimi dodatki nove možnosti molitvenega branja Božje besede in študija besedil. Hvaležen sem, da je ta velik projekt zaključen in se bo lahko Božja beseda na bolj razumljiv način prenašala v življenje.
Ob tej priliki se v imenu Slovenske škofovske konference (SŠK) zahvaljujem vsem, ki ste pri prevajanju in izdaji Svetega pisma opravili izjemno delo; najprej akademiku prof. dr. Jožetu Krašovcu kot pobudniku in nosilcu projekta, celjskemu škofu in prof. dr. Maksimilijanu Matjažu ter vsem prevajalcem besedil, Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, lektorjem, oblikovalki, založbi Družina, ter Javni agenciji za knjigo RS in ustanovi Renovabis iz Nemčije, ki sta finančno podprli projekt. Hvala Slovenski Akademiji znanosti in umetnosti za možnost predstavitve. Hvala vsem današnjim govornikom in organizatorjem dogodka ter izvajalkam glasbenega programa. Hvala vsem, ki ste danes tu in imate radi Sveto pismo, ter iz njega črpate Božjo modrost in ste nosilci veselega sporočila evangelija ter prinašalci upanja današnjemu svetu.
Dogmatična konstitucija Dei Verbum (DV) II. vatikanskega cerkvenega zbora (1962-65) poudarja, da je Božja beseda učinkovita opora Cerkvi ter moč in hrana za vernike. Beseda je »živa in učinkovita« (Heb 4, 12). Koncilski očetje Božjo besedo postavljajo za najvišje pravilo vere; saj je ta navdihnjena od Boga in omogoča, da po besedah prerokov in apostolov zveni glas Svetega Duha (prim. DV 9, 21).
Sveto pismo je kraj srečanja med Bogom in človekom. Bog po Besedi svojemu ljudstvu razodeva svoje intimno življenje in načrt ljubezni do človeštva. Po branju Svetega pisma in poslušanju Besede nujno sledi naš odgovor. Med Bogom, ki govori po navdihnjenih knjigah, in verujočim bralcem, ki posluša in se odziva, se vzpostavi dialog in molitveni pogovor.
Sveto pismo je nosilec univerzalnega sporočila za vse čase in za vsakega človeka. Božja beseda nas tam, kjer smo, okrepi, pokaže nam pot in nas opogumi za vztrajanje na poti dobrega.
Bog gre vsak dan mimo, poudarja papež Frančišek (prim. Kateheza, 27. januar 2021), in v našo zemljo poseje seme. Ali bo to seme vzklilo, je odvisno od nas, od našega srca in naše pripravljenosti. Z molitvijo se Božja beseda naseli v nas in mi se naselimo v njej.
»Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se soli? Za nič drugega ni več, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na svetilnik, da sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,13-16).
Berimo Božjo besedo in k branju povabimo druge. Naj Beseda navdihuje naše namene in podpira delovanje, da bomo vsak na svojem področju sol in luč sveta.
Na predstavitvi jeruzalemske izdaje Svetega pisma je s svojim prispevkom sodeloval tudi celjski škof Maksimilijana Matjaža, tudi eden od prevajalcev nove izdaje. Po njegovem je Sveto pismo središče krščanskega življenja in liturgije. Med drugim je poduaril, da se »Svetopisemska znanost razvija izredno hitro, predvsem pa se je z razvojem digitalizacije izredno povečala dostopnost do virov in prevodov, kar na eni strani delo prevajalcev olajša, po drugi pa ga z razširjenimi prevodi in pomenskim horizontom postavlja pred nove izzive.« Prispevek škofa Matjaža objavljamo v celoti:
Ob rob novemu slovenskemu komentiranemu prevodu Svetega pisma, jeruzalemske izdaje 2024
Ob zaključku tega velikega dela me obhajajo predvsem globoki občutki hvaležnost, da smo smeli vstopiti v brazde tako bogate zgodovina prevajanja Svetega pisma kot temeljne knjige naše kulture, ki sega ne samo pol stoletja nazaj v Trubarjev in Dalmatinov čas, ampak vse do prvih prevodov odlomkov svetopisemskih besedil v slovanski jezik, ki sta jih v 9. stoletju opravila naša blagovestnika Ciril in Metod. Zato se želim v tem svojem kratkem nastopu predvsem hvaležno in iskreno pokloniti vsem rodovom naših prevajalcev. Dovolite da to izrazim z mislijo sv. Hieronima, ki si jo je posvojil eden velikih sinov tega rodu, prof. Matija Slavič, oče »mariborske izdaje Svetega pisma: »Nikakor ne obsojamo starih prevajalcev, ampak hvaležno in koristno uporabljamo trud naših prednikov.«
Po 2. vatikanskem koncilu se je v srednjeevropskem prostoru pojavilo veliko pobud in iskanj na področju prevajanja Svetega pisma. Koncilska konstitucija Dei Verbum je postavila Sveto pismo spet v središče krščanskega življenja in liturgije ter močno spodbudila sam študij prevajanja Svetega pisma. Hkrati pa je poudarila odgovornost vseh kristjanov za dobre svetopisemske prevode. Tako je nastala velika zgodovinska priložnost za ponovno zbliževanje med ločenimi Cerkvami.
Del tega procesa se je odvijal tudi na Slovenskem. Njegov sad sta oba zadnja prevajalska projekta, Slovenski standardni prevod Svetega pisma (1980-1996) in Sveto pismo: jeruzalemska izdaja (2010-2024). Odločitev za nov komentirani prevod Svetega pisma leta 2006, komaj deset let po izdaji Standardnega prevoda, je pri marsikomu prebudila začudenje, dala pa nam je novo priložnost, za temeljit pregled dosedanjega dela in novo uskladitev aplikacij klasičnega načela formalno ekvivalentnega prevajanja Svetega pisma. Na vprašanje, zakaj tako hitro, je več odgovorov. Dejstvo je, da se svetopisemska znanost v zadnjih desetletjih izredno hitro razvija. Pojavljajo se nova odkritja antičnih tekstov, razvija se tehnika njihovih raziskav, predvsem pa se je z razvojem digitalizacije izredno povečala dostopnost do virov in prevodov, kar po eni strani delo prevajalcev olajša, po drugi strani pa ga z širjenjem prevodnih in pomenskih horizontov postavlja pred nove izzive. Vsekakor je jezik nekaj živega in je tudi prevod Svetega pisma živ organizem ter zato nikoli dokončano delo. Vsaka generacija mora vedno znova preverjati njegovo točnost in pomensko ustreznost. Prevod Svetega pisma tako že po svoji definiciji predpostavlja neprekinjeno medgeneracijsko sodelovanje. Končno nam je priprava novega prevoda dala pri priložnost, da smo vključili nove sodelavce različnih strokovnih profilov.
Potreba po novem prevodu, ki bo upošteval tudi posebnosti bogoslužne rabe svetopisemskih besedil, se je pojavila že leta 1997, ko je začela delo skupina za pripravo liturgičnih knjig pod vodstvom kolega p. Mirana Špeliča. Ker je prav bogoslužje izvirni kraj nastajanja večine bibličnih tekstov, t.i. Sit zim Leben, spadajo liturgični kriteriji h konstitutivnim elementom prevajanja in interpretacije. Marsikatere prevajalske rešitve v prejšnjem prevodu so bile sad kompromisa različnih strokovnjakov, ki pa niso vedno ustrezale bogoslužnemu kontekstu. Prevelika vnema za posodabljanje prevoda nujno pripelje do njegovega osiromašenja.
Močan vpliv na tak način prevajanja pri nas je imelo gotovo tudi dogajanje na nemškem jezikovne področju v sedemdesetih letih, kjer so se povezali katoliški in protestantski strokovnjaki v ekumenski projekt Enotnega prevoda Svetega pisma (»Einheitsübersetzung«), z namenom, da pripravijo enoten sodoben prevod za vse nemško govoreče dežele, ki bi bil sprejemljiv za vse krščanske skupnosti.
Poskusi, da bi dinamično in enotno oz. nadkonfesionalno prevajanja Svetega pisma postala prevladujoča usmeritev se niso uveljavili ne pri nas in ne drugod po Evropi. (Theobald 2006). Liturgična raba svetopisemskih besedil zahteva namreč skrajno občutljivost za dosledno ravnovesje med izvirnikom in prevodno obliko in to ne samo v semantičnem, temveč tudi v slogovnem in oblikovnem pogledu. Liturgična besedila so namreč močno zakoreninjena v narodovem spominu in so del izvorne narodove kulture. To še posebej velja za novozavezna besedila. Vsako premočno eksperimentiranje v iskanju novih izraznih oblik je zato nevarno, saj lahko doseže prav nasproten učinek od namena prevajalca. Sodobne oblike pogosto ne izčrpajo bogastva svetopisemske metaforike in imajo večinoma zelo kratko življenjsko dobo. Bogoslužni jezik mora ohranjati duha sakralnega, h kateremu prispevajo tudi klasične oblike in izrazi.
Vodilna načela prevajanja novozaveznih besedil novega slovenskega prevoda Svetega pisma ostajajo podobna kot v predhodnem prevodu: doseči še večjo točnost prevoda in usklajenost med vsemi knjigami, natančnejše upoštevanje svetopisemskih literarnih vrst, sloga in retorike, pri tem pa se izogibati nepotrebnim mašilom, poenotiti besedišča, dosledna standardizacija lastnih imen. Tudi dosledno vztrajanje na etimološkem principu lahko pripelje do velikih nesmislov in okorelosti, hkrati pa ne ustreza niti novozavezni grščini sami, ki je poznala za marsikateri izraz zelo široka pomenska polja, ki jih klasična grščina ni poznala. Večjo pozornost smo posvečali razmerju do starejših prevodov Svetega pisma, tako do patrističnih kot do slovenskih ter iskanju primernih oblik in jezika tudi za zborno, pevsko in drugo bogoslužno uporabo, ki daje blagoglasju še posebno težo. Prav zaradi bogoslužne uporabe besedil smo želi v prevodu ohraniti določene klasične uveljavljene izraze. Iz teh razlogov je kot slovenska osnova imela pomembno vlogo mariborska izdaja prevoda Svetega pisma iz leta 1958, ki se je že opirala na izvorno jeruzalemsko izdajo iz leta 1947 in se večinoma še vedno uporablja v slovenskem bogoslužju. Odnos do izročila se posebno jasno odraža v naravi in obsegu uvodov, sintetičnih opomb k vsem temeljnim teološkim pojmom ter obsežnemu naboru referenc, s pomočjo katerih se Sveto pismo interpretira samo v sebi in se tako zmanjša nevarnost »ideološke« interpretacije. Katoliškost prevoda je prišla do izraza v tudi tematskih poudarkih naslovov posameznih odlomkov in enot, ki upoštevajo celoto Svetega pisma in izročila.
V prvi fazi pripravljanja novega prevoda nove zaveze smo pozornost posvetili prevodu evangelijev, v drugi fazi pa še preostalemu delu nove zaveze, še posebej Apostolskim delom, Pismu Rimljanom, Pismom Korinčanom, Galačanom, Tesaloničanom in Razodetju. V končni fazi usklajevanja v letih 2021– 2023 smo celoto še enkrat temeljito uskladili v vseh detajlih, tako v prevodnih, vsebinskih kot formalnih. Glede na specifičnost Pavlovih pisem, kjer igra močno vlogo individualni slog avtorja, je bilo potrebno marsikdaj izpeljati tudi širšo teološko kritično študijo posameznih tem in težje razumljivih mestih. Pri tem smo upoštevali tako najboljše svetovne komentarje kot tekstnokritične različice ter intertekstualno primerjavo recepcij besedil v najstarejši tradiciji in v sodobnih raziskavah.
Seveda pa ostaja vsako človeško delo nepopolno in nedokončano. Še posebej velja to za ukvarjanje s knjigo navdiha, ki vedno neskončno presega človeške predstave. Z velikim veseljem in z dolžno mero hvaležnosti, da smo smeli sodelovati v tem projektu, izročamo danes svoje delo slovenski javnosti in novi generaciji prevajalcev in strokovnjakov, ki bo naše delo gotovo z odličnostjo nadaljevalo. Hvala!
